stres
Bliža se eden mojih zadnjih in najpomembnejših izpitov na fakulteti, in bolj kot se bliža, bolj postajam prava živčna razvalina. Cele dneve sem za knjigami, jem z velikim odporom, zelena sem kot smrt… Pred izpitom me verjetno čaka jutranje zvijanje v želodcu, celo bruhanje… Taka sem pred vsemi ustnimi izpiti, čeprav snov dobro naštudiram, temu ne uidem. V bistvu sem celo bolj flegma, če ne znam dobro. Zanima me, kako se vi spopadate s takimi in drugačnimi stresi?
Seveda je od zunaj lazje dajati nasvete, kot pa vse to ponovno dozivljati.
V spodbudo ti lahko recem, da ce si ze tik pred koncem studija, da ni hudic,
da ne bos naredila se tega izpita, ce si ze skoraj vse ostale – to prav gotovo
drzi.
Sicer pa – moje izkusnje so take, da sem imel vec treme med cakanjem
na izpite, kot pa med izpitom samim, ko je bilo treba misliti in se skoncen-
trirati na problem – takrat ni bilo casa misliti na to, kaksno oceno bom dobil.
Poskusaj si dopovedati, da zadeva ni tako tezka, da si ze skoraj, skoraj
na koncu, pa zaupaj vase – sploh ce snov obvladas, pa bo.
Živjo,
če samo pomislim koliko ur čakanja na izpite sem sama preživela na FF, bi iz tega najbrž ratal kakšen kratek dopust. Med sedenjem pred vrati kabineta (okoli 85 % vseh izpitov je bilo ustnih) smo navadno čvekali in najbolj sem bila vesela, če so bili na isti dan za izpit naročeni kolegi, ki niso bili nagnjeni k paniki. Saj veš: kje je že to, katerega leta, kakšni so vplivi … Ker med tisto živčnostjo potem itak ugotoviš, da pojma nimaš.
Moj nasvet: če so okoli tebi sami extremisti v paniciranju se malo dislociraj od njih in raje misli na kaj drugega. Pa tudi zadnji dan pred izpitom se ni dobro non stop učiti. Relax in vse bo še dobro. Pa obvesti nas, kako je šlo!!!
Ž
Pritrdil bi Aligatorju, če si do sedaj dobro vozila, ni hudič, da ne bi še naprej, Jaz sem pred kratkim opravljal zadnje izpite in mi je nekako najbolj pomagalo, če sem se pred usodno uro čimveč pogovarjal in družil s prijatelji, še najraje s sotrpini pri izpitih. Tam najbolj vidiš, da so še drugi, ki trepetajo.
Veliko sreče in uspehov
P
Jaz sem bila ponavadi najbolj živčna, če snovi nisem dobro obvladala.Res pa je da sem se učila zadnji trenutek, potem je bila pa panika, ker mi je časa zmanjkovalo. V najlepšem spominu pa sta mi ostala izpita iz matematike. Ves čas, ko smo čakali zunaj na izpit so kolegi pripovedovali vice in verjetno se ne bom nikoli več tako nasmejala kot sem se takrat, obenem pa sem slišala še kup novih šal. Najbolje, da med čakanjem poveš kakšen vic, kdo drug bo dodal svojega, pa bo stvar stekla, pa še čas hitreje mine. Veliko sreče. Lara
Res hvala vsem za spodbudo in pomirjujoče odgovore. Saj v bistvu vem, da stvar ni življenskega pomena in da bo že dan potem okej – če naredim ali padem. Sama sebe prepričujem, pomaga pa ne prav preveč. Prva organsko zbolim, edino kar je “dobro” je to, da v času izpitov vsako leto močno shujšam in potem ni problemov z oblačenjem kopalk :):). Zelo zdrava dieta, a ne? Upam, da me bo, ko bom zaposlena, vse to minilo… Dan D je v sredo, potem pa vas obvestim… (malo me sprosti že, da takole prek neta en malček pojamram)
Šlo je! Malo je bilo sicer smešno, ker je bil profesor po napornem celodnevnem spraševanju in metanju ubogih študentov že precej besen, potem pa je zagledal mene z velikim nahrbtnikom, se začel smejati in me vprašal, če sem na izpit prišla kar peš (jasno, zmeraj imam vse bukle s seboj, če me slučajno prime, da še malo pokukam). In potem je bil izpit podoben bolj klepetu (strokovnemu) pri kavici, trajal je zelo doolgo, ampak sem pa zmagala. Zdaj me sicer bolijo mišice kot bi tekla maraton (verjetno adrenalin), sem bila pa zelo vesela, ko sem zagledala vaše odgovore. Res hvala.
Strah je od znotraj votel, v sredi ga pa nič ni – do naslednjič.