SUBOXON-NUJNO
Za to je že poskrbljeno. Sprememba okolja (po mojih izkušnjah) je kratkoročna rešitev ali pa le delček celotne rešitve. Kjerkoli si, droga je vedno blizu. Sprememba okolja je lahko začasen umik, da se malo spraviš k sebi.
Fizična aktivnost blaži stres, manjša tesnobo in potrtost ter krepi samopodobo – zopet le, sicer zelo pomemben, delček celotne rešitve.
Sem pa seveda še v psihiatrični obravnavi, in v enem izmed programov zdravljenja odvisnosti.
Dobro vprašanje, suboxon ali kaj drugega za dolgotrajno substitucijo. Sam bi morda bolj nagibal v smeri Substitola, pri morfiju vsaj točno vemo s čim imamo opravka in kaj lahko pričakujemo.
Problem dolgotrajnega jemanja suboxona ali subutexa je nepredvidljivost. Nekateri so nad njim navdušeni, ni pa malo tistih, ki opisujejo neugodne stranske učinke (anhedonija, apatija, depresija, asocialna motnja…), ki se s časom še stopnujejo. Najbolj moteč element, vsaj zame, je problem detoksikacije, ki je v primerjavi s polnimi agonisti sicer blaga, vendar izjemno dolga, ljudi psihično izčrpa, ko se po detoxu njihovo psihično stanje ne izboljušuje mesece ali celo leta, vmes prihaja pa še do post-akutnega abstinenčnega simptoma (PAWS), flash-backi abstinenčne krize dolgo potem, ko je ne bi več smelo biti.
Glede smiselnosti dolgoročnega jemanja suboxona Kajin verjetno ne bo pravi naslov. Znanje zdravnikov o buprenorfinu je v veliki meri omejeno na to, kar jim na šnelkurs seminarjih pove proizvajalec. To je tudi razlog zakaj delajo (oz. so delali, morda se je to spremenilo= indukcije in vzdržujejo z mega dozami (24mg, celo 32mg), za katere je danes jasno, da so nepotrebno previsoke in potencialno škodljive.
Glavni potencialni vir zanesljivih informacij, pacienti sami, pogosto niso najbolj zgovorni in tudi ne dovolj introspektivni in artikulirani, da bi znali skomunicirati nianse svojega psiho-fizičnega stanja. Če zdravnika to sploh zanima. Gre namreč tudi za doktrino, v tujini je odnos zdravnik – odvisnik veliko bolj odnos dveh enakopravnih deležnikov, v klinikah za zdravljenje odvisnosti pa po pravilu delajo tudi ozdravljeni odvisniki.
Sam bi na tvojem mestu naredil domačo nalogo, za tvoje zdravje gre. Če govoriš angleško imaš kar nekaj specializiranih forumov tako gorečih zagovornikov kot hudih kritikov buprenorfina (opiate-detox-recovery, subsux.com, suboxonezone…). Gotovo se je najbolje pogovarjati z ljudmi, ki so bili sami dolgo časa na suboxonu (in se celo uspešno detoksificirali).
P.S.
Zdi se, da je eden stranskih učinkov dolgotrajnega jemanja buprenorfina (suboxona ali subutexa) desenzitacija receptorjev, verjetno zaradi izjemno visoke afinitete tega zdravila nanje, morda pa iz drugih razlogov. Z drugimi besedami, opiati nikoli več ne delujejo euforogeno. Do tega pojava pride sicer tudi po letih jemanja bolj konvencionalnih opiatov, toda pri buprenorfinu se zdi še bolj izražen. Ali je to dobro ali slabo je stvar osebne presoje.
Sem si prebral predvsem različne vplive na razpoloženje/doživljanje. Na eni strani super občutki, na drugi pa depresija, otopelost in asocialnost.
Pri meni trenutno opažam pomirjenost in sproščenost v prvih 4-5 urah, kasneje malo povečano razdražljivost, sicer pa nobenih posebnih občutkov.
Opisane neugodne stranske učinke (če jih doživim) niti ne bom mogel pripisati suboxonu, niti samemu sebi. To pa zato, ker te simptome tako in tako v intervalih doživljam že 15 let (ko sem trezen). Težko je ugotoviti katero počutje je zdaj od suboxona in katero moje…
Se strinjam, pri substitolu vsaj veš pri čemu si. Suboxon jemljem šele par tednov, če bodo kakšni problemi v naslednjih mesecih pa lahko še vedno presedlam na substitol?
Zelo dobro opažaš, dejansko je včasih na suboxonu težko reči ali je apatija, pomanjkanje energije itd. posledica suboxona, posledica dolgoletnega jemajna opiatov, ali pa je to morda celo normalno psiho-fizično stanje za ta leta in tak življenjski slog.
Seveda, če ti suboxon ne bi ustrezal, lahko vedno preideš na Substitol. Ena prednost suboxona, ki je ne mogoče zanikati je to, da zaradi visoke afinitete noben opiat nima efekta in je povsem iracionalno jemati karkoli zraven. To odvisniku pomaga, da se znebi obsesivno-kompulzivne motnje, ko 24/7 razmišlja samo o naslednji dozi.
Če je tvoj cilj doseči popolno abstinenco je zdaj najboljši trenutek, pri suboxonu lahko (pri kratkotrajnem jemanju) neverjetno hitro nižaš dozo tja nekje do 2mg, ne da sploh čutil razliko, ker ima pač tako dolgo razpolovno dobo, pa tudi postopen prehod potem z 2mg do nič ni nobena drama.
Popolna abstinenca ne pride v poštev. Kot sem napisal bom na sub. vsaj nekaj let. Precej mi namigujejo tudi na smiselnost doživljenskega jemanja glede na mojo preteklost.
Nekaj več sem si prebral o izkušnjah z dolgotrajnim jemanjem suboxona in se mi ne zdi tako slabo, zato bom vztrajal na suboxonu. Moje zanimanje za slabe učinke bom pa kar lepo pripisal (podzavestni?) želji po substitutu, ki bi me poleg vsega še malo zadel. Pač sem odvisnik in je nekako logično, da imam take ideje. Na meni pa je, da te ideje predelam v svojo korist oz. vidim kdaj se gre za skrb za lastno zdravje in kdaj za odvisniško vedenje.
Če bo moja zgodba vsaj nekomu dala pogum, da se odreši okov trdih drog in nato še substitucijske terapije ter zaživi to lepo življenje svoboden in čist kot ptica, jo je vredno deliti z vami. Vsem, ki se borite za to, pa bi rada sporočila, da se da!
Oba s partnerjem sva bila narkomana, najprej sva bla na heroinu, nato še v kombinaciji s kokainom. Najprej sem pustila šolo, za kar sem prej garala celo življenje, to mi je bil prej vedno smisel življenja. Če sva kdaj imela kakšno službo, ni nikoli trajalo dolgo. Denar sva dobivala povsod kjer je bilo mogoče, kar je pripeljalo tudi do kaznivih dejanj (tatvine) in groženj ter izsiljevanja, saj sva bila seveda tudi zadolžena vsepovsod. Kmalu naju je udarila prva posledica najinega ravnanja. Partner je dobil zaporno kazen 7 mesecev. Takrat so se stvari še poslabšale. To je bil prehud udarec zame, doživela sem živčni zlom in kmalu je hors postal moje življenje, partner v zaporu pa je bil na metadonu in na vseh možnih substancah, ki se dajo tam dobit. Takoj ko je prišel ven sva bila spet oba na horsu. Težko govorim o količinah, ki sva jih skonzumirala, ker je bilo tega res ogromno.
Partner je ves čas ob tem pil še metadon, včasih ga je tudi prodal, da sva imela za drogo. Avtoradio, kamera, računalnik, playstation, tv……. vse kar sva imela sva prodala ali največkrat kar zamenjala za drogo. Dvakrat so naju vrgli iz stanovanja, enkrat zaradi neplačanih najemnin, drugič zato, ker so v stanovanje vdrli ljudje, katerim sva bila dolžna denar.
Prišla sva do točke, ki ji jaz paravim dno. Takrat preživiš ali umreš. Bodisi zaradi OD-ja ali pa zaradi prometne nesreče, ko zadet od horsa na avtocesti kinkaš za volanom (ali v najinem primeru na 950 kubičnem motorju).
Razmišljam, čemu/komu se je za zahvalit, da sva se odločila za življenje. Vedno sva bila prepričana, da komuna ni rešitev. Ker ni tak problem se spucat, kot potem zaživet čist v istem okolju, kjer si bil prej, med istimi ljudmi. Po več letih komune pridejo v domače okolje, naenkrat je preveč preizkušenj in izzivov, ki se jim sprva še uspešno upiraš, kmalu pa te spet začne razžirat tiha želja in hrepenenje po drogi, gledaš ljudi, vidiš da so zadeti in si predstavljaš da čutiš to, kar čutjo oni in kmalu si spet v začaranem krogu. Zato nikoli nisva šla v komuno.
Začela sva s substitucijko terapijo, partner z 10 mg metadona, jaz z 28 mg suboxona. Ko sva se psihično nekako stabilizirala, sva začela dozo počasi manjšati. To je trajalo več let…
Uredila sva si življenje v novem domu, imela sva načrte za prihodnost, bila sva noro zaljubljena in srečna, imela sva službo in oba sva nadaljevala šolanje, le malo je manjkalo da se očistiva še substitucije, ko naju je udarila druga posledica najine preteklosti. Partner je dobil še 2 leti zaporne kazni.
O tem kako naju je to prizadelo, sploh ne bom pisala. Tako v moji kot v partnerjevi družini sta se v kratkem zgodili hudi tragediji. Partnerjev bratec se je smrtno ponesrečil z motorjem, jaz pa sem v roku treh tednov doma našla mrtvega strica in nezavestno babico, ki jo je zadela kap in je zdaj že leto in pol paralizirana, ne zaveda se, nepremično leži, diha in včasih s težavo malo odpre usta. Prizori teh treh dogodkov me bodo spremljali celo življenje, vendar pa mi je pretežko, da bi pisala o podrobnostih.
Partner pride iz zapora čez 3 mesece. Že kar nekaj časa sva oba brez substitucijske terapije, nihče od naju ne razmišlja več o tem. On ima le še 2 izpita da dokonča šolo, jaz še 5. Živiva za dan, ko bova spet skupaj. Upam, da bova kmalu lahko ustvarila družino, zdaj je partner še na zdravljenju za hepatitis, jaz sem na srečo negativna.
Čaka naju še eno sojenje. To je zadnje kar nama je ostalo od posledic najine preteklosti, ter nekaj malega dolgov.
Kljub vsemu kar sva preživela, pa ima najina zgodba srečen konec. Rešila sva se okov droge, metadona in suboxona.
Držim pesti za vse, ki se borite za življenje brez droge, če kdo rabi podporo ali pomoč, se bom potrudila da pomagam kakor najbolje vem in znam.
objem
No, zdaj je že nekaj časa minilo in lahko povem kaj več o stranskih učinkih. Imam zelo jasne misli, dobre ideje in mislim, da razmišljam precej racionalno. Plus mi je tudi, da končno povem vsem kaj me moti in jasno povem svoje mnenje. To pa je tudi del problem, namreč sem izjemno razdražljiv in doživljam izpade besa.
Res je, da sem bil že prej po značaju vzkipljiv, ampak ni bilo tako ekstremno. Vsekakor pa prej nisem povedal vsega kar si mislim. Zaradi tega sem stalno v konfliktih. Sicer mi je všeč, da povem svoje mnenje ni mi pa všeč, da se vedem kot kreten.
Ne morem vsega tega pripisati le Suboxonu, ampak delno tudi značaju, zdravilom in duševnim motnjam. Kljub temu se mi zdi (prebral sem tudi precej poročanja ostalih uporabnikov na to temo), da je Suboxon te lastnosti potenciral.
Drugače mi je zdravilo všeč, le ta težava me zelo moti. Sem v dilemi – iti nazaj na metadon ali ne?
Všeč mi je moje razmišljanje, ni mi všeč moje vedenje. Na metadonu bom pa spet upočasnjen in otopel (kar pa spet nočem). Je še kaka alternativa? Časa za odločitev imam še dovolj, ker je zdravnik na dopustu.
Kar opisuješ se zdi tipično za post-detox obdobje, čustvena inkontinenca, reklama za Rdeči križ te lahko spravi v jok. Kakorkoli že, dober znak, polni agonisti normalno čustvovanje otopijo.
Paradoksalno se sliši racionalno razmišljanje in čustveni izbruhi hkrati. Čustev ne moremo nadzirati, lahko pa nadziramo svoj odziv nanje in izpadi besa so iracionalni. Morda te utegne zanimati REBT a.k.a. RBT, rational emotional behavior therapy, kar se mene tiče zlati standard psihoterapije in še sam lahko veliko narediš. Smart Recovery ima na svojem sajtu tehnike, na youtubeu imaš pa lahko vidiš Dr Ellisa v akciji. Poanta pri izpadih besa je običajno, da jih postaviš v drugačen okvir. Kaj se je zgodilo? Ali je konec sveta? Ali je tvoja reakcija proporcionalna z dogodkom itd
Hvala, zelo zanimivo in pa predvsem se mi zdi kot nalašč zame. Se bom lotil zadev na Smart Recovery.
Tvoj mindset se zdi obetaven. Večina ljudi meni, da je “bolezen” z detoksikacijo odpravljena, to veliko zablodo pa nebulozne serije tipa The Cleaner, ki je pred kratkim kot Čistilec zašel tudi na POP TV, še propagirajo. Če bi bila to rešitev, potem bi ljudi utemeljeno “zdravili” proti njihovi volji, samo zapreš barabo torbičarsko za teden, dva v klet in eto ti ga ozdravljen, produktiven potrošnik.
Menim da na to enoznačnega odgovora ni, odvisno od posameznika in situacije. Nedvomno je pri kratkotrajnem jemanju s ciljem detoksikacije suboxon bolj user-friendly. Kot substitucija že manj, vsaj zdi se tako, gledano skozi prizmo detoxa, kjer je buprenorfin dokaj nepredvidljiv in morebitnih oz. verjetnih dolgoroćnih posledic, o čemer pri buprenorfinu še ni veliko znanega. A kljub temu, ob primerno nizki dozi, morda vendarle bupe, ker je cena dolgotrajnega jemanja metadona zelo visoka: upočasnjen GI trakt, libido na nuli, anhedonija, asocialnost, efekt na zobovje (polni agonisti zmanjšajo izločanje sline, izostane antiantibakterialni učinek) itd.
Dejansko se v primerjavi z drugimi dosežki nemške tehnologije v 30ih metadon ne zdi posebej posrečen, verjetno je bil Pervitin višja prioriteta.
Aja, še en aspekt ni nepomemben: kljub temu, da vrsta študij dokazuje, da pri osebi na konstantni dozi metadona ne pride do zmanjšane sposobnosti za vožnjo, za našo zakonodajo ni pomembna sama motorična sposobnost (kot npr. v ZDA, kjer empirično, na licu mesta preverjajo ravnotežje ipd), sankcionira se prisotnost metabolitov v telesu, in ker v urinskih ne v krvnih testih ne iščejo specifično metabolitov thebaina, si v očeh zakonodajalca (ali delodajalca) na suboxonu čist.
Če ti ni problem se mi prosim javi na [email protected] za nekaj vprašanj.
gres na center za odvajanje od trdih drog.se pravi na katerikoli center in izrazis zeljo da bi le to jemal.zadeva je precej lahka,edino kar je treba ,se je treba registrirati v center.urejeno moras imeti zdravstveno zav. in ce bi pil metadon ga ne smes zuziti vsaj 24 ur preden gres na suboxone.so pa zelo dobro zdravilo,seveda za tiste ki se zelijo umaknit..v kranju ga imajo ,na jesenicah tudiin na obali tudi
imam par vprasanj,sodec po tem kar sem prebrala,mi tukaj verjetno lahko malo poomagate.
sem se mlada-trenutno sem na suboxonu in predpisano dozo imam sicer 16mg(kar se je tudi meni zdela nepotrebno visoka doza).pijem ga brez substanc slab mesec,pred tem sem ga jemala obcasno ko nisem imela heroina.to dozo so mi predpisali ko sem odsla iz dto-ja,se pravi nisem bila vec navlecena(po odhodu sem jemala cca.3-4tedne na folijo,nikoli injicirala).pijem 8mg,na czopd hodim ambulanto in se pripravljam za novo zdravljenje okoli februarja.do takkrat bi rada znizala vsaj na 4mg,ce ne se manjker se mi res zdi nepotrebno da sem na taki dozi,pa em zanima kako naj se zdaj tega lotim brez velikih rizikov za recidiv ali kakrkoli(bzo…..),oz kako da znizujem z te doze naprej…..,vem da veliko pomeni volja in pripravljenost,cesar imam na pretek glede na preteklost,res ne zelim vec tako ziveti(tatvine in droga 24/7),vendar zivim z odvisnikom,ki poleg tega tudi dila(oce),mame vec nimam. nemorem iti drugam,pa sicer se z ocetom dobro razumeva in mi je v oporo,vem pa da to nikakor ni dobro za mojo abstinenco od drog,na czopd mam tudi pogoj da preneham z marihuano(uporabljam jo za veliko svojih tezav(nespecnost,pomiritev,izgovore,vse……),kar pa je pri meni bolj dolgotrajna odvisnost,in nevem sploh tocno kako naj se tega lotim-predlagali so mi naj kolicinsko znizujem-kar mi ravno ne uspeva,brez nje sem prevec razdrazljiva in nestabilna,ali se preprosto nisem pripravljena da neham,ali pa se nemorem oz.nebi smela nehat-glede na to da sem heroin opustila pred kratkim in imam veliko drugih tezav?po zdravljenju mi predlagajo tudi projekt za kake pol leta -2let,da se malo navadim ziveti z ljudmi in se se dodatno stabiliziram ipd,glede na moje otrostvo,odrascanje in izkusnje tako da me zanima tudi program tam…Res prosim za odgovor…