študij

Pozdravljeni

Trenutno sem v hudi stiski… totalno sem brez energije, brez volje, …
Kam se lahko obrnem? Sama si ne znam pomagati!

Želim si, da bi lahko na ves glas kričala, da bi lahko vrgla ves gnev iz sebe, ki me hromi, ubija…

Na nobenem področju nisem uspešna, vse mi uhaja iz vajeti…

Včasih obžalujem, da nimam dovolj poguma, da bi končala to agonijo oz. se pokončala, samo, da bi bilo že enkrat konec…

Zanimivo je pa to, da mi je ravno v času ko sem se odločila za študij oz. ko sem pričela, udarilo na plan cel plaz nečesa za kar sem mislila, da ni več problem oz. so bile hinavsko prikrite…

Sovražim se zaradi vsega in se preziram!

Hvala ker ste prebrali to morijo…v resnici je še dosti huje…

Prosim, povejte mi kaj- karkoli…

Pikca,

kaj je tvoj največji problem? Študij? Uspeh? Ali še kaj drugega? Povej malo bolj podrobno. Vemo le da se slabo počutiš.

Ko zvemo kaj več, ti lahko več pomagamo.

Svet pa sploh ni tako črn kot ga trenutno vidiš, je zelo, zelo lep in sončen…. le potruditi se je treba da človek to vidi 🙂 in postane del tega sveta.

Oglasi se še in lep pozdrav!

Sončka

Draga Rožica,

najbrž ste prepričana, da ste v obdobju, ko je vaš cvet prekrit, listi uplahneli in steblo majavo… Opisujete stisko, ki ni majhna. Sprašujete po pomoči. Študirate, pravite. Najbrž veste, kje iskati pomoč, vsaj v formalnih okvirih. Občutek pa je, da tega ne želite ali pa ne zmorete. Imate neprijetne izkušnje? Ali pa vas je česa strah? Karkoli ste počela v življenju, preživela oziroma vse, v karkoli ste bila vpeta, je za vami. Takrat ste živela tako, kakor ste najbolje znala ali zmogla. Najbolje!!! Ker vam stvari ne gredo dobro od rok, ali pa ker vas zasledujejo spomini – a je to vredno, da je tudi vaš danes teman in depresiven? Je to potrebno? Čemu bi se sovražila?

V življenju pa se je modro naučiti stvari izpuščati in od-puščati od sebe. Predvsem stvari, ki nas težijo oziroma za katere menimo, da nam ne koristijo, so pa lahko bile v nekem obdobju del nas, naših ravnanj ali čustvovanj. Seveda ne v smislu, da nam ne koristijo več zaradi naše ozke oziroma egoistične koristoljubnosti ampak v smislu, da ne pripomorejo k naši osebnostni rasti, notranjemu miru in ravnovesju oziroma našemu boljšemu ”jazu”. Tudi ne v smislu moralnega vidika odpuščanja, temveč v smislu opuščanja nečesa, česar zares več ne potrebujemo, kar smo morda prerastli oziroma se iz tega dovolj naučili. Kakor denimo kača, ki svojo kožo preprosto odvrže, od-pusti od sebe in najbrž se za njo niti ozre ne več… In če se tega naučimo, potem spomin ne bo naš sovražnik, temveč prijatelj, ki svetuje, da je dobro nekaj storiti (naša ravnanja, čustvovanja…) drugače, kakor smo včasih. Nekako v tem duhu.

Iz začetka vašega pisanja je razumeti, da nimate najboljše slike o sami sebi, torej je dobro pričeti tukaj. Naučiti se ceniti, spoštovati oziroma ljubiti sebe – takšni, kakršni smo. Sedaj!!! Ne, takšne, kakršni bi radi bili (zaradi okolice, staršev, širše družbe…) nekoč v prihodnosti. Če bomo znali to sedaj, bo tudi prihodnost DOBRA in se bodo naša pričakovanja (če le niso preveč nerealna) zagotovo uresničila. Saj najbrž ne želite biti v naslednji posadki za raziskavo lune? Morda čez dvajset let ali kaj takega, takrat bi to najbrž bilo veliko bolj realno, zakaj pa ne? Ampak najbrž bi ves ta čas morala veliko garati, se marsičemu odpovedati in podobno. Torej, tudi počasi se daleč pride in – nekje je potrebno pričeti. Storiti prvi korak, nato drugi…

Odločila ste se za študij, to je bila najbrž velika odločitev in – pogumna. Pojdite naprej. Morda boste morala več časa, kakor ste predvidevala, posvetiti študiju, se morda še čemu odpovedati… Pisala ste tudi na ta forum – torej ponovno zbrala pogum in nekaj storila. Storila, draga Rožica.

Tudi vam ponujam zadnja dva odstavka (in pripis) iz mojega današnjega odgovora bralki (psevdonim Majarona), ki pravi, da ima vse, pa je kljub temu tako nesrečna, saj meni, da si tega ne zasluži in da ni dovolj sposobna… Ko sem odgovarjal njej, sem imel v mislih tudi vas.

Vse dobro in
topel nasmeh,

Dušan

Obema se zahvaljujem za odgovor.

Sončka napisala si naj kaj več napišem… Vse je kot totalno zlajnana pesem…
Nevem več kaj je problem, ko sem bila še otrok nisem imela vpliva, sedaj sem že kar nekaj let odrasla pa še vedno nemočno tacam kot majhen otrok… zdi se mi da se še vedno nahajam nekje med “0 in 16” letom…in kar nič…

Dostikrat razmišljam, da verjetno se tega sranja oklepam, ker se edino na ta način lahko izrazim, tu se znajdem, tu sem doma…Dokler me ne zasuje toliko, da enostavno nemorem več dihati, potem imam občutek, da nimam nobene moči več… in spet mazohistično trplenje, obenem mučim tudi druge predvsem moža, kateri mi ni kos in potem v določeni fazi nastopi “blefiranje”, v smislu “… ej, pa dej poglej me, saj jaz sem pravzaprav prav fit, lahko bi že zdavnaj …..” … in očitno ali mi ljudje nasedajo, ko mi potrjujejo, da sem pravzaprav močna oseba, karakter…itd. – sranje…

Bedna sem…

Staršev ne poznam oz. sem jih spoznala relativno pozno, “gor so me spravili” pijanci, ki so me poniževali, zabijali v tla itd… kar nekaj iz prve roke vem o pedofilji in posledično samodestrukciji, anoreksiji, depresiji, bulimiji…
Biološka mati me je zatajila in še danes “prasica” (oprostite čutim še dosti huje) mi podtika oz. si želi z mano deliti svoje sranje… Jaz pa se jo bojim!! Za kaj se je bojim? Zakaj se bojm izdajalke?????????’ Še 1x zakaj se jo bojim… To me fura v ponor… Zakaj se bojim bednice??? Tistih nekaj let (cca 4) ko sva živeli skupaj me je izkoristila, manipulirala z menoj, imeli sva zamenjani vlogi, kot da sem jaz njena mati, za vse sem bila odgovorna jaz, vedno sem jaz za njo lazila (že pobudo, da sva se praktično spoznali (pri mojih 17 letnih) sem dala jaz – ona je čakala na “zeleno luč (dobeseno-citirano)… “ali matere čakajo na zeleno luč pri svojih otrocih???” Kakašna ironija, kakšen posmeh…
V odnosu do nje sem bila čisto paranojična, kupovala sem jo in moledovala: “… bodi moja mati, prosim …”, ko pa sem videla, da iz te moke nebo kruha, sem jo samo še prezirala in sovražila oz. predvsem sem živela mimo nje, v svojem fantazijskem svetu, ravno tako kot otrok med tistimi pijanci, pobegnila sem stran… in ravno tako kot danes, ker enostavno ne čutim moči in ker vem, da je mož nesrečen zaradi mene, bežim v svoj svet in si mislim …. karkoli že… ŠE VEDNO!!! Čeprav vem, toliko realna sem, da v najinem odnosu nisem samo jaz in ga tudi ne posiljujem preveč s svojo bedo oz. vsaj trudim se… se mi zdi, da mi oz. nama vse uhaja iz rok in životariva iz dneva v dan…

(še to z materjo nimam že več let NOBENEGA KONTAKTA)

Že od male šole so me poniževali, da sem silno zabita, da ni nič od mene itd… in to me je spremljalo celo OŠ in tudi srednjo šolo… zabita sem, zabita sem, nesposobna, zabita, bedna…dan za dnem, kapljica na kapljico in kaj je na koncu ? Ja, luknjica v glavici… to je to…
Že vsa leta kot se opazujem in spomnim, imam občutek, da imam težavo s koncentracijo… in tudi res mislim, da sem zabita in da mi nič ne gre v glavo… in zaradi tega se še bolj sovražim…sploh ne morem opisat kakšen ravot čitim do sebe…
kot sem že napisala… NITI NA ENEM PODROČJU NISEM USPEŠNA…
NIKJER IN VERJETNO BOM KOT TAKA TUDI CRKNILA…

res je dolgo časa sem se odločala za študij omahovala, pa spet imela zagon itd…mož me je tu zelo podpiral… in sem se odločila in to odločitev obenem tudi dojemala kot da grem na zakol… zakaj tako dojemam to… no in prvi izpit sem naredila z 9, drugega z 10, tretjega sem spustila, četrtega sem naredila z 9 in sedaj že pol leta nisem naredila nič in razmišljam, da bi vse pustila in kako sem bedna…
mori me pa tudi to kako sem se pripravljala na izpit… agonija, že med samim učenjem me je dušilo kot da imam 200 kilske kamne na sebi… NOBENE SAMOZAVESTI NIMAM…
Žal mi je, da sem se spoloh podla v to… hudo mi je ker je tudi mož razočaran (čeprav mi zatrjuje, da ni, da mi bo stal ob strani neglede na to kako se bom odločila), ker se je tako trudil, da bi mi vsaj na tem področju lahko pomagal in me na nek način “zadovljil”… in se je z mano veselil (kot majhen nedolžen otrok) dobrih tistih nekaj ocen…jaz pa sem vrgla puško v koruzo in …kot bi hotela oba kaznovati…mučiti…obenem pa: kva mi je???
ne grem se več, nimam volje, ne energije…
preveč sem pričakovala od sebe oz. nevem od koga, mislila sem, da se bom saj tu lahko izkazala… zato me je verjetno tudi tako podrlo…

služba me duši – vedno sem se izogibala ljudi in vedno me je življenje metalo v hordo…, ki me izčrpava, izsiljuje, skoz se moram nekaj znjimi pregovarjati, jih eno in isto razlagati kot v Ribnici, oni pa samo “egoistično cilijo – JAZ”… in mi z vsakim “jaz” pozavgajo cel kup energije… Saj jih štekam, ne gre za to, jasno jih vidm, LE TO JE PROBLEM, DA JIH JE PREVEČ!PREVEČ JIH JE – in jih ne obvladam, NAVZVEN ŽE, le ko ostanem sama mi gre na KOZLANJE…

tudi fizično se zdim sama sebi bedna, nesprejemljiva, grda, debela-shiranka…

zdej sem pa kar nekaj napisala… upam, da ni vse skupaj preveč konfuzno… in preč… no, ja, verjetno je…

LP…

Glej vem da ti je grozno.Vsi mamo obrambne mehanizme ter ko se stvari preveč nakopičijo nas vsaka malenkost vzemiri ter nas hudo boli.
Začet morš delat na seb,kak tečaj sproščanja prvo,pol pa boš vidla.

Kj več ti ne morm svetovat,mislim pa da meditacija ni slaba stvar.Men osebno je bilo na začetku zelo hudo,sj pridejo nekatere stare stvari na površje.
Vendar bolš da pridejo na površje ter da počasi vidiš sebe v pravi luči , čeprav zna biti hudo.

Draga Rožica,

najbrž vam okoliščine v vaši mladosti res niso bile naklonjene. Po drugi strani pa ste imela skozi toliko okušanih bolečin ”priložnost” hitreje dozoreti, veliko spoznati in zato postati bolj modra… Modrosti se ne da naučiti iz knjig ali iz izkušenj drugih, temveč se izkleše skozi lastno življenje. Običajno ne prav rožnato.

Sedanje življenjske okoliščine so boljše, kakor opisujete. Težava je v tem, ker vas preteklost še kar naprej preganja. Zato ste najbrž tako neumirjena, napeta, s samopodobo, ki bi si zaslužila biti mnogo večja in močnejša…

Pri premagovanju vaših težav imate pomoč, kakor pravite. Odlično. Tudi neke konkretne korake za izboljšanje situacije že delate. Torej le nadaljujte. Lahko sicer pomaga tudi do-pisovanje na forum-e, poslušanje nasvetov drugih ljudi, a konkretne korake boste morala delati SAMA. Začnite teči, se ukvarjati s kakšnimi aerobnimi (gibalnimi) aktivnostmi, pazite na prehrano in tudi shujšala boste, če niste zadovoljna s svojo postavo… A zato boste morala nekaj storiti – sama, nihče ne more storiti nič namesto vas.

Ljudje okoli nas so, kakršni so… ne moremo izbirati sveta v katerem živimo (vsaj na kratki rok ne), zato ga je potrebno sprejeti takšnega, kakršen pač je. In nič ni narobe z njim, da je, kakršen je. Svet se prične spreminjati, ko pričnemo nanj gledati z drugačnimi očmi (lahko bi rekli, da ko začnemo spreminjati sebe).

Zdi se, da so v vas strašni viharji in je zato tudi vaša duša neumirjena, um pa raztresen in zmeden. Zdi se, kot da mojega odgovora sploh niste prebrala. Skušajte ga prebrati z umirjenim umom, z notranjim ravnovesjem – s srcem. In tako skušajte gledati tudi na svet. Ne s čustvi, s srcem. Takrat ne bo gneva v vas, ne bo slabih občutkov in misli… Kar opisujem pa je proces, ki se najbrž ne dogodi čez noč… A začeti je potrebno. Nismo slučajno v tem svetu in prav v takih okoliščinah in z ljudmi, s katerimi pač smo… Življenje je tako zelo dragocen dar. Tako dragocen.

Z nasmehom,

Dušan

v kakšni pravi luči? če mi lahko bolj razložite?
hvala

Draga Rožica,

če ste to vprašanje postavili meni, sklepam, da je v zvezi z mojim drugim odgovorom in vam nanj odgovarjam takole:

s tem ko pravim, da je včasih dobro in potrebno naučiti se gledati-videti svet v drugačni luči oziroma z drugega zornega kota, preprosto pomeni, da nas dogodki ali reči ne prizadanejo več ali pa v takšni meri, kakor je bilo običajno. Zelo poenostavljeno, toliko, da je najlažje razumeti, bi lahko to ponazorili takole:

denimo, da je pred nami majhen otrok, star leto dni ali kaj takega in nam pljune v obraz (zaradi kakršnegakoli vzroka), nas popraska ali kaj podobnega. Kakšen je naš odziv? Brez reakcije. Z nasmehom se obrišemo in skušamo biti z otrokom še prijaznejši, saj se bojimo, da smo kaj napak storili, kar mu ni bilo všeč in podobno… Običajno je tako, a ne?
Če pa nam pljune v obraz odrasel človek (zaradi kakršnegakoli vzroka!!!) nam izreče ”grdo besedo” – se zgodi kaj? Običajno TAKOJŠNA REAKCIJA. Če ne zunanja, pa zagotovo notranja. Užaljeni smo, sprožijo se negativna čustva in težavam ni konca in kraja ne, mar ni tako?

V obeh primerih smo na okolico gledali z drugega zornega kota, čeprav sta bili dejanji podobni, morda sta lahko celo popolnoma enaki. Zakaj imamo različne zorne kote? Socializacija in vzgoja vzbudita močan občutek za ego (jaz, moj in mene), ki ga do smrti branimo (tudi takrat, ko nam to izrazito škodi) na vse pretege… Torej je potrebno uravnovesiti predstave o sebi, svoje odzive na svet okoli nas, predvsem pa svoja PRIČAKOVANJA do sveta oziroma do življenja. Drugi so, kakršni so. In iluzorno si je predstavljati, da se bodo spreminili tako, da bodo ustrezali naši meri. Običajno slišimo: Ja, če bi se on ali ona, ali oni sam malo spremenil-i, samo čisto malo, ja, kako lepo bi (nam, nama…) lahko bilo. Tako pa… Kolikorat pa slišimo: Ja, če bi se JAZ samo malo spremenil-a, čisto malo, kako lepo bi lahko bilo (nam, nama…). Kolikorat ste slišala koga tako govoriti? Sploh kdaj?

Toliko. Kot sem že dejal, vaših težav najbrž ne boste mogla rešiti čez noč, niti ne s takimi dopisovanji. Storiti boste morala konkretne korake, ki jih tako ali tako že delate. Torej hodite še naprej. ČE MENITE, da vam lahko moj pristop kakorkoli pomaga, vam lahko na morebitna druga vprašanja, predvsem zaradi pomanjkanja časa, skušam odgovoriti skozi Vitazen delavnico, na katero sem vas že povabil v svojem prvem odgovoru (tudi brezplačno, če je vaš položaj pač tak). V primeru, da ste kje od daleč (kar je težko reči za Slovenijo) se boste morala pač potruditi (prevoz, organiziranje časa…) bolj kot nekdo, ki je iz Ljubljane. S tem ne mislim, da vam udeležba na moji delavnici lahko reši vse težave, morda vam ne more čisto nič pomagati, kdo ve? Je lahko le eden izmed konretnih korakov. In k temu bi vas rad še bolj spodbudil. K hoji in ne k sedenju, če se izrazim v prenesenem smislu. In vi že hodite.

Kot sem že dejal: prijazno in ljubeznivo (do sebe in drugih) in hkrati vztrajno in odločno. Brez muje se še čevelj ne obuje. Pisati na forume je eno, draga Rožica, narediti kaj konkretnega, se izpostaviti, pa je nekaj povsem drugega. Želim povedati, da se bosta vaš položaj in vaša samopodoba zares spremenila šele s konretnimi dejanji, konkretnimi koraki. In klic po pomoči je že tak pogumen korak!!! Nadaljujte. Ampak ne samo s klici na pomoč!!!T Seveda lahko preko pričujočega načina dopisovanja na forumih zbiramo pogum, iščemo ideje in načine, kako se lotiti nekih težav, a konkretne korake, ki vodijo v spremembe bo potrebno slej ko prej storiti. Opazil sem, da je kar nekaj posameznikov-ic, ki v različnih vlogah (svetovalci-svetovanci) aktivno redno gostujejo na takšnih in podobnih forumih, nekateri sicer zamenjujejo psevdonime, a vendarle… Menim namreč, da lahko na tak način našega ”angažiranja” hitro odtavamo na spolzka tla ustvarjanja samopodobe, ki temelji bolj na iluzijah. Opozarjam le ne takšno možnost, seveda pri večini bralcev najbrž ni tako in jim sodelovanje na forumih predstavlja nekakšno sodobno in nesebično nadgradnjo siceršnjih življenjskih aktivnosti ali dodano vrednost, kot je dandanes moderno reči…

Vi ste že mnogo postorila, nadaljujte. Nekaj predlogov (mojega in drugih bralcev foruma) že imate, iščite jih še naprej in nekega dne oziroma počasi pa pričnite tudi s konkretnimi dejanji. Pri iskanju nadaljnjih korakov pa vam želim, da bi bila bolj vesela in bolj radostna. Začnete lahko tudi tako, da zamenjate vaš psevdonim…

Z nasmehom,

Dušan

ps.
če vam moj odgovor ne ustreza, ga čimprej pozabite oziroma uporabite le toliko, kolikor menite, da je za vas koristen. Ali pa, kot je nekoč dejala neka bralka, preprosto uporabite tipko ”delete”…

Draga pikc :o)

V vsej tej poplavi čustev, strahu, zamer, zmede in podobnega sem res težko 100 odstotna, da bodo moje misli zadele bistvo.
A vseeno… nujno potrebuješ nekaj pogledov na tvojo situacijo iz katerih boš, srčno upam, našla nekaj zase.

Življenje je v bistvu vseskozi en velik dialog s samim seboj. Kadar smo mirni zelo dobro vemo odgovore na vprašanja, stvari sprejmemo in si jih znamo razložiti, zato nas ne vznemirjajo. Kakor hitro se vznemirimo, vse popačimo s strahom in ostalimi tegobami. S tem se sami privedemo v neprijetne skrajnosti.
Življenje ti je že od vsega začetka postavljalo težke preizkušnje. Lahko bi rekla, da je bilo edino darilo življenje samo. Kakšno darilo, boš verjetno rekla? Sama beda!!! Prav imaš, a ljudje lahko napredujemo samo iz bede in vstajamo samo iz nižin, se pobiramo od bolečin.
Si videla kje kakšnega rojenega miljarderja, v idelanem okolju z idealnimi starši, za katerega bi lahko rekli, da je v življenju res napredoval? Verjetno ne, saj mu je bilo že v zibko vse položeno in ni imel možnosti nikakršne rasti več, samo možnost padcev.
Tebi je do sedaj uspelo že marsikaj. Uspelo ti je toliko, kot nekaterim uspe v ciklusih večih življenj (če sprejemaš reinkarnacijo, boš vedela kaj mislim).
Danes si tukaj kjer si. Oseba z življenskimi izkušnjami, zaradi katerih lahko vidiš tiste preproste vrednote življenja, ki jih marsikdo ne more zaznati. Nič in nihče te ne veže na preteklost. Sama si privezuješ vozelj in sama ga moraš sedaj odvezati. Sama sebi delaš največjo bolečino.

Za vsakega je dobro, da počasi prereže vezi s svojimi starši. S tem ne mislim, da z njimi prekinjamo stik. Energetsko se od njih odklopimo, začnemo svojo pot, s svojimi vzorci. Za nekatere je to bolj za druge manj boleče. Je pa skoraj nujno, saj je vsak že kot otrok bitje zase, s svojo potjo in svojimi izkušnjami. Ostane naj spoštovanje, ki ga imaš lahko do vsakega človeka, ne glede na to v kakšni povezavi si z njim.

Prosim te, ne zaničuj se z besedami in mislimi! Zaupaj si v svojih pričakovanjih, ciljih in željah. Kar je bilo zdaj ni več pomembno. Pomembno je, da si se ti iz tega dvignila, dobila ob sebe normalnega človeka in začutila možnost in željo, da iz sebe narediš še več.

Veliko ljubezni v srcu ti želim!

Andreja :o)

Pozdravljeni.

Zelo sem vesela, da ste se tako potrudili, si vzeli čas in mi večkrat odgovorili, to velja tudi za ostale…

Vaše odgovore sem večkrat prebrala, čeprav je morda izpadlo, kot da rinem kot bik z glavo v zid in “preslišim” vse kar mi je ponujeno kot v oporo…

Ne gre za to, da bi (vsaj zdaj ne več) hotela kaj kaj bistveno spreminjati okoli sebe, bolj me hromi to ker samo sebe ne morem.

Mislim, da kar jasno vidim kje se nahajam…, čeprav tudi v to podvomim, kot v vse v zvezi s seboj…

Pomaga mi delno tudi da se z nekom pogovarjam – o eni in isti stavri 100x in še in še… moj mož se je že “preobjedev vsega” kot opazujem in mi je že večkrat rekel, da je to slišal že 100x – ja, pa še 100x… večkrat sem se že tudi opazila, da s tem ko “blebetam” o svjih travmah, skrivam, prekrivam, nemoč, ki jo danes občutim, ko že dolgo nisem več tisti bedni otroče…tudi tako me lahko “zapelje”,.. po drugi strani pa mi sama izpoved lahko prinese tudi olajšanje…
Čeprav sem se dostikrat že oštela, ko sem zaupala napačnim ljudem in so mi le-ti potem lapo servirano na pladnju, v določeni situaciji – izkoristili in mi zalučali – psihoanalitično- v obraz – to zna pa hudičevo boleti…jaz pa sem bila kot polit cucek in se čudila kako so lahko tako plitki in pokvarjeni in izkoriščajo bolečino nekoga oz. kako sem bila lahko tako naivna (navkljub vsemu življenju), da se me potem tretira kot nekega psiho-manjaka….

Danes sigurno živim neprimerno boljše kot sem… vendar mi je v življenju postalo jasno, da z ničimer pred ničmer ne morem pobegniti – to mi je ful jasno…

Ne morem se umiriti, v meni vse vre in nori, pa tudi če se navidezno umirim, vem, da ni nič rešeno…ali zelo malo…

Tekom življenja sem nekaj stvari rešila, uredila ali se mi vsaj zdi tako, bistvo sranja pa ostaja in enako čutim in dojemam kot takrat oz. do kamor mi seže spomin od 4.,5. leta dalje – sebe vidim isto…

Namen tega pisanja je bil sicer zadnjič, ko sem bila spet čisto na šus na tleh, obup brez rešitve v zvezi s študijem… v obdobju ko sem začela študirati je na plan udarilo vse in še več in za veliko stvari sem bila prav presenečena, gledala sem kot idijot in se čudila: “… a, vse je še lepo priostno…, šit…”…, spet me je potegnilo čisto na začetek- mala šola, OŠ, srednja šola, prva služba …in vsporedno vse kar se je v tistih obdobjih dogajalo… ZANIMIVO…
Očitno ker sem vse samo potiskala nekam stran oz. sem tako sublimirala in kompenzirala, da nisem več videla oz. predvsem nisem hotela videti… vendar človek samega sebe ne more nateg…tako ali drugače ne…
Dost imam vsega in sebe…

Se strinjma, da je delno lahko tudi past, sploh če si bolj dojemljiv in pa če dobiš take fitbeke, ki te lahko še bolj zabijejo kot koristijo(v kakršnem koli smislu), kar se tiče pisanja po forumih… ali pa neki hvalospevi, ki nimajo veze z zvezo… na to se ne oziram več…, je pa res, da me hitro stisne, če se mi želi kaj povedati, kar nemaram…

Večkrat mi je že kdo rekel (tudi kakšen zelo “kompetenten”) človek v smislu: ” ja poglej se, saj si že do sedaj naredila “doktorat”, … lahko bi že zdavnaj propadla, se zadrogirala, …. , pred leti mi še prijalo in mi lepo sedlo na ego in ustvarjalo neko iluzorno, nadrealno predstavo o sebi…, sedja mi že dolgo ” dol visi”… (čeprav mi je pa res to vseeno bolj všeč kot, da bi mi rekli,da sem gnila)… v resnici pa saj vem, kako je z mano… vem, da sem imela malo morje možnosti, da bi zabredla na vse mogoče stran poti – še pomagali bi mi oz. so se trudili in me potiskali, pa sem kljub vsemu ostala nekje na pravi poti…na zunaj je tako,… v sebi pa sem na vseh mogočih stran poteh in uničevalni miselni vzorci, ki me furajo v ponor in mi razjedajo še tistih nekaj zdravih celic, ki jih imam – prav zavem se kako mi tako razmišljanje uničuje telo…. pa imam tako malo vpliva…ali pa ga nočem oz. včasih vidim, da ga prav nočem imeti… približno sem mi tudi zdi zakaj…

Je bla pa tudi ena fora v tem zadnje času, ko sem dobila nek indirektni odgovor moje matere, češ, da trpi ker smo uničil nekaj kar ni več moč popraviti… “spet si hoče deliti sranje z menoj, nikoli ne bo priznala, da je ona mene spravila na svet in ne jaz njo in ….” …. Hočem samo povedati, da tudi ona ves čas pridno skrita tiči v meni in čeprav več ali manj ne razmišljam o njej in se zdi kot da sem se nekoliko umirila v zvezi z njo, vidm, da ena majhna pikica k piki na i naredi tak izbruh… naval jeze, besa…

Da ne govorim o spolnosti… prva stvar, ki jo lahko rečem je “pedofilija”…, ne bit ženska- absolutno ne, ne bit odrasla, sexajo drugi…

Zato sem pisala, da tudi na enem področju nisem uspešna,… no ja le v razglabljanju o tem sranju in analizi le tega, tu se počutim še najbolj suvereno in se znajdem in sem silno “pametna”…

Nič nisem zares rešila….

Nevem morda sem spet bik z glavo v ali na zidu,….

🙂 tako pač je …

Prosila bi pa vas, če mi lahko kaj več poveste o vaši delavnici … le-te so verjetno skupinske ali imate tudi individualne razgovore?

Hvala, lep pozdrav in če utegnete napišite še kaj

V sebi imaš veliko jeze.Nakopičene jeze.To najprej sprejmi kot dejstvo in potem skušaj jezo dati ven iz sebe.Da se “izčistiš”.Verjemi mi,da si sposobna in da osrečuješ tvojega dobrega moža,in da narediš študij.Lahko si uspešna.Le z to od otroštva potlačeno jezo opravi.Daj ven iz sebe vse slabega kar se ti je nakopičilo.Saj si pametna punca(sklepam na podlagi tvojega pisanja).Ti zmoreš prerasti vse kar si sama želiš.Verjemi vase in v tvojega krasnega moža.Daj mu najboljšo ženo od sebe.In sebi daj najboljšo punco,najlepšo.Prosi, te IMEJ BOLJŠE MNENJE O SEBI.
Mirjana

Pozdravljeni g. Dušan,

verjetno ste spregledali? ((ker je toliko vsega.. :)) – v predhodnem sporočilu sem vas spraševala kako potekajo vaše delavnice oz. če imate tudi individualne razgovore… Hvala za odgovor.

Lep pozdrav

Draga Rožca,

da tudi individualno, seveda je možno. Prvi del Vitazen delavnice nekako ”razgalja” tisto notranje, kar nas žene od jutra k večeru, od rojstva pa do zadnjega daha oziroma kar je skupno (najbrž že tisočletja) vsem ali pa večini ljudem.

Tako ima vsakdo možnost u-videti sebe takšen-a kakršen je, brez nepotrebnih samo-obsojanj, občutkov krivde, olepševanj in podobno. Torej pridobiti malce, samo malce drugačen zorni kot gledanja nase in lastno vpetost v življenje. Lastno življenje, ne življenje drugih. Tako si lahko (predvsem s pomočjo preproste zazen vadbe, ki je na programu v drugem delu delavnice) SAMI pridobimo način, kako si izdelati orodje, s katerim si bomo klesali in utirali življenjsko pot. Ne ponujam niti orodja, kaj šele ”poti” (receptov, kako srečno živeti). NIHČE namreč pred nami še ni živel NAŠEGA življenja, zato menim, da nam tudi nihče ne more ponuditi rešitev ali receptov, kako ga živeti. Ja, saj splošnih (in dobrih!!!) receptov za srečno in zadovoljno življenje je povsod veliko, začnemo lahko že s krščanskim svetim pismom, ki je najbližje naši kulturi, pa vse te množice knjig za duhovno rast in podobno…

Zraven pa ponujam še uporabo starega reka, da se brez muje še čevelj ne obuje… Torej nič kaj bleščečih obljub, ki jih tako radi slišimo in ki so nam na voljo vsepovsod.

Nasmeh,

Dušan

p.s.

december je že precej zaseden, ves januar bom odsoten, tako da se vrnem šele v začetku februarja. Naslednja Vitazen delavnica bo 9. in 10. 12., nato koncem februarja 2007. Za ostalo lahko pišete na moj mejl.

hvala lepa in še oz. kako naj pa pridem do vas?