Lepo prosim za odgovor gospe dr. Mojce Z. Dernovšek. Imam velik problem. V jeseni nameravam vpisati študij. Zaradi prepoznavnosti mi dovolite, da ključne podatke zamolčim. Odgovorna in nasploh vodilna oseba za ta študij, s katero bom zaradi predavanj tudi študijsko povezana, je zame zelo naporna. Ker sem že prišla v stik z njo, ocenjujem, da gre za redne izpade nekih povsem neprimernih seksualnih vedenj, ki name vplivajo grozno. Sicer ne prihaja do konkretnih in dokazljivih kršitev, a ta oseba si privošči resnično veliko preveč, da bi se dalo še govoriti o dostojanstvu. Gledala sem Polnočni klub na temo Mejna osebnostna motnja in tam so se mi pravzaprav odprle oči. Spoštovana gospa Dernovšek mi je s svojim nastopom velik zgled, kako obstati ob osebi, ki ima tako motnjo. Vsaj po tem, kar sem do sedaj zasledila in poslušala predavanj, bi rekla, da se za osebo, ki predstavlja možen problem zame, lahko reče, da ima to motnjo. Tudi mene ali večkrat napade, celo grozi ali pa me butasto spodbuja, kako pridna študentka da bom, kako bom celo doktorirala in podobne neslanosti. Mene resnično zanima samo študij in mi je odnos s to osebo velika muka. Sedaj uporabljam taktiko izogibanja, saj se mi v tem šolskem letu ni treba nujno srečevati s to osebo. Res pa je, da sem malo žalostna, saj moram izpustiti vse slovesnosti. A čutim, da se moram okrepiti in dobro pripraviti na prihajajoče šolsko leto. Naj povem, da sem tudi pisno obvestila to osebo, da se z njenim vedenjem ne morem strinjati, pa sem dobila tak udarec nazaj, da še danes nisem zmožna dojeti te nesramnosti. Zelo očitno se je oseba zbala za svoj položaj in sem jaz predstavljala nekaj sovražnega. Vsaj tak ton je bil v odgovoru. Sama sem uporabila skromne, primerne in realne besede za opozorilo.
Tudi sem spregovorila z dvema, ki sta enako zaposlena na tej fakulteti in v osebnem pogovoru sta mi potrdila, da mi verjameta, tudi sama ne izključujeta možnosti neprimernega vedenja. A oba sta mi rekla, da z javnim izpostavljanjem lahko ogrozim samo sebe in svoj študij, saj je ta oseba trenutno takšna avtoriteta, da ji ni mogoče priti blizu.
Zelo žalostno, si mislim, da se mora znanstveno delo podrejati osebnim predstavam.
Kaj naj storim?
Jaz seveda ne morem poslati te osebe na zdravljenje. Tudi govoriti o tem ne morem, še posebno ker je kar dobro zaščitena.
Predvsem sem sedaj osredotočena na delo na sebi. Eno leto v nekaj mesečnih razmikih si že pomagam s psihoterapijo. Rada bi razumela od kod moja nemoč pred to osebo. Še kar napredujem.
Me pa zanima nekaj: kako bom lahko verjela v strokovnost te osebe, če mi bo predavala in me poučevala o nečem, kjer sama oboleva in bi nujno potrebovala strokovno pomoč? Je pa znano, da je to osebo potrebno zelo ubogati in da se ji ne smeš zameriti, ker sicer lahko pričakuješ, da ne boš imel lahke poti. Ta poklic, ki ga želim pridobiti s svojim študijem, vidim kot svoj poklic, za katerega sem se pripravljena žrtvovati, ki bi ga opravljala s srcem in predvsem se želim uresničiti kot oseba, opravljajoč to delo.
Kako naj postavim svoj odnos s to osebo, da bom lahko imela svoj mir, zadovoljstvo in delovni elan v času študija?
Za odgovor bi vam bila zelo hvaležna. Prepričana sem, da ste najboljši na tem področju in zelo vam zaupam.

Ana Klara, pozdravljena!

S tem, da te je omenjeni “profesor” spravil v tako stisko, veliko pove…

Izrazila bom le svoje mnenje kako bi jaz ravnala, če bi bila na tvojem mestu. Moje mnenje je sicer zelo laično, vendar so me tako poučile izkušnje, skozi katere sem šla tudi sama (in to na fakulteti, kot na delovnem mestu in v osebnem življenju…). Če te prav razumem, je oseba o kateri pišeš, “usidrana” na dokaj visokem položaju na fakulteti, kjer nameravaš študirati. Sama nisem ravno bojazljive sorte, vendar bi se v bodoče takim ljudem umaknila za vsako ceno, tudi s prehodom k drugemu predavatelju (upam, da ni edini!) ali bi celo presedlala na drugo sorodno fakulteto. Na fakulteti, kjer sem hodila, jih je veliko opravilo dotični izpit raje pri profesorju iz druge fakultete. Zavidala sem jim, ker so na hitro končali fakulteto… Sama sem zavozila kar tri leta predno sem spoznala, da se pametni raje umakne…

Po mojih izkušnjah so to manipulatorji in pokvarjenci take sorte, da je ukvarjanje z njimi, boj z mlini na veter… Sama sem se ob njih naučila, da pametni odneha in se raje umakne. Če ne “plešeš”, kot si je zamislil, boš predmet stalnih šikan in maščevanja in to vse dokler ne bo dosegel svojega namena… Namen v bistvu ni tako pomemben, kot je pomembno to, da mu je tak način delovanja njegova duševna hrana in stalen vir energije… Taki ljudje vedno rabijo nekoga, nad katerim se izživljajo, saj edino tako vedo, da obstajajo. Če nisi ti žrtev, bo takoj našel nekoga drugega. Njih “varuje” ne samo njihova naravnanost, da gredo lahko “tudi preko trupel”, ampak tudi njihov položaj, do katerega so prilezli. Kljub temu, da se ljudem in družbi dogaja nepopisna škoda, jim običajno malokdo pride do “živega”… Nekateri se že desetletja ujčkajo na visokih položajih… So zelo pretanjeni “učitelji”, s katerimi se ne splača ukvarjati… Preveč življenjske energije lahko z njimi zapravimo… Take so moje izkušnje. Verjetno pa me bo kdo dopolnil kako drugače. Vse dobro ti želim. Lp Odmev

Ana Klara, sočustvujem s tabo in se tudi popolnoma strinjam z Odmevanjem. Če je le mogoče, se je takim ljudem najbolje izogniti. Takšne so tudi moje izkušnje. Tu namreč ne deluje razum, pač pa gre za nekaj totalno bolnega, zato zdrav človek to “bitko” vedno izgubi oz. kot pametnejši je slej ko prej prisiljen odnehati.

Kot pravi Odmevanje, se ti ljudje hranijo s pozornostjo drugih, to dejansko rabijo za preživetje. Pri tem je vseeno, če je ta pozornost pozitivna ali negativna. Nimajo nobene empatije in ko človeka ujamejo v svojo mrežo, se nad njim dobesedno izživljajo. Kolikor je meni uspelo te zadeve preštudirati, gre v primeru tvojega profesorja najbrž za visoko funkcionalno mejno osebnostno motnjo in v povezavi z močjo in avtoriteto, ki jim jo daje visok položaj v družbi, so takšni ljudje dejansko zelo nevarni.

Tako da če res ni absolutno nobene možnosti, da bi ta študij opravila drugje, potem bi ti jaz svetovala, da se temu profesorju navidezno podrediš in sprejmeš njegove pogoje in pravila igre. Seveda, če ne bo šel čez vse meje – potem pa smo že na področju kriminala.
Poskusi s taktiko prijaznosti, prilizovanja, občudovanja, gladenja njegovega ega. Ja, vem, grozno se sliši, ampak če ti je trenutno najpomembnejši življenjski cilj dokončati ta študij, da se boš lahko potem realizirala na področju, ki te veseli, je po moje zdaj vsaka žrtev vredna tega, da ta cilj dosežeš. Saj študija bo enkrat konec in boš svobodna.

Upam, da ti bo tudi dr. Dernovškova kaj odgovorila, ker me res zanima, kaj bi ona kot strokovnjakinja svetovala v takem primeru.

Se mi zdi pa res zelo žalostno, da se to dogaja in da smo ljudje pred tem zlom tako nemočni. Še posebej na fakultetah je verjetno tega veliko, ker je hierarhija tam tako izrazita – profesorji imajo moč nad študenti in lahko počnejo z njimi, kar hočejo 🙁

Poskusi to vzeti kot življenjsko lekcijo, iz katere se boš kaj koristnega naučila za naprej.
Srečno!

Pozdravljena Ana Klara!
Žal se takšne stvari dogajajo – vsem nam, brez izjeme. Razlike so v tem, kako dobro smo pripravljeni na soočanje in kako visoke ideale gojimo.
Moje osebno mnenje je nastalo na podlagi kar nekaj ran iz bojev, ki so bili že v naprej obsojeni na propad in tudi na podlagi napačno zastavljene ignorance. V moji osebni zgodovini so okoliščine, ko bi bilo zame bolje, da bi osebi namenila občudujoč pogled in sklonila glavo. Ne eno ne drugo me ne bi nič stalo, prihranilo pa bi mi marsikatero težavo in nalepko. Poleg tega imam izkušnje, ko sem v dobri veri povedala svoje mnenje, ki pa je bilo sprejeto kot napad na osebo, sledile pa so reperkusije. Danes raje držim jezik za zobmi vsaj za svoje kriterije, za okolico sem še vedno preveč proaktivna. Sem pa se naučila še ene pomembne stvari – če mislim, da imam prav in da gre za dobrobit mojih pacientov, potem vstrajam in sem pripravljena sprejeti tudi neprijetne posledice. Pač cena je tako visoka, ne ubije, včasih celo ta pripravljenost sprejeti posledice, ki so same po sebi čisto mimo, odvrne težave.

Skratka – če je mogoče, da bi študirali kje drugje, vsaj na podobni študijski smeri, se raje odločite za to možnost. To seveda ne pomeni, da bo tam učiteljski zbor brez domačega ljubljenčka iz roda predatorjev, a vsaj ne boste imeli že v naprej kepe v želodcu.
Lahko se seveda odločite tudi za študij, kjer boste imeli stik s tem človekom. A v tem primeru se ga izogibajte, kolikor jele mogoče. Saj ni edini na svetu za mentorja, tutorja, …
In če napravimo sklep, potem pomeni, da se takšnim ljudem ne moremo popolnoma izogniti, ker jih je žal preveč in v določenih okoliščinah so neizogibni. Nadalje – so situacije, ko pa so ti ljudje lahko nenadomestljivi in dajmo jim možnost, da se izkažejo.
Kako pa to naredimo:
1 povsem in v kali zatrimo iluzorna pričakovanja, da v akademskih ali kakšnih drugih visoko intelektualnih in uber pametnih/razgledanih/mednarodnih …. okoljih ni motenih ljudi. Teh ljudi je toliko, da sem jaz prav hvaležna svoji stroki, da me je iz prve roke poučila, kako in kaj. Vsi, ki niste psihologi in psihiatri, pa se morate to naučiti posebej. Vzemite, da je to tako nujno, kot znanje vožnje osebnega vozila. Psihiatri in psihologi smo na poziciji poklicnih voznikov, vsi ostali pa ste kot šoferji svojega osebnega vozila in dobro je obvladati vse, kar se vam na cesti lahko pripeti.
2 stik z motenimi ljudmi je sicer zelo naporen, a zelo koristen za našo osebno rast. Seveda v te stike ne rinemo, če pa so nujni, potem jih popolnoma izkoritimo. Nihče nas toliko ne nauči o nas samih, kot prav ljudje, ki imajo osebnostno motnjo. Izkoristimo priložnost in se kaj dobrega naučimo. Bo pa bolelo. Je kot pri zobozdravniku – dlje ko odlašamo obisk in čakamo, večje bodo posledicie in bolj bo bolelo. Prej ko gremo k zobozdravniku, bolje bo, a še vedno to ni sproščujoča masaža.
3 naučimo se, da posameznikov ne glede na njihovo zdravje in pozicijo, ne smemo vzeti čisto vedno popolnoma resno in upoštevati vse, kar rečejo. Vzemimo samo tisto, kar je za nas sprejemljivo, primerno, koristno, dobro, … ostalo pa ignorirajmo. Vzemimo vse malo z rezervo in premišljeno se odzivajmo. Brez nekega polnega navdušenja – lepo počasi in previdno, z načrtom in brez samopomilovanja. Padanje v obup zaradi druge osebe- ja to pa res ne gre.
4 pa še nekaj – študentje nekaterih šol od nekaterih predavateljev slišijo marsikatero neslanost – na primer: “Saj vem, tukaj ste zaradi sebe in svojih problemov. Če ste tako nerazviti, da to še ne veste, boste pa še ugotovili – no upajmo.” Takšni izjavi avtoritete navadno sledi v publiki hud napad disforije, tesnobe, napetosti, presenečenja… Takšne neslanosti se z leti navadiš, na začetku pa so kar odkritje in notranji vzkliki so v smislu: ” Kam sem pa zdaj prišla?!!?!! A to pa takole izgleda od blizu – ojoj. A tole bo pa treba prenašati celo življenje!!??!! …” Pa ni tako hudo. Marsikateri predavatelj, mentor in strokovnjak, ki je sicer zelo dober in predan pedagog kdaj spodrsne na lastnih frustracijah.

Vsekakor želim, da se pri študiju učinkovito lotite nalog in se ne ukvarjate s profesorji – smo nujno potreben in sestavni del – eno malo bolj in eni malo manj užitni.
LP
MZD

Iskrena hvala g. prof. Dernovškovi.
Dovolila si bom njene besede vzeti za zlato popotnico.
Zato si jih bom shranila ter se poskusila malo trenirati že sedaj.
Mene je življenje preko trpljenja, ki sem ga bila deležna, naučilo, da je kljub vsemu to drobno, edino, sladko grenko življenje edino, kar zares imamo.
Zato ga nočem izpustiti iz rok.
In prav zato se želim ravnati po pametnih nasvetih, ki jih lahko dajo samo tisti, ki so si dovolili živeti.
Moram reči, da sem ganjena.
V vsej stiski, ki sem jo čutila, nisem osamljena.
Zato grem pogumno naprej in nosim v srcu vse tiste, ki so mi pri tej moji poti pomagali. Nosim jih z željo, da sem jim bogato povrne storjena dobrota.
Hvala!

Hvaležna sem za ta odgovor. Veliko mi pomaga, saj lahko pogledam na svoj problem širše.
Povzroča pa mi tudi veliko veselja, saj je res, da imam zelo odprte možnosti, kako naj ravnam. Ni treba, da
sem vedno enaka v svojih ravnanjih. Še posebno, če z spremembo lahko storim kaj dobrega zase.
Hvala za pomoč in vse dobro!

Ana Klara obstaja tudi veliko knjig na temo, kako obvladati maniulativne ljudi. Nekaj jih je že napisanih, nekaj jih boš našla na netu. Sama malo pobrskam na amazonu ( ker so tudi predlogi, katere podobne knjige kdo bere in opisi, potem pa jih naročim na http://www.bookdepository.com , ker jih tu dobiš brez poštnine, hitro in ker so večinamo cenejše, nekakšen outlook za knjige.

GittaAna

PS: Ob prispodobah Dr. Dernovškove pa se vedno nasmejim do solz….domači ljubljenček iz rodu predatorjev …hahahha…si kar predstavjam kakšnega tiranozavra tam v kabinetu….pa tudi prispodoba z psihiatri, kot poklicnimi vozniki in nami, kot vozniki, ki se moramo naučiti osnovih pravil, če želimo ostati nepoškodovani na cesti življenja je odlična!!

Hvala za sočne in zelo poglobljena razmišljanja vseh in posebej za odgovor dr. Dernovškove. Razobesila si ga bom na vidno mesto. “Stik z motenimi ljudmi je sicer zelo naporen, a zelo koristen za našo osebno rast”… Podpišem pod vse. Hvala za ves optimizem… Svojo vožnjo pa moram še močno dodelati… Hvala vsem, da ste. Vse dobro, Odmev

Samo dodajam, da je moja druga zahvala, ki se nahaja zgoraj, namenjena Odmevanju in Anuk. Danes sem prebrala tudi sporočilo GitteAne in se tako zahvaljujem tudi njej.

Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da bomo zmagali!
Hvala vsem.

Pozdravlena, mislim, da se ne mores umikati celo zivljenje. Probaj ugotoviti, kdaj in ke si ze dozivela tako situacijo,ker ocitno se ti to ponavlja in se ti bo se dokler tega vzorca ne prekines. Pri meni se je moja mami skoz bala da bom posiljena. Ko se bila stara 17 let, sem prvic stopala. Ustavil je en tip , ki me je zacel med voznjo nadlegovati, ko sem zagrozila in prijela za rocno, je takoj ustavil. Mislila sem da mi bo odpovedalo srce ampak od takrat se mi take situacije niso vec ponovile. Prej me je bilo skoz strah , da mi bo kdo kaj naredil. Moski so mi sli na zivce sploh ko so pokazali zanimanje zame. Dojela sem da moram razcistiti z ocetom. Da mu moram odpustiti, za vse kar me je prizadel, zacela zaupati moskim, da niso vsi pr…., da sem lahko srecna , imam ob sebi nekoga , ki me ljubi in nisem sploni objekt. Spoznala cudovitega partnerja, ki me ljubi in jaz njega, se sprostila in zacela uzivati v odnosu,….
Probaj ugotoviti zakaj privlacis agresivno, napadalno energijo, ker to ni najbrz prva oseba , ki se do tebe tako obnasa. Je pa najbrz prvi, ki imas tako mocno stisko, da to ener.presezes. Lp