Rekla sem si, da je zdaj pravi čas, da delim nekaj tudi z vsemi vami na tem forumu. Kajti stvari se premikajo. Priznavanje družbe, stroke in zakona, da smo pomembne in da so naši otroci, čeprav umrli, preden so sploh užili ta svet, del našega sveta.

Naj se še na tem mestu iskreno zahvalim uredništvu (čudovitim ženskam) revije Mama, ki so nam posvetile svoj uvodnik in ponudile svojo roko tudi za naprej.

Posebna zahvala gre Blanki, ljubeči mamici malega angelčka, ki je dovolila, da gre njena boleča zgodba v javnost in ki je borka, da ji ni para.

Saj veste: ko enkrat vržeš kepo po hribu navzdol, se le še kotali in debeli… Naj bo tako tudi pri tej zadevi, zase vem, da bom vsekakor rinila naprej – včasih tudi z glavo skozi zid, bi rekel moj mož 😉

Še tale link:

Nenazadnje: draga moja dekleta, ve vse ste tiste, ki mi dajete trdno oporo in ogromno svoje pozitivne energije. Skupaj lahko naredimo velik korak.

Prijazno vas pozdravljam in vsem pošiljam velikanski objem!!!

Draga Špelina!

Kepa se zares kotali in sem kar ganjena. Pričele smo jo kotaliti šele lani, ko je nastala Prazna zibka in dogajajo se čudeži…

Veliko smo že spremenile in veliko še moramo. V družbi se že veliko pogosteje spregovori o naši temi, starši imajo ponujene že veliko pomoči, v porodnišnicah je osebje bolje pripravljeno na to, kako postopati v primeru smrti otroka.

Ko smo lani s kolegicami orale ledino, smo se seveda tudi dotaknile vprašanja od katere starosti dalje otroka pokopati in kdaj izguba ni več samo “splav”.
Ker sem sama izgubila dva otroka ravno v tem srednjem obdobju 19. in 15. teden, se me ta tematika posebej dotika. Moja otroka pač zame nista bila “splav”. Ko zaslišim to besedo, se kar naježim. Kakšna razlika pa je za nas, če je otrok 100 g težji? Preverile smo na Zavodu za zdravsteveno zavarovanje, kjer smo dobile odgovor, da je pri nas zakonsko urejeno tako, da se otrok šteje za mrtvorojenega, če je težji od 500 g ali rojen po 22 tednu. Tako je bilo pred kratkim tudi v tujini, a so nekaj let nazaj po zaslugi mamic zakon pričeli spreminjati in so mejo potegnili navzdol na 12. teden nosečnosti.
To se da tudi pri nas. Lani smo menile, da je spremembe treba postopoma uvajati in da ne zmoremo vse naenkrat. Da sprememba zakona mora še počakati.

Zdaj ste na potezi morda tudi druge, ki ste prav tako polne elana in moči.
V tem sva si Špelina zelo podobni! Tudi sama sem borka in sem sama bila zelo pretresena ob izgubi otrok, ker sem morala doživeti veliko nerazumevanja okolice, osebja, prijateljev in nisem z nikomer imela deliti svoje bolečine.
Vse dokler si nisem sklenila pomagati sama…
Nisem bila sama v stiski, združile smo se in tudi ta forum je nastal v tem času moje največje žalosti.

Če bi danes (samo dve leti sta minili) izgubila otroka, bi bilo marsikaj že drugače. Naj ponazorim:
– otroka bi pogledala in se poslovila od njega
– najbrž mi naslednji dan po izgubi ginekolog ne bi rekel, da lahko čez par mesecev spet zanosim, ko sem bila vsa v solzah in šoku (namesto sožalja)
– otroka bi pokopala in imela mesto kamor bi nosila svojo žalost, svečke ter igračke
– najbrž bi mi kdo izrekel sožalje ali poslal sožalno kartico (vsega tega ni bilo, saj je bil vendar “splav” in se sožalje ne izreka)
– s srečnega in pričakovanja foruma Nosečnost, bi se takoj lahko preselila sem in bi spet imela podporo in izmenjavo
– vzela bi si svoj čas za žalovanje, ne da sem šla vsa ranjena po mescu dni v službo (po bolniški in seveda ne porodniški)
– v roke bi lahko vzela vsaj eno knjigo in to je naša Prazna zibka, ki jo, čeprav sem jo sama pisala, še zmeraj rada preberem in mi pomaga
– morda bi celo imela vsaj fotografijo mojega fantka…

Špelina, Blanka, Klavdija in ostale borke, ki želite nam ženskam po izgubi otroka napraviti življenje znosnejše, POZDRAVLJAM VAŠO POBUDO IN MOČ.
Kotalite kepo, da bo nastal čudovit snežak in bomo MAME z veliko začetnico kot smo me, imele lepši prostor pod soncem.

Jaz sem z vami, za vas, zmeraj na razpolago… V tem času se angažiram za spominski prostor na našem pokopališču na Ptuju. Komaj čakam, da lahko pritrdim ploščici in prižgem svečko. Prav tako pa vse mamice na Ptujskem.

Trdim, da bi mi bilo lažje, če bi izgubila otroka po rojstvu. Deležna bi bila priznanja okolice, na pogrebu bi me objemali in tolažili, izrekli sožalje in danes bi lahko spregovorila o svoji nosečnosti , porodu, otroku…

Tako pa veljava za starša, ki še pač nimata otrok. Pa imava dva, a žal v nebesih.

Šelin pošiljam ti topel objem, ohrani svoj entuziazem…

Draga Frida, veš, prav vse zlate mamice, ki ste spisale knjigo Prazna zibka, strto srce, ste mi za zgled. Ste namreč naredile tisti velikanski korak, ki v mojem razmišljanju šteje enakovredno kot stopinje človeka na Luni. Mogoče še veliko več.

Stiskam pesti, da Ptuj dobi svoj “Park zvončkov”, spominsko mesto, kjer se bodo stikale dobre misli, veliko ljubezni in topla srca. Moja prijateljica s Ptuja je spomladi izgubila otročka in zagotovo ji bo ogromno pomenilo, ker mu bo lahko tja hodila prižigat svečko.

Iskrena hvala za tvoje pisanje, iz katerega kar vejeta pogum in srčnost.

Lepo pozdravljam prav vse pogumne mamice iz društva Solzice!!!

Draga Frida,

vem, da ti ne bo v tolažbo vendar moram povedat, kar mi leži na srcu.
Rodila sem mrtvega fantka, drugi dan po porodnem terminu. Torej se ne smatra za splav, imam rojstni list …

Na prste ene roke bi lahko preštela ljudi, ki so mi voščili sožalje. Drugi so bili tiho kot da se ni nič zgodilo, ali pa komentar “hm, tako se ti je zgodilo, pa veš da je tega zelo dosti”

Lep pozdrav

Drage mamice
Frida pravi, da je zakonsko urejeno, če rodiš po 22 tednu in več kot 500g. Sprašujem se, zakaj mi v materinsko knjižico potem niso napisali, da sem rodila, ampak splavila, mojega fantka nihče ni omenil, vendar so pod rubriko F/P naredili črto. Kot da ga nisem držala v rokah, kot da to ni nič.
Takrat so vsi bolj ali manj prijazni. Le predstavnica, ki je isti dan (rodila sem ob 5:58) prišla do mene, je bila nemogoča. Skoraj da je že povzdignila glas, češ da naj bom srečna, da sem preživela… Drugi so me tolažili s tem, da imam doma že otročka (punčko, 3 leta) in da sem še mlada, kot da nebi hoteli priznati, da sem rodila. Jaz imam hčerko in sinčka, ki pa je angelček…ljudje pa se obnašajo, kot da se to v 1 mesecu pozabi. Pa se ne…pridejo trenutki, ko ga tako zelo pogrešam in si ga želim objeti, da se mi meša. Vesela sem, da lahko pišem, saj se prvič odkar sem rodila počuti, da govorim nekomu – vam – ki me resnično razume..
Hvala vam vsem, ki ste tako pogumne, da ste tukaj in govorite in ste mi v veliko pomoč -……veliko.

objem in veliko ljubezni pošiljam vse
kaja

Moje sožalje Kaja. Sama se velikokrat sprašujem, če drugi, ki niso doživeli naše izkušnje, ne zmorejo razumeti? Ne vem, morda bom kdaj bolje razumela.

V katerem tednu si pa rodila svojega sinčka? Odvisno je seveda tudi od porodnišnice in samega osebja.

Meni je najbolj težko, ko nama pravijo, ko bosta imela otroke…veš, da je soseda noseča…, idi drugo leto v porodniško ipd., kako je roditi…, da se mojemu otroku ne bi kaj zgodilo (mojima se je!)…

Skratka s to bolečino je zelo težko živeti in sam si z bolečino.

Nikoli ne boš pozabila in to okolici kar povej.
Želim ti poguma in moči in kar odpri svoje srce, vsaj tukaj.

Draga frida – (zdele pa že 3 pišem, neki ne dela)
rodila sem s 23 tedni.
Ljudje ne razumejo. Hvala bogu ne vejo kako to zgleda. ne smemo jih obsojati.
Obdobje žalovanja mora miniti, pomagamo si lahko le same.
Čez čas bomo imele v naših srcih mirno mesto za naše zlate angelčke.

Poglejmo iz druge strani: marsikatera ženska ni imela take priložnosti kot me. Ni doživela tistega hrepenenja, neizmerne sreče, zmedenosti, ko se pokaže modra črtica… občutka, da nekaj raste v tebi, da bije malo srčece, ki je samo tvoje in ti ga nihče na tem svetu ne more vzeti, veselja in vznemirjenja ko te prvič brcne, ko ga vsak dan čakaš, kdaj se bo zbudil in te brcnil po možnosti v križ….. To je velik blagoslov.

Objem vsem
Kaja

Tudi jaz sem rodila v takem obdobju kot ti in te čisto razumem. Samo meni je hudo,ko sem ga zaslišala zajokati in videla sem njegov ubogi majcen telešček. Tako je migal, toliko upanja sva imela z možem, ampak…..
Težko pozabiš tiste gibe, ki so bili v tebi,ampak jaz se zolažim,da čas celi rane. Danes je točno dva meseca, odkar je preminul.
Živim, za novo življenje v sebi, ki ga bom upam, kmalu podarila še kakšnemu fantku,ali punčki in na njih bo pazil bratec Vid.
lp D.

Draga D.
žal mi je za tvojega sončka. Moj se je rodil z ritko naprej in mi je babica svetovala, da naj med porodom raje ne gledam. Šele potem, ko mi ga je umila, sem ga dobila v roke. Želel je zadihati, ravno ko sem ga božala in mu govorila….kot da mi je želel pokazati da me sliši in potem konec.
Prav imaš – čas celi vse rane in želim ti, da boš, ko bosta z dušico pripravljeni, skupaj zaživeli in uživali.
Pozdrave in objeme
Kaja