Pozdravljeni!

Sem Aleš študent 4. letnika Farmacije. Po srednji farmacevtski šoli sem se vpisal na študij Farmacije. Takrat se je začelo: 1. letnik, ostaneta mi še dva izpita zato naslednje leto ponavljam. 2. letnik, spet mi ostaneta dva izpita in pauziram eno leto. Pauziram tudi naslednje leto saj sem psihično uničen. 3. letnik ostaneta mi dva izpita in spet pauziram eno leto. Zdaj sem v četrtem letniku, brez volje, ker ne zmorem več. Ne vem s čim sem si to zaslužil. Vedno sem upal da bom dobil službo in mirno živel. Ne vem kaj naj, četrti letnik bom verjtno spet pauziral. Ne vem, če naj še sploh vztrajam. Star sem 26 let. Vedno pa iščem pomoč tudi pri profesorjih, psihologu, pa vseeno ne gre.

Predolgo to traja ne vem kaj naj sam s sabo ali naj pustim študij in si poiščem službo, čisto sem na dnu. Pa še življenja v Ljubljani ne maram.

Pozdravljen Aleš,

tvoje bivanje v Ljubljani se vendarle približuje h koncu, saj se leto ali dve hitro obrneta. Če je študij farmacije tisto kar te zanima in si si želel študirati in se tudi tukaj vidiš v bodoče, v svoji službi s katero se boš preživljal, potem je prav da vztrajaš. Kljub pavzam vmes. Kaj je vzrok tvoje psihičen uničenosti in brezvoljnosti? Praviš, da si želel službo in mirno življenje ampak kaj točno to pomeni? Življenje ni vedno mirna reka, saj veš in vedno nam prinaša neke preizkušnje, je nenehno učenje in predvsem sprememba.
Dobro je, da si znaš poiskati pomoč, kot pa sam vidiš je na koncu zadnja beseda tvoja. Ti si tisti, ki se boš odločil ali študij pripeljati h koncu ali ne, vsekakor te vzpodbujam, da ga zaključi, če je to v tvoji moči. Ali pa tudi ne, če imaš boljšo opcijo in te ne stane toliko živcev. Ali imaš opcijo za službo v domačem kraju? Vsekakor dobro pretehtaj pluse in minuse in se odloči dobro,
lep pozdrav,
Bernarda

Brez panike! Izbral si dokaj zahteven študij, zato samo vztrajaj. Pa brez smiljenja samemu sebi, ok?! 😉 Nekaj izpitov iz vsakega letnika pa le mora ostati. Sicer bo absolventski staž čisto preveč dolgočasen 🙂 Pa žurat je tudi treba, sicer je LJ res BV 😉 V življenju štejejo tudi ure preživete izven predavalnice. Zapomni si le, da se ti bo ves trud vložen v študij na koncu poplačal. Been there, done that 🙂

Aleš, zelo dobro razumem tvojo stisko. Sama sem bila vsa leta odličnjakinja in super vozila obdobje srednje šole. V Ljubljani na študiju pa se mi je marsikaj sesulo, saj prideš brez ozadja, ki ti je v srednji šoli “reševalo rit”, in brez ideje, kaj pomeni neuspeh. Nisem ga znala prenašati. Zbolela sem za anoreksijo, starša sta se ločila in čeprav sem bil takrat “velika punca”, mi je to dodatno okrnilo psihično kondicijo. Dejstvo, da sem se morala preživljati sama, ker sem prihajala iz socialno šibkega okolja, in sem veliko časa namenila službi, ni pomagalo. Želela sem odnehati. Velikokrat. Pa sem se vprašala, kaj bi s tem rešila. Simptom – stisko, za kratek čas, dokler ne bi ob tem, da sem odnehala, doživela novo, pa ne za eno leto ali dve, ampak verjetno do konca življenja. Ne gre samo za izobrazbo in naziv, ali občutek, da ti je spodletelo,… Ko bo preteklo nekaj časa, boš uvidel, da problem sploh ni bil tako velik in nerešljiv, kot ga trenutno doživljaš, ker ti zmanjkuje psihične kondicije. Potem se ti bo zdelo, da bi lahko, da bi zmogel, pa nisi vztrajal. Nedokončani projekti in osebnostna neuresničitev veliko bolj bolijo kakor stvari, ki so nam sicer vzele veliko časa in energije, ampak smo jih pripeljali do konca. Verjemi, da bo ta saga pozabljena, ko boš dobil prvo službo. Trajalo bo in naporno bo, ampak ne gre za vprašanje ali zmoreš, ampak ali hočeš. Ja, težko je. In psihično obremenjujoče. Farmacija je sploh zahrbtna, kolegica jo je delala 9 let, ampak je vztrjala in – magistrirala. Nisi sam, normalno je, da si izčrpan in vsega sit, ampak nauči se počivati, ne odnehati. Oddelaj kak semester v tujini na izmenjavi, tam boš obveznosti verjetno lažje opravil, malo boš zadihal, tukaj ti bodo priznali, pa si že bližje koncu. Tudi meni je uspelo in mi ni žal za vsa “proč vržena” leta študija. Imam zelo dobro službo, ki me osrečuje, nikoli me noben ne vpraša, koliko dolgo sem študirala, niti jaz ne razmišljam kdaj o tem. Vztrajaj!

Živijo,

Sama sem bila v skoraj identični situaciji pred zaključkom svojega študija in menim da se to zgodi veliko študentom, vendar če si prišel do 4 letnika vztrajaj, toliko izpitov si naredil, zagotovo si pametena in organizirana oseba, študij farmacije je eden težjih, vztrajaj še malo da ne bodo vsi ti izpiti narejeni za nič.

Veliko sreče in glsvo pokonci

Sem v podobni situaciji kot ti, 1.letnik magisterskega studija podobne zahtevnosti, stara 26 let.
Sam obubat prosim ne!! Septembra sem uspela diplomirat najsrecnejsa, da so bile vse muke za mano in ponosna da imam koncno izobrazbo. Tako se bos pocutil tudi ti, ne manjka ti vec veliko, potem bo vse trpljenje pozabljeno. Ne bi si odpustila, da bi obupala in bila samo gimnazijski maturant. Zelja me zene naprej, vpisala sem se na magisterij ceprav, vem da bo tezko in da mi mogoce ne uspe v 2 letih. Vem pa tudi da mi z vztrajnostjo bo.
Zadihaj, spremeni pogled na vse skupaj, pozitivno razmislaj in ti bo uspelo! Srecno!

Ce si res tako na dnu kot pravis,potem probaj kako drugace, recimo kontaktiraj kaksno zensko, ki lahko kako drugace vpliva in mogoce odstrani kaksno blokado, ki jo imas v sebi. Izgubit tako nimas nic.
Lp

Zivjo,
Samo ne obupat. Sem bil na istem kot ti pri studiju medicine. Diplomiral sem sele pri 29. Tudi sam sem imel podobne stiske, ce je sploh vredno to psihicno mucenje. Doma sem nonstop poslusal oceta in starejse brate da sem zabusant in da so oni pri teh letih imeli ze 10+ delovne dobe. Pa je sel studij mimo, pripravnistvo in strokovni izpit prav tako. Sedaj sem star 31 let, s sluzbo, in zelo zadovoljen sam s seboj da nisem odnehal takrat. Verjemi, vse se pozabi ko se enkrat konca studij in je vredno.

Zdravo,

študij je pač naporen, ampak ne misli, da je življenje po študiju pa mala malica. Če imaš službo, ki je količkaj primerna tvoji izobrazbi, so pritiski. So dobri in slabi trenutki.

Jaz sem doštudiral kemijo in tudi ni bila mala malica. Ampak razlika med teboj in mano je, da je mene zadeva začela najbolj zanimat ravno tam v tretjem letniku. Življenje v Ljubljani mi tudi ni bilo bogve kaj, sem pa bil samostojen, kar je bilo veliko vredno. Ker drugače bi bil doma, tam bi me izčrpalo.

A te sploh zanima to, kar se učiš, ali se to učiš samo zato, da dobiš neko povprečno službo brez izzivov in potem mirno krmariš do penzije? Vsak izpit vzemi kot izziv. Kot test samega sebe, koliko si se sposoben naučiti. In vedi, da boš vsaj nekaj tega znanja potreboval. Jaz sem na faksu prepisal samo dve zadevi. In ravno te dve zadevi sem se moral naučiti kasneje, ker sem prvih 5 let delal ravno to. Ironija…

Lp, Davor

Če te uničuje danes študij, te bo jutri uničevala služba, družina, družba. Ne razmišljajo o opciji da je težko, o tem da bi kapituliral. Razmišljaj da hoče da boš vse zmogel. Vse moraš premagat. Dokončaj to šolo, tudi če je duplo težka. Depresija te grabi. Moraš najt moč v sebi. Vtipkaj v youtube WIM HOF. Dihaj, tuširaj se z mrzlo vodo, teči, plavaj, pa tudi na silo če treba.

Hejhej:) stara sem 21 let, sama sem ze tretje leto prvi letnik. Sem padla, pavzirala in sedaj sem se iz Lj prepisala v Maribor… ampak se vedno vztrajam. Vem, da nisem 26 in ne kot ti, vendar ce si prisel tako dalec, res, vztrajaj, nikamor se ne mudi – vem, da ti je grozno in da ti morda se kdo kaj nevzpodbudnega pribije… AMPAK vsak pride do cilja po svojem tempu. Ko bos, bos, vazno je, da prispes in prepricana sem, da ko bos koncal studij, bos ponosen nase in vesel, da nisi obupal. Saj bo ok, verjemi, vse bo kot mora biti, faks je pac tezek in nas velikokrat unicuje na vse mozne nacine…. ampak se ne daj. Predalec si prisel, da bi zdaj obupal! ☺️ Srecno!!!