STRESNA URINSKA INKONTINENCA-NAJPOGOSTEJŠA OBLIKA NEHOTENEGA UHAJANJA URINA

Na morju imamo ogromen trampolin, kjer se otroci neutrudno zabavajo s skakanjem. S prijateljico sva se en večer še sami sezuli in se pridružili otrokom pri skakanju. Moja prijateljica je po par skokih na hitro zapustila prizorišče zabave. Šele mnogo kasneje je nekako potožila, da ji ob skakanju uide urin. Ali je nujno normalno, da mladi ženski uhaja urin, ker je rodila?

Zaradi same nosečnosti in poroda so pogosto oslabljene mišice medeničnega dna, kolagen v vezivnem tkivu je raztegnjen. Vezivna tkiva, ki držijo organe v medenici v določenem položaju, ne uspejo zadržati iztekanja urina ob povečanem pritisku na mehur. Medenično dno z vsemi anatomskimi strukturami je ohlapno, relaksirano in ni sposobno zadovoljivo zadržati urina iz polnega mehurja.

Da lahko mehur kljub polnjenju zadrži želeno količino urina, mora biti pritisk v mehurju nižji kot v uretri. Uretra je cevka po kateri izteka urin iz mehurja.

Pritisk v uretri vzdržujejo mišice zapiralke in celotna skupina mišic medeničnega dna. Ker pa je pokončna drža človeka velika obremenitev za mišice medeničnega dna, ki morajo zadržati pritiske urina iz polnega mehurja, se je evolucijsko razvil še en pomemben mehanizem za vzdrževanje kontinence. Uretra ni speljana iz mehurja vertikalno navzdol, pač pa jo anatomska pot vodi pod določenim kotom. Ko se mehur polni, se kot manjša, postaja ostrejši in to predstavlja še določeno dodatno zaporo, anatomsko ”zapiralko”.

Z leti, po travmah, kot sta porod in nosečnost sama, pri povečani telesni teži, vezivna tkiva popustijo. Nožnica, ki se ji na sprednji steni tesno prilega mehur se povesi in zato se kot med povešenim mehurjem in uretro povečuje namesto zmanjšuje. Odpiranje (povečanje) kota med mehurjem in uretro pa pomeni odpiranje notranje, anatomske zapiralke.

Če so hkrati popuščene vezi in še mišice medeničnega dna, urin uhaja ob kihanju kašljanju, skakanju, plesu ali petju.

TERAPIJA URINSKE INKONTINENCE

Nošenje hlačnih predlog, plenic ali izogibanje telesni dejavnosti NI terapija SUI.

Ženske imamo na voljo različne vrste terapije, od neinvazivnih, minimalno invazivnih, do dokončnih, invazivnih metod. Katera od metod bo izbrana pri zdravljenju posameznice, je odvisno od njene lastne motiviranosti za zdravljenje, od tehnoloških zmogljivosti zdravstvene ustanove, od zdravnika, ki metodo pozna in najbolje obvlada in od pacientkinega splošnega fizičnega stanja.

1. NEINVAZIVNE METODE:
-izobraževanje (vedenjsko-kognitivna psihoterapija in avtogeni trening), Keglove vaje, vaginalne uteži.
-farmakoterapija: hormoni (ev. Bioidentični hormoni), Imipramin, Duloxatin, adrenergični agonisti.
-pripomočki: pesarji, katetri, zbiralne vrečke

2. MINIMALNO INVAZIVNE METODE so načeloma nekrvave metode, brez reza.
-sredstva za povečanje volumna
-električna stimulacija
-zunajtelesni magnet
-lasersko remodeliranje kolagenskih vlaken v vezivu nožnice

3. INVAZIVNE METODE
-TVT
-klasične operativne tehnike z vaginalnim ali abdominalnim pristopom

2/3 žensk, ki jim uhaja urin, se ne potožijo niti svojemu zdravniku, zato imamo občutek, da jih ni veliko.

Uhajanje urina ni bolezen, ki neposredno ogroža življenje. Zaradi uhajanja urina ženske ne izostajajo od dela. Če ne hodijo na aerobiko ali ne tekmujejo na maratonih, ne pomeni, da jih ni.

Pacientke moramo aktivno povprašati o uhajanju urina, sicer ga bodo redko omenile kot veliko težavo. Aktivno moramo iskati tiste ženske z blažjimi oblikami inkontinence in jih zdraviti, da bi našli manj teh z najhujšimi stopnjami uhajanja urina.

Sabina Senčar, dr.med.