Pozdrav,

sem že prej poskušala z vprašanjem, pa imam občutek, da moje vprašanje ni bilo prikazano, zato poskušam ponovno, in upam, da ne bom kasneje zasledila 2krat svojega vprašanja, in se že v naprej opravičujem, če se bo to zgodilo…

Skratka, imam 33 let, sem izobražena, koliko toliko uspešna iz z zadovoljivo službo. Moja težava je partnerstvo. V sebi nosim strah pred moškimi. Vem odkod izvira, iz slabih izkušenj iz otroštva, katere sem reševala sama in o katerih nisem govorila z nikomer. Čeprav sem imela zmeraj občutek, da mama ve, ali vsaj sumi. Skratka, nikoli me ni ničesar vprašala tako da so to samo moje domneve.
Kaj se je dogajalo, tukaj ne bi govorila, je dolga zgodba, naj pa napišem samo to, da ni šlo za posilstvo, pač pa samo otroška radovednost in poskušanje prepovedanih stvari, rezultat pa zbadanje sošolcev, sošolk in prav tako veliko odraslih. Zbadali so me z besedo na črko K. ki je takrat nisem razumela, vedela sem samo to, da pomeni zelo negativno, niso pa se zavedali da sem bila takrat res samo otrok in nisem razumela niti svojega lastnega dejanja, kakor tudi njihovih kritik.
Takrat sem se zaprla v svoj svet, se zelo zelo umirila, v bistvu sem bila samo še lutka, ki so jo prestavljali, kamor so pač hoteli. Brez volje, brez jaza, brez zakaj, brez zato. Bila sem. Samo bila. To je vse. Huda oblika depresije, s čakanjem na smrt, vendar brez fizičnega samouničevanja. Kakor tudi sedaj čakam, kdaj bo prišla, in me odnesla nekam na lepše. Sem sanjač po duši in vem, da me veliko lepih stvari čaka ko se bo to življenje končalo.
Na zunaj sem se vedno delala močno, nisem hotela prizadeti staršev, predvsem mame s svojo nemočjo, hotela sem biti najboljša, skoz nasmejana in brez kakršnih koli težav. In ta igra mi je zelo zelo uspevala, čeprav sem bila tudi kaznovana-fizično in psihično za vsako najmanjšo težavo, ki bi, če bi jo sedaj v teh časih opisala, zvenela kot absurd. Vendar sedaj so drugi časi. Jaz sem se na vse obliko kaznovanja navadila in s tem živela. Vendar je padala moja samozavest, živela sem samo za to, da bi bila MAMA z mano zadovoljna, da bi bila dovolj pridna, da bi me IMELA RADA. Če mi je uspelo, pa dvomim.
Skratka trpi moje življenje brez partnerja, brez intime, brez priložnosti. Po zunanjosti sem privlačna, tako mi pravijo vsi, vendar mislim, da oddajam energijo ki je do nasprotnega spola neprivlačna-in sebi tudi nisem všeč. Čeprav ko pogledam slike za nazaj, mi je tudi to čudno…
Fantov se enostavno bojim in ko se kar koli začne razvijat, slej ko prej ustavim vse niti napredovanja, se umaknem in se smilim sama sebi z vprašanjem ZAKAJ sem takšna, če pa si vsega tega dejansko želim.
Pravijo, da je najboljši seks po 30 letu, hmm, ne bi vedela, že veliko pred 30tim sem nazadnje imela intimne odnose z nekom, čeprav mi ni bilo všeč. Enostavno preveč fizične bolečine je prisotne in nikoli ni bilo drugače.
Imaste kakršen koli predlog, kaj bi bilo mogoče narediti, če sploh kaj?

Hvala za odgovor,

lep pozdrav in ja, vem, bila sem predolga…:)

Lepo pozdravljena,

mislim, da sem vam že odgovorila…vsekakor menim, da je bila verjetno vaša vzgoja bolj podobna “dresuri”, da ste jih velikokrat “dobila” po indentiteti….skratka razčlovečena, s šibko samopodobo….ne morete imeti rada niti same sebe, a v vas je nekaj….nekaj drugega kar ste prejemala….toplina, sanje, čustvenost….Za vas je zelo pomembno predelovanje čustev in doživetij, da lahko stopite na novo pot, za to predlagam psihoterapijo.

Hvala in lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Kako zelo vas razumem, tudi sama sem imela zelo veliko težav in ovir zaradi zlorab, ki so se mi dogajale v otroštvu. Na žalost – oziroma najbrž kot edino možno sredstvo, da sem preživela – sem spomine zakopala globoko v podzavest. Šele po 40em letu sem bila toliko pripravljena, da sem se s pomočjo terapevtke uspela soočiti z resnico. Individualna in skupinska srečanja, ki jih obiskujem so mi v podporo pri predelovanju občutkov in čustev, ki jih doživljam. Je težko, a zmorem. In verjamem da ob primerni podpori zmore vsak.
Lep dan