Pozdravljeni,

Ker sem sam počasi začel zaznavati in v želji, da še vam pobližje predstavim delovanje narcisnih ljudi in še bolj razkadim to meglo sem se odločil napisati še nekaj vrstic na to temo… Sicer je tega tudi v literaturi o narcistični osebnostnih motnjah napisanih veliko, kjer pa sem opazil da je vsaj na začetku to v praksi skoraj nemogoče oz. zelo težko izvajati in sam pri sebi sem opazil, da te napotke lahko izvajaš šele takrat ko se sploh zavedaš in vidiš vse možne variante »manipuliranja« in nehaš prevzemati odgovornosti in krivde!

Kdorkoli je kadarkoli imel kakšno globljo diskusijo z narcisom oz. je od njega želel dobiti opravičilo, ve kakšno nemogoče početje je to. Narcis nikoli ne prevzame nobene odgovornosti! Zdi se da imajo sami pri sebi med seboj pomešana pojma krivde in odgovornosti.
So perfektni, popolnoma nedostopni, nikoli ne naredijo nobenih napak… oni niso nikoli, ampak res nikoli nič krivi! Vedno so krivi drugi!!! Tukaj bi rad izpostavil dejstvo, da pri posamezniku lahko prihaja do določenih odstopanj in so lahko nianse v odzivih ki so lahko malo drugačne ampak osnova je vedno enaka…

Pa gremo najprej k »kreganju«:

V diskusiji z narcistično osebo lahko prihaja do naslednjih oblik vedenja:

1. Vedno poizkušajo spremeniti temo pogovora

2. Z popolnoma nepovezljivimi komentarji in izjavami poizkušajo zamotiti sogovornika tako da sebe oddaljijo od teme pogovora ali pa v temo pogovora sebe postavijo čisto na rob in tako želijo prikazati, da dejansko nimajo s tem nič… lahko pa med pogovorom navržejo zelo podle opazke, poslužujejo se poniževalnega sarkazma ali celo direktno povedo kaj grdega (ponavadi takrat ko so stisnjeni ob kot)

3. Med pogovorom večkrat prosijo, če sogovornik lahko govori malo tišje ali glasneje, lahko zaigrajo tudi to, da so bili med pogovorom zamoteni, ali pa enostavno »podarijo« poglede, ki bi lahko ubijali…

4. Poizkušajo kompletno preusmeriti trenutno temo pogovora in potegne na plano neko popolnoma drugo temo, kjer so se počutili napadene oz. kjer jih je ta tema prizadela in to temo postavijo v center pozornosti. Če sogovornik želi preusmeriti pozornost na prejšnjo temo, mu največkrat povejo, da naj jih ne prekinja med tem ko narcis sogovornika lahko tudi žali…

5. Ko sogovornik ne dovoli, da bi se oddaljila od teme, ga ponavadi pustijo, da pove do konca, na kar mu narcis na koncu pove »A si sedaj srečen, ker si me tako zelo prizadel«

6. Narcisi med pogovorom doživijo različne napade, kjer lahko kričijo, jočejo in so prizadeti. Ko ni drugega izhoda lahko jočejo kot dež in se postavijo v vlogo žrtve: »nikoli ti ni nič prav!«

7. Vsakič, ko se narcisa s čim konfrotira, odreagirajo z jezo, obrambo, lažmi, jokom, tišino, užaljenostjo, projekcijo in preusmerjanjem. Vse je krivda sogovornika, ki ga je pripeljala v to situacijo, zaradi sogovornika narcis ni mogel drugače odreagirati, sogovornik mu ni pustil nobene druge možnosti

Kreganje z narcisom je zelo naporno, saj je pri tem veliko laži, veliko joka, veliko je dretja, zgodbe se spreobračajo in velikokrat se narcis naenkrat nič več ne spomni, kar je naredil. Take pogovore sogovornik vedno znova in znova zapusti z občutkom, da ni popolnoma nič dosegel. Sogovornik se občuti jezo, sram, krivdo, je izčrpan in zmeden.

Opravičilo

Narcisi se nikoli ne opravičijo in ne prevzamejo nobene krivde za svoja dejanja. Če se že opravičijo je to bolj v smeri izgovorov ali pa prikaćejo stvari takšne kot da je krivda na sogovornikovi strani.
Normalno je da želimo od nekoga slišati opravičilo, saj nam to da potrditev, da je nekdo, ki je storil napako to tudi uvidel in da je tako ne bo več ponavljal. V opravičilu ponavadi od sogovornika iščemo empatijo za povzročeno bolečino in spoznanje, da je nekdo postopal narobe. Samo če je naš sogovornik uvidel svojo napako lahko upamo na to, da je ne bo ponovil.
Opravičilo je »prošnja za odpuščanje«. Užaljeni s tem, ko se mu sogovornik opraviči, pričakuje da če že ne želi z njim deliti bolečino, potem sogovornik vsaj »emaptično« prizna to bolečino.
Kot vemo narcisom primanjkuje občutek empatije, občutek odgovornosti je postavljen enakovredno z krivdo in krivda z neuspehom (vemo pa, da so narcisi perfektni in nikoli česa krivi).
Narcisi se nikoli ne opravičijo zaradi tega ker jim je žal, ampak samo zaradi tega, ker želijo neko zadevo čim prej pospraviti in sogovornika utišati. Že od samega začetka nimajo namena prevzeti nobene odgovornosti in se niti ne potrudijo da bi videli zakaj in kako zelo so prizadeli sogovornika.

Ponavadi lahko slišimo od narcisov takšna opravičila:
»Žal mi je, da tako vidiš…«
»Žal mi je, da se počutiš prizadeto…«
»Žal mi je, da si tako občutljiv/a…«

Zdi se kot, da se ne opravičuje sogovorniku, ampak bolj kot da se opravičuje sebi! Sogovornik dobi občutek, da ga s svojimi občutki nadleguje. Narcis sogovorniku implicira, da so njegovi občutki pretirani ali celo iracionalni in jih z njimi nadleguje! Prav nič ne kaže na to, da bodo svoje vedenje kakor koli spremenili npr. če bi povedali »Zelo mi je žal, da sem te prizadel«…

Še nekaj oblik ustvarjanja megle, kjer se poslužujejo takšnih ali podobnih stavkov…

»Žal mi je, ampak samo če nebi…«

Kdo je tukaj kriv? Sogovornik, saj je s tem kaj je naredil je narcisa kvazi prisilil, da je sogovornika prizadel. To je prenos odgovornosti!
Ali pa:

»Oprosti, ampak…«.

Kako bi bilo če bi namesto tega povedali »Oprosti za…«??? Opravičilo, ki istočasno opravičuje neko dejanje ni opravičilo! Utemeljitev, kritika in preusmerjanje krivde ne spadajo k opravičilu. Če to sogovornik brezpogojno sprejema se bo vedno počutil krivega!

»Mogoče sem se napačno izrazil/a…«

Tudi tukaj ne prevzema narcis nobene odgovornosti… V takem primeru se lahko sogovornika vpraša ali smo ga mogoče prizadeli (Od narcis to ni za pričakovati!)

»Če sem rekel/a kaj napačnega mi je žal…«

Zdi se kot da narcis sploh ne ve ali je naredil kaj narobe, v bistvu sploh ne želi vedeti ali je naredil kaj narobe! … in tako ostane problem zopet pri sogovorniku!
Ponavadi so tudi te pragmatične (NE)opravičila zelo redka. Še preden sploh pride do tovrstnih dejanj poskuša narcis vse da preusmeri, se ne spomni, smatra pogovor kot končan, zapusti prostor oz. odloži telefon, začne jokati in igrati žrtev ali pa obmolkne…

Narcisi so v osnovi zelo defensivni in vzamejo vse povedano zelo osebno in so zeloooooooooo občutljivi na kritiko, pri tem pa se nagibajo k temu da veliko nevtralnih izjav vzamejo kot kritiko na njih. Na kritiko reagirajo podobno kot na kreganje… to sprostijo ponavadi s tem da reagirajo jezno, grozijo, so užaljeni, treskajo z vrati ali pa zapadejo v gromozanski jok (»Nikoli ne naredim ničesar prav!«; »Ampak saj sem mislil/a samo dobro!«; »Tako si hladen/a in brezčuten/a!« itd.)
Tudi tukaj niso sposobni prevzeti nobene odgovornosti, ampak za svoje slabo počutje takoj poizkusijo naprtiti krivdo sogovorniku.
Na konfrontacijo, ki jo zaznajo kot negativno zelo pogosto odreagirajo z maščevanjem oz. kasnejšim kaznovanjem,

To je le povzetek kar sem našel na večih virih o narcističnih osebnostnih motnjah in kaj je po mojem mnenju tudi uporabno …
Upam, da bo komu pomagalo

Lep pozdrav

Zelo pogosto stavke sestavijo iz dveh delov, npr.

Žal mi je da sem tako počasna, (npr.), ampak sem pač taka in pričakujem, da ti to razumeš in sprejmeš.
Vem, da se name ne da zanesti, ampak taka pač sem in kako to da me na moji poti ne podpiraš? (ko tako zelo rabim podporo?)
Vem, da bi mi koristilo, če bi kdaj kaj naredila pravočasno, ampak jaz poslušam svoj glas ki mi pove, kdaj je za kaj pravi čas…. (vsi ostali pa seveda moramo temu glasu slediti…).

Seveda traja, da pogledaš čez, na prvi pogled so taki stavki tako zelo iskreni in globoki.

Dejanja pa seveda govorijo svoje in predvsem dejanja štejejo, ne besede.

Lp vsem

….Oprosti, res sem se grdo obnasal, do tebe, nisem ravnal prav…ampak v bistvu sem samo podzavestno odigral negativno podobo in negativna pricakovanja, ki jih imas do moskih…

Na sreco se lahko sedaj ze do solz nakrohotam, ko se spomnim 🙂

Odlicno napisano Nekdo ki ve!! Hvala ker z nami delis svoja raziskovanja Narcislanda….

GittaAna

Pozdravljeni, “sodržavljani Narcis in MOM-landa”!

Vse napisano je kot vzeto iz učbenika. Doživeto in preživeto. Je pa po mojih izkušnjah, še nekaj česar morda ni navedeno. Teh ljudi je tako “grozno strah” vsega, da za vsako ceno vztrajajo na “svojih pozicijah” in zagovarjajo (beri: se kregajo) z “žabjo volno” kot smo takšnim brezplodnim debatam rekli v mojih krajih.

Seveda je logično, da moraš za svoja dejanja ali nedejanja prevzeti odgovornost. Ampak to pomeni, da se moraš tudi soočiti s posledicami svojih dejanj. Tega pa osebe z osebnostnimi motnjami nočejo, ker jih je strah.

Po mojih izkušnjah moraš ostati miren, ne glede kaj in česa te obtožujejo in projecirajo nate. Je izjemno težko, dokler ne veš s kom in čem imaš opravka. Potem pa gre. Napadalcu “izbiješ iz rok” adute, ki jih uporablja in obvlada rokovanje z njimi. Se pa začneš spraševati v čem je smisel takšne zveze, partnerstva ali zakona.

Če nič ne dobiš, veliko pa daš, postaneš izčrpan od takšnega odnosa. Vendar, vsak sam se mora odločiti: naj vztrajam ali grem. Ni lahko, je pa priporočljivo.

Lepo bodite in pazite nase!

V prepiru ne bodo želeli skleniti soglasja niti o tem, da se o neki stvari ne strinjata. Če bom po utrujajčem prerekanju, ki nikamor ne vodi rekla, da se o tem ne strinjava, reče nekaj takega kot “nemogoča si” . En drug mom pa se sicer strinja, potem pa pove, da je zato bolje da se o tem sploh ne pogovarjava. Najbrž nikoli.

Nikoli ni dober čas za pogovor. ” Vedno me moraš takrat moriti/mi težiti/me mučiti/matrati/gnjaviti …. ,
ko imam/moram/hočem … to in to… ”
“Zdaj s tabo o tem ne bom govoril/a” Kdaj pa? “O tem se nimamo kaj pogovarjati” Z drugimi besedami – “tako bo kot sem jaz rekel/la, tvoje mnenje me ne zanima, še manj pa občutki” Pa gre za skupno stvar! Ne za njih same ali nekaj v čemer ti nisi udeležen. Ko pa pride do težav, ker to ni rešeno, oziroma je bilo – po njihovem, o tem ne vedo nič.

Moram povedati, da sem najbrž zmedena in nisem prepričana, če to drži, vendar se meni tako ravnanje ne zdi v redu.

Če se jočeš nisi normalen, s tabo nekaj nasploh ni v redu ali si histeričen.

Pozdravljeni

Ali mogoče kdo ve, kako je mogoče, da MOMovci uporabljajo iste besede in iste postopke, iste stavke….saj ne morem verjet. Ko prebiram prispevke opažam, da je povsod enako.

LP

Živjo BZ,

sem glih še za računalnikom pa ti takoj odgovorim… To, da vsi uporabljajo iste stavke, iste postopke ni samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu… 😉

fascinantno a ne??? Meni totalno…

Zgornji tekst sem večinam povzel po nekem angleškem in nekem nemškem tekstu in dodal še nekaj svojih opažanj…

Zakaj imajo enako strategijo? Jaz kot laik si to predstavljam nekako tako, da vse izhaja iz psihe človeka in ker človek razvije to strategijo, da dobi svoje in ker so odnosi med ljudmi vsepovsod več ali manj podobni se razvije taka podobna strategija… Gripa ima tudi vse povsod na svetu enake simptome!

No pa lahko noč…

Dobro jutro

Negdokive hvala ti za tvoja sporočila in prispevke.

To, da počnejo povsod po svetu iste stvari je tudi mene fasciniralo, zato semto tudi napisala.

Danes se je dan začel s sončkom, čeprav so ga spet prekrili oblaki verjamem, da bo še naprej lep.Tako iz dneva v dan …….

Hval vsem, ki nam pomagate s svojimi prispevki, to je naša druga največja pomoč.

LP

Tudi sama
sem se že večkrat vprašala ravno o tem, kako zelo podobne izraze uporabljajo ti momovci in kako zelo so si podobne njihove reakcije. Kot da bi vsi po vrsti naredili doktorat pri nekem momovskem guruju….in ko berem o (seveda tudi doživljam) njihovi prefriganosti, pretkanosti, manipulacijah, zahrbtnosti, egocentričnosti….ma še bi lahko naštevala…..se pa navsezadnje vprašam…pa kdo si sploh ti…kdo si ti, ki s tem svojim “doktoratom Kako uničiti nasprotnika” uničuješ življenja. Naj ti povem…en velik NIHČE.
Ob tem ne smem zanemarit dejstvo, da so po večini inteligentni (čustveno inteligenco pustimo tu ob strani) in da v tistem hlastanju za iskanjem lastne identitete najdejo (nekje globoko v sebi imajo najbrž za to gen) strategije, kako preživeti, žal…na račun drugih, lastne hvale in poveličevanja.

Če ne bi bilo tega foruma, NIKOLI ne bi tako razumela vzorcev, navad in igre, ki jo igrajo momovci. Ob njihovih svetlih trenutkih bi ponovno prevzela vso odgovornost nase, se krivila in obtoževala, da če bi pa naredila, rekla drugače, bi pa bilo boljše…..zdaj pa vem, da je to del njihove igre in jo zaigrajo samo takrat, ko jim res zagusti in če bi se vrnila v stare tirnice, bi se zgodba o izčrpavanje ponovila.

Sama spremljam še mednarodni forum in to je še bolj odbita izkušnja, ker so včasih dobesedno identični dialogi, čeprav čisto na drugem koncu sveta in celo v čisto drugačni kulturi. Kar se mi zdi, da pač kaže na to, da gre za določen način vedenja in obramnih strategij,ki so enaki neglede na to, kje se človek nahaja.Še bolj bizarana izkušnja je, ko bereš o situacijah, ki so tako odbite, da se ti zdi, da je nemogoče, da bi se dogodile še komu, potem pa vidiš, da so čisto običajne.

Tudi meni je ta forum pomenil veliko, ker do takrat nisem slišala ( razen redkokdaj ) da je lahko tako vedenje pri starših občiajno. Ponavadi svojih totalno norih situacij ne greš ravno razlagati naokoli, ker ti večinoma tako ali tako ne bodo verjeli ali pa bodo mislili, da preitravaš, ker kdor tega ne doživi, si sploh ne more predstavljati, kako to izgleda. IN tako misliš, da si ti edni z totalno odbito familijo ali partnerjem. Je veliko olajšanje, ko odkriješ, da podobne ( celo čisto identične ) situacije poznajo tudi drugi, da je to kar opazaš, razmišljaš in čutiiš res. Ker do takrat večinoma dvomiš sam vase, ne samo zato, ker je to že del odnosa z osebo, ki ima osebnostno motnjo, temeč, ker tega ne vidiš nikjer drugje ( ker se večina dogaja za zaprtimi vrati)

V vsakem priimeru pa je to, da dojamše za kaj gre zgolj prvi korak. Ne glede na to, kako kruto, sebično, neodgovorno….je vedenje nekoga do nas, smo mi tisti, ki lahko situacijo spremenimo. Sami se v vsakem trenutku odločamo ali bomo to dovolili ali ne, bomo popustili vedenju tega človeka in svojim stahovom, dvomom…in čakali na čudežni preobrat, ki ga ne bo, ali pa se bomo začeli ukvarjati sami s seboj in korenito razmislili o tem, kaj si želimo, kaj je prav….in postavili meje. Po mojih izkušnjah je to edno, kar deluje.

GittaAna

Če ne bi ti tako reagirala ( kako , prosim ???) jaz tega ne bi naredil, rekel, … Čeprav se mu trudiš približati, biti do njega prijazen, razumevajoč,…. Ga vprašaš, koliko si star, da si nekaj takšnega dovoliš, zakaj napadaš otroke in jih budiš sredi noči, kaj sploh hočeš ? Ponavadi po noči, ko že vsi spimo, razgraja, razbija z vrati, kriči, žali, ponižuje,…vdira v sobe, prižiga luči, kriči na ves glas, ni mu pomembno, da to tudi drugi poslušajo,… Ne rabi veliko, lahko je to samo komentar, da tisti prijatelj ali sorodnik, ki večkrat pogleda v kozarec ali se neodgovorno vede do družine, jih pretepa, zaničuje, ni preveč zaželen v najinem domu z moje strani. Da mogoči kateri od otrok ima nastop, tekmovanje, …in bi bilo lepo , če bi on šel z menoj, da bi to otroku veliko pomenilo.24 ur ga moraš nenehno hvaliti in se mu prilizovati.Nikoli ne smeš biti iskren. Vse drugo lahko prenesejo le resnici ne. Resnica povedana iz ust družinskih članov je zanj zelo boleča, poniževalna.Pogovor z njim moraš začeti tako, kot bi ga začel z pet let starim otrokom. Počasi, obzirno,…Norčevanje in rahlo zaničevanje ” svojih ” prijateljev jemlje kot poklon in spoštovanje, njega kot osebe. Ti, ki to vse gledaš in spremljaš, težko prenašaš. Se ogradiš, te moti, kajti s tem, ko zaničuje njega, zaničuje tudi tebe, tvojo družino.Te moti, da se sploh druži s takšnimi ljudmi, upaš, da se bo vendar le spremenil.

Pozdravljena Skya!
Vem, da v takšnem odnosu sčasoma tudi sam potajaš čisto zmešan in ne veš kaj bi , kaj je prav in kaj ne vendar vseeno…zakaj ostajaš v takem odnosu? Vem, vsi upamo, da bo tisti na drugi strani nekoč “spregledal” in ker so nam nekatera njihova dejanja tako skregana z našo moralo, pametjo, čutenjem in vestjo si sploh ne moremo predstavljati, da je nekdo res lahko tako grd, egoističen, nasilen in da počne takšne stvari, kot jih počne. Ves čas upamo, da se bo zgodil čudež in da bo potem drugače.

Vendara čudeža se ne bo zgodil in nikoli ne bo drugače. Vsaj jaz ne poznam še nobenega primera ( razen na Hallmarku..) S tem, ko se takšnemu vedenju ne upremo to, še sami aktivno prispevamo k temu, da se bo vse skupaj še nadaljevalo ali pa celo jačalo. Nobeden človek si ne zasluži, da z njim tako ravnajo in to kar opisuješ je hudo družinsko nasilje. Če se je težko postaviti zase, bi morala zbrati moči vsaj zaradi otrok. Pomoči, ki jo lahko dobiš pri tem je veliko, samo želeti si moraš resnične spremebe in jo začeti iskati.

GittaAna