Helov!
Za en nasvet prosim – sem v 28 t nosečnosti in stvari v službi so vsak dan slabše. Šefica zganja obupen teror (ne samo nad mano ampak tudi nad drugimi zaposlenimi) in več sodelavcev mi je že predlagalo, naj grem na bolniško in da naj se ne sekiram zaradi službe. Pravijo, da detetu res ni treba prenašati vse pi…. ki se dogajao. Tudi mož je že čisto hud in je rekel, da moram takoj na bolniško, ker bo to najbolje za naju. Sicer si dopovedujem, da mi šefica ne pride do živega, kljub temu pa vem, da nisem iz železa in da se sekiram zaradi stvari, ki se dogajajo. Tudi ko pridem iz službe sem včasih čisto ubita in opažam, da mi trebuh vedno pogosteje otrdeva. Za pregled pri svoji ginekologinji sem naročena 13.9. Ali naj grem prej k njej in ji potožim zaradi težav v službi, ali naj počakam na pregled? Kako je potem s porodniško? Ali je katera že imela podobne izkušnje?
HVALA vsem za nasvet in svoje izkušnje.

Lep dan!
Brižit

Pri meni so v službi tudi ubijalske razmere, pa sem med prvo nosečnostjo delala, potem pa se je detece v 12 t nehalo razvijati – saj ni znano, kaj je vzrok, ampak moja prva misel je bila – sluzba.
Kljub temu, da sem si podobno dopovedovala, da mi ne pride do živega, da obvladam tudi sprostitvene tehnike, mi ni nič pomagalo – kar čutila sem , kako sem zakrčena.
Sedaj sem v drugi nosečnosti na bolniški.
Porodniška je manjša, ker se šteje povprečje zadnjih 12 mesecev. Lahko pa enako, kot če delaš, greš na porodniško 28 dni pred predvidenim datumom poroda.
Ginekologi imajo različen posluh za take težave – upam, da imaš tako, da te bo razumela. Lahko pa se pogovoriš tudi s svojo splošno zdravnico – do enega meseca ti lahko ona da bolniško, potem pa boš videla, kar poreče ginekologinja.
Želim ti, da se situacija čim bolj ugodno razplete- zate in za tvojo pikico.
Anja

Jaz sem imela tudi tako situacijo. Ker sem imela ogromno dela sem šefa prosila če mi lahko da dodatno pomoč. Ker mi je ni dal sem delala na robu svojih zmožnosti in uspela ispeljati zadevo. Pa me je nalašč naslednjič spravil spet v tako situacijo, medtem ko drugih pa ne in sem opazila da se prav očitno izživlja ker mu je šlo na živce da jamram da ne zmorem. Non stop sem bila v službi pod stresom. Takoj sem se odločila, da tega v takem stanju ne bom prenašala, ker lahko sebi in otroku samo škodim, drugi pa še uživajo zraven. Šla sem k ginekologinji, povedala da imam stresno službo, da sem nonstop utrujena in ne zmorem in mi je brez komentarja predpisala bolniško do konca. Je pa res da imam jaz dvojčka in v nosečnosti pri dvojčkih so tudi težave in obremenitev dvojna.
Upam da ti uspe. Nosečnost je obdobje v katerem si moraš vzeti čas zase in za otroka saj sta vidva v tem času najpomembnejša.

Pozdrav od Mravljice

Prejšnji teden sem končno prisilila mojega G., da me je začel poslušati, ker sem se skoraj zabila z avtom, ki ga zaradi krčeva na nogah ne morem obvladati, če vozim… Vsak dan se peljem 35 km v službo. V eno smer. pa mi je dal napotnico za pregled v bolnici, ampak so me kar obdržali na opazovanju. Ker sem nonstop počivala, se je stanje umirilo. Pa sem šla za 2 dni v službo in se zgodba ponovi… zdaj sem na bolniški do nadaljnega, ker vidim, da ni vredno, da bi dete izgubila zaradi manijakov od naših nadrejenih!!!
Naj povem, da prvič ni bilo nobenih težav, še tik pred porodom sem počela dobesedno vse! So me pa opozarjali, da v drugo ni več tako… Res je. Zdaj se moram paziti. To svetujem vsem, ki smo v podobnem dreku. Zdaj so središče našega vesolja naši srčki pod srcem, in ni važno, če bo porodniška manjša, kako se bodo znašli brez nas ipd.

Bodimo sebične, mislimo na naš največji zaklad. Umirimo se.

D, 24t

Tud jest sem sita tega stresa v službi. Ful sem se sekirala, ker 10 let pokrivam določeno področje dela, šefa imam pa nesposobnega. Zdej je ugotovil, da lahko dobi nadomestilo, ker me bo nadomeščal med porodniško in bo on pokrival to področje. Vse samo za denar. Že zdaj se bojim kaj bo, ko se bom vrnila iz porodniške.

Zato sem se včeri pri ginekologinji razburila, da zdej pa res ne gre več. Sem v 26. tednu nosečnosti z dvojčicama (spočetima z umetno oploditvijo), ona pa mi vse do sedaj ni hotela dati bolniške. Zmenili sva se, da počasi izprežem, da ponucam ves dopust, v miru pospravim svojo pisarno in napišem svojemu šefu natančna navodila za delo kolikor se pač da, ker vseh možnih situacij si ne da zamisliti. Potem pa grem na bolniško, konec oktobra pa na porodniško.

Sem si kar oddahnila, moj partner pa še bolj, ker me je non stop sekiral, da ne bo kej narobe ko tolk delam v službi.

Lep dan, Marta.

Mene pa nekaj zanima. Jaz sem na novo(recimo pol leta) preseljena v avstrijo in tukaj tudi selam. Trenutno v mcdonaldsu ker sem si mogla poiskati delo kjer ni nujno potrebno znanje nemscine. Trenutno sem noseca 16 tednov in meni se zdi da ne morem vec zdrzati v sluzbi. Nadrejeni se obnasajo zelo ne razumno. Ena me cel cas opazuje in mi govori zakaj to tako delam, zakaj nisem tistega nardila. Veckrat ponovi stavek: kaj je s tabo oz kaj se to dogaja. Zadnjic ker je nisem popolnoma razumela(ker se nemsko se vedmo ucim) mi je rekla da slabo delam in me vprasala ce je kriva nosecnost da sm taka. Ma veliiiko zgodbic je takih ki me spravijo ob zivce, ker krivijo mene ceprav delam tako kot ostali ampak verjetno ker sem na novo tam pa jim ne znam rect nazaj nic. PLUS toliko dela je da se ne vidis ven. Zdaj me zanima ce je to vredno omenit ginekologinji? Cez 2 tedna imam pregled. Po eni strani nebi rada jih zafrknila in sla na bolnisko mampo drugi strani pa si mislim ce so oni do mene taki da zakaj bi jaz mogla bit do njih vredu.

Če sem čisto iskren je bolje zate ,za dojenčka in za vajino vezo z možem ,da greste na porodniško. Najprej zdravje potem služba ,kjer te

“spoštujejo”.

Mene so tudi likvidirali iz službe, kjer sem bil vse samo človek ne.

Potem ,ko me je v srčni infarkt in imel neznosne bolečine v hrbtenici (stisnjen živec v 5ih vretencih) so me na pretkan način vrgli na cesto med tem ,ko sem čakal na operacijo. Odpovedno pogodbo so napisali tako, da sem imel celo prepoved približevanja in prepoved o tem z bilokaterim se pogovarjati… Kje so moje stvari, ki so tam ostali… nimam pojma.

Mobing,ki se je vršil nad menoj… je bil kritično visok.Domov sem prihajal z cmokom v grlu, zjutraj v službo pa bi najraje bruhal.

Delal sem za minimalca tudi po več,kot 8ur,včasih tudi po 12ur, delal stvari ,ki bi jih morali drugi…itd.

Dobil sem službo drugje,ki je že v štartu bila večja plača,sprejeli so me odprtih rok… nič ni bilo narobe,ko so me iz bolnice poklicali za op. hrbtenice… Ne vem komu naj bom hvaležen… tistim,ki so me vrgli po 33. letih zvestobe na cesto ali tem ,ki so me vzeli.

Rekli so mi tako,kot jaz tebi pravim: Najprej zdravje potem vse ostalo.

Če izgubiš otroka zaradi stresa, mobinga…. verjemi ,da se boš takrat zamislila…ali sem imel prav ali ne.

Lep pozdrav ZF iz NM