Izredno sem vesela, da je končno nastal forum, namenjen motnjam hranjenja!

Sem namreč 19 -letna študentka, ki se že peto leto vrti v začaranem krogu bulimije. Vendar pa lastnega propadanja ne gledam križem rok, temveč sem poskusila že kar nekaj stvari, a bila do sedaj žal dokaj neuspešna.
Najprej, po prvih dveh letih moje bolezni, sem se po nasvetu dr. Mrevljeta vključila v skupino za samopomoč na Polikliniki, s katero sem bila precej zadovoljna, a se je vse skupaj zaključilo mnogo prekmalu, da bi si resnično opomogla.O tej problematiki sem prebrala kar nekaj literature, pred dobrim letom dni pa sem bila vključena tudi v program skupine Muza, kjer pa mi način dela nekako ni ustrezal.

Naredila sem že dolgo pot na poti k ozdravitvi – a praktično še nobene. Želim reči, da sem dozorela v razumevanju te bolezni, saj sem že mnogo razmišljala o vzrokih zanjo, kdaj se pojavlja, kako se ji izogniti v stiski in prišla tudi do nekih zaključkov. Mineva leto dni, ko sem zbrala vso voljo in 6 mesecev zdržala brez bruhanja. Žal mislim, da je temu uspehu botrovala predvsem trma in da bi se zdravljenja morala lotiti bolj poglobljeno, s strokovno pomočjo.
Ne vem, kam naj se obrnem, da bi našla osebo, ki je strokovno usposobljena in se ti resnično posveti. Zelo sem namreč razočarana nad ravnanjem osebnega zdravnika, ki ne, da o tem bore malo ve, ampak si s tem tudi ni belil glave in me ni nikamor usmeril, vse pomoči sem poiskala čisto sama. Zavedel me je tudi odgovor neke zdravnice, ki mi je po desetih minutah pogovora z mano rekla le, da meni, da jaz lahko sama opravim z bulimijo. Jaz pa sem slepo verjela…
Žal se bolezni še vedno sramujem, zato za moje težave ve le družina (ki si s tem ne dela problemov) ter moj fant (ki pa verjamem, da precej trpi). Le on mi je v oporo, a pač ni strokovnjak.
Zavedam se, da se razlogi za bulimijo nahajajo nekje globoko v meni, iz mojega otroštva, ko sem bolečino le potlačila. Pa ne bom še o tem, ker sem že tako in tako zelo dolga.
Prosim torej, da mi priporočite strokovnjaka s področja prehranjevalnih motenj, saj si resnično želim končati ta pekel. Zanima me še, če je tako individualno zdravljenje potrebno plačati. Zdi se mi, da bi bilo to primerneje kot obiskovanje skupine. Kaj menite?
Pišite!

Draga “Pikica”,
kot pišeš, si že naredila nekaj korakov na poti reševanja iz svoje bulimije, a si izgleda stvari oz. pomoč zaključila prekmalu in le za silo “pokrpala luknje”, ki pa se spet kažejo. Pišeš, da je bilo tako pri terapiji kot tudi v skupini.

Menim, da ima vsak pravico najti pomoč, ki mu ustreza (in da ni zgolj ene same, idelane, rešitve za vse, ki trpijo za motnjami hranjenja), seveda pa je pomembno pogledati tudi, kaj je na voljo. Če si našla dober stik s katerim od strokovnjakov, pri katerih si že iskala pomoč, se oglasi pri njih ponovno in skušaj povedati, kaj potrebuješ. Morda boš našla neko ustrezno obliko pomoči že pri njih, če je šlo predvsem za to, da si ti prezgodaj odnehala oz. se je skupina iztekla.
Drugače pa si lahko pomagaš z naslovi na letakih in domači strani ženske svetovalnice, ali pa kar pogumno stopiš po napotnico do svojega zdravnika in potem poskusiš v lokalnem zdravstvenem domu. Po prvih nekaj srečanjih boš verjetno lahko ocenila, ali si dobila ustrezno razumevanje, ali sta s strokovnjakom uspela navezati ustrezen stik, ali dobiš pomoč in podporo. Saj kot si pisala, si že iskala pomoč in nekoliko že veš, kaj ti ustreza in kaj ne.
Lahko pa se tudi oglasiš v Ženski svetovalnici.

Glede nerazumevanja zdravnika pa bi dodala le to: Po moje se je razumevanje motenj hranjenja v zadnjih letih že povečalo in se pomoč izboljšuje, a žal se še prevečkrat zgodi, da zdravniki nimajo osnovnega znanja in informacij, kako postopati, ko se pri njih oglasi nekdo z motnjo hranjenja – tudi naše uporabnice poročajo o tem. Naj pa dodam, da mnogi zdravniki korektno in strokovno ravnajo, ko oseba z motnjo hranjenja poišče pomoč.

Končala bi s spodbudo, da čimprej poiščeš strokovno pomoč, da se stanje ne bo še poslabšalo. En pomemben korak na poti okrevanja si naredila že s tem, da si nam pisala.