pozdravljeni,

Pišem glede svoje mame. stara je 82 let in občutek imam, da jo obvladuje veliko strahov, najbolj pa strah vseh vrst bolezni. Ko se njeno počutje poslabša zaradi slabega vremena, lune, mogoče kakšnega črvičenja zaradi različne hrane in vsaka malenkost jo znervira, se začne njen avtomatizem od najprej nervoznosti kaj je spet narobe, stopnjevanja v vedno slabše počutje do histeričnega vztrajanja naj jo že pregleda kakšen zdravnik. ampak na zdravniških pregledih izvidi ne pokažejo nobenih težav in po tem je njeno prepričanje, da so zdravniki slabi. Po zdravniškem pregledu se stanje v naslednjem dnevu ali dveh povsem umiri. To traja dva tri tedne in po tem se ta avtomatizem ponovi. Nima več prave družbe, ker njenih prijateljic ni več, tudi sicer je zelo boječa in zadržana v nedomačem okolju. Kaj bi bilo za storiti v tem primeru?

LP

Pozdravljeni!

Kar opisujete je anksioznost oz. hipohondrija. Nedvomno težave izhajajo iz notranjih anksioznosti, ki so nepredelane in imajo tako svojo moč. Kaj storiti?Lahko bi vstopila v psihoterapevtski proces in s pogovorom ter ozaveščanjem olajšala svoje stiske, vendar je vprašanje njene motivacije in tudi starosti. Ali si kaj takega sploh želi? Glede na vaš opis kako je mama boječa in zadržana, si predstavljam, da je njena motivacija za obisk psihoterapevta (in tovrsten proces) šibka?

Je pa verjetno za vas vse skupaj naporno? Saj je za hipohondrijo značilno, da bolniki vedno znova najdejo težavo, ki jo skozi preiskave izločijo (ali tudi ne, če ni dovolj istih mnenj ali zdravnik v njihovih očeh ni najboljši), potem je malo miru in zatem zopet prihajajo skrbi zaradi iste ali kakšne druge “bolezni”.

Glede na starost in vprašanje o njeni motivaciji, je vredno razmisliti tudi o možnosti obiska psihiatra oz. osebnega zdravnika, ki bi lahko predpisal psihofarmake (npr. antidepresive).

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj