Študij

Pozdravljeni

Imam voljo do učenja, ampak se ne morem učiti, saj sem blokirana v sebi zaradi strahu, da se ne bom mogla naučiti ničesar.Za seboj imam nekajletno obdobje zmede in apatije,in žalosti, saj sem bila razočarana tako v ljubezni kot v družini.
Pred seboj imam šest izpitov.Itak sem “paralizirane” samozavesti, ko pa še slišim na faksu od študentov,da je izpit češ nemogoče narediti,pa sem še bolj slabe zagnanosti.Kako naj vrnem elan, da uresničim željo? Želja pa je, da se učim brez problemov, tako kot sem se v srednji šoli.Odhod od doma,ločitve staršev, razpad razmerja, ki sem ga imela,mislim, da mi je vse to odvzelo mojo moč, da se učim. Kakor da bi bila začarana.Zakaj se ne morem učiti,ko pa si to tako želim?Sicer imam odličen memoar in sem inteligentna oseba.-Kako naj odblokiram tisto nekaj, kar me tišči?

Spoštovana!

Pišete, da se vam je v zadnjem času zgodilo veliko stvari, ki so vas prizadele in jih čustveno še niste popolnoma predelala in sprejela. Te vsebine vam zdaj okupirajo celotno razmišljanje in vas, kot pravite, blokirajo.
Glede na to, da ste visoko motivirana, in da vam je ostalo samo šest izpitov (veliko ste jih morala že narediti) verjamem, da jih lahko uspešno opravite.
Pomislite na to, da je študij trenutno tista pozitivna stvar, ki je samo vaša in vam je nihče ne more odvzeti. Namesto, da vam predstavlja dodatno obremenitev, ga vzamite kot priložnost, da preko njega zopet začutite določeno stabilnost, veselje in zaupanje vase. Spomnite se prejšnjih izpitov, ki ste jih uspešno opravila. Skrbno načrtujte strukturo učenja in opravljanja izpitov. Postavite si realne cilje, vsak izpit, ki ga opravite je za vas velik uspeh. Verjamite vase ter ne vzamite vseh študentskih namigov preveč resno.

Želim vam uspešno pot.
Lep pozdrav.

Pozdravljena Zaskrbljenka!!
Alenka vam je zelo lepo opisala, kako bi lahko rešili vaš problem. Popolnoma se strinjam z njo. Lahko pa povem tudi to, da sem sama študentka in sem nekaj zelo podobnega tudi sama doživljala. Sicer nisem imela problemov v družini, vse drugo pa mi je šlo narobe. Ko sem se spravila k učenju so me negativni dogodki, ki sem jih prej doživela tako ovirali, da moje učenje sploh ni bilo efektivno. Potem sem se lepega dne odločila, da bo najbolje, če se odčoim za faks in naredim izpite, ki me čakajo. Prijateljico sem prosila, če bi se lahko učili skupaj in ona je bila za to. Tako mi je uspelo premagati negativne misli in moje učenje je bilo spet efektivno. S prijateljico sva se eno urco učili, potem sva imeli pavzo, v kateri sva se sproščali, pojedli sveže sadje, se nasmejali kakšni dobri šali….Res je bilo zelo dobro, ko sva se skupaj učili. To, da je bila prijateljica ob meni mi je dajalo dodatno motivacijo in občutek, da na svetu le nisem popolnoma sama. Naslednjič sem se poskusila učiti sama in ko sem imela pavzo sem poklicala prijateljico pa sva poklepatali po telefonu. Meni je ta “terapija” zelo pomagala in sedaj se učim brez vseh problemov. Poskusi z mojo metodo tudi ti in prepričana sem, da ti bo uspelo. Samo voljo je treba imeti in moč, pa se vse da.
Veliko uspehov
Lp Mateja

Nisi sama…in nisi edina. Včasih že sama misel na to pomaga.

Živjo,

Mislim da je bistvo v tem, da moraš pozabiti na negativne misli. Absolutno moraš razmišljati pozitivno. Študij ti mora pomeniti neko veselje, da se boš z veseljem usedla za knjigo. Vsakega človeka včasih doletijo same slabe stvari zapored, s tem se lahko malo potolažiš. Tako je življenje. Izkušnje te spreminjajo. Jaz sem dobil veselje za študij šele potem, ko sem že nekaj let delal in ugotovil da v življenju itak nekaj moraš delati. Zakaj nebi raje študiral?
Potrebuješ samozaupanje! Verjemi v to, da lahko opraviš vsak izpit kot za šalo. Pomisli, koliko ljudi je študij že končalo, zakaj ga ti nebi mogla. In ne verjemi praznim govoricam, kako je težak izpit, ali profesor. Kar je za nekatere težko, je zate lahko nekaj najlažjega. Ljudje smo različni!!!

Želim ti čim več uspeha !

Zaskrbljena, jaz te popolnoma razumem.
Sama imam zelo naporno in stresno službo, študiram ob delu in že 2 leti ne morem zanositi, čeprav si neizmerno želim in imam za to izpolnjene VSE pogoje.
Lani sem se namenoma vrgla v študij, da bi malo manj mislila na neplodnost. Delala sem izpite kot za šalo. Letos, ko teče 2. neuspešno leto, kar se tiče zanositve, sem neuspešna tudi na faksu. Sedim za mizo, imam odprto knjigo, bulim vanjo in jočem, jočem, jočem, zakaj ravno jaz ne morem imeti otroka.

Ne, ne da se kar tako prepričati, kako vse le ni tako slabo in kako moramo verjeti vase, da zmoremo…. in bla, bla, bla… To so zguljene fraze. Ko si dovolj na tleh, ti ne pomaga niti učenje s prijateljico, niti pozitivno razmišlanje.

Jaz točno vem, da se je treba sprostiti, misliti le na lepe stvari, se prepričati, da se zmorem učiti, da je učenje tisto, kar ti nihče ne more vzeti…. ampak, … to so res zguljene fraze, ki so sestavljene iz kupa lepih besed, ki jih je žal zelo težko spraviti v življenje.
Ko sem na dnu, mi ne pomaga nič. Tudi najboljša prijateljica ne. Še mož me komaj potolaži.

Kaj sem hotela z vsem tem povedati? To, da, ko je človek žalosten in obupan, se je res težko zbrati in živeti normalno naprej. Kdor se še nikoli ni znašel pred takšnimi življ. preizkušnjami lahko samo leporeči, ampak pomagati žal ne more tako. V bistvu ti lahko pomaga le strokovnjak, h kateremu pa le redko kdo zaide.

Sem brala na forumu psihiatrija, da zelo pomagajo pri takšnih depresijah avtogeni treningi.