strahovi
Upam, da sem zadela podforum. Na kratko: sem v zadnjem trimesečju nosečnosti. Nikdar nisem bila pretirano materinski tip, porod sam pa se mi je vedno upiral.
To me spremlja tudi tekom celotne nosečnosti: strah pred porodom in potem strah, da do svojega otroka ne bom čutila ljubezni. Sedaj, ko se rok približuje, se oboje stopnjuje. Ponoči me tlačijo more, zjutraj najraje ne bi vstala, da mi ne bi bilo treba razmišljati o tem. Ko razmišljam o tem, kaj sledi, me oblijejo solze, postanem panična. Včasih razmišljam, da bi bilo najbolje, da se mi kaj zgodi. in se bo rešilo samo od sebe.
Poskusila sem govorit z svojo G, pa sva prišli samo do tega, da mogoče ne bi smela imet otrok – ni ravno konstruktivno za žensko v visoki nosečnosti.
Par prijateljicam sem povedala, kako se počutim. Razumejo me, pomagati mi (jasno) ne morejo.
Kako naj to obvladam?
Pozdravljena,
razumem tvojo skrb, ki niti ni tako redka. Sicer obstajajo stereotipi o materinski ljubezni, realnost pa ni vedno takšna, vendar nima smisla, da se vnaprej obremenjuješ s stvarmi na katere s svojimi mislimi nimaš vpliva. Želim ti, da nosečnost in porod potekata brez komplikacij, tako bo tudi lažje začeti novo vlogo, vlogo mame.
Poglej na spletno stran Mame Zofe http://www.mamazofa.org/
Torej, zelo malo je verjetno, da svojega otroka ne boš “znala” imeti rada, saj je narava poskrbela za to, da stvari kar nekako “nagonsko” obvladamo, sploh pa nas majhno bitje po svoje “začara” ko pride v naše življenje. Res pa je, da obstajajo tudi temne plati materinstva in da si ne moremo zatiskati oči pred tem, vendar- kot sem že rekla- nima smisla vnaprej ustvarjati težav, pusti času čas in poskušaj uživati ta poseben čas,
Želim ti vse dobro,
Pozdrav, Bernarda
Sprosti se,, vse bo dobro. Poskrbi zase, razvajaj se in se poskusi čim bolj sprostiti. Čisto naravno je, če ne še ne čutiš tiste “povezanosti” z otrokom in prav nič ne bo narobe, če tega ne boš čutila še prve tedne po porodu. Pri nekaterih ženskah traja pač dlje, da se vzpostavi ta mati-otrok navezanost in to je popolnoma normalno. Pri meni je bilo tudi tako, sodelavka, ki je bila istočasno noseča se je že od začetka božala po trebuščku in bila cela raznežena pa pela pesmice itd. Jaz pa sem jo gledala kot da je iz lune padla in si mislila omg kak pretiravaš ženska.
In ja zdaj obožujem svojo hčerko, najboljše je, če se prepustiš toku in sploh ne razmišljaš dosti o tem. In pa poizkusi dojiti. Dojenje bi naj okrepilo to vez med materjo in otrokom.
Aja pa naj povem še, zdaj sem drugič noseča in ko pomislim,, na porod in da bom imela dva otroka me tudi malo panika zgrabi. Ampak potem si rečem, saj bo, če sem zmogla z enim bom pa z dvema tudi…..
Joj, te razumem. Tocno takšna bi lahko bila jaz, če ne bi našla ustrezne pomoči. Zame je strah pred porodom odpravila medicinska hipnoza in izbrana babica. Porod je velik dogodek in sploh, če imaš zadržke in strahove ne smeš iti ne pripravljena. Ko postane boleče, moraš zbrati motivacijo za to, da ga pripelješ do konca. In vsi v porodni bodo mislili, da je to tvoj otrok, ki ga komaj čakaš. Tako je bilo pri meni, meni pa takrat ne bi moglo biti bolj vseeno, če otrok pride ali ne. Motivacijo sem crpala iz tega, da bo čimprej mimo 🙂 priporočam epiduralno, ki ublaži bolečino. Kar se tiče ljubezni do otroka – pri meni se ni kar zgodila z rojstvom – je pa začel delati nek “program v meni”, ki poskrbi, da mi nič ni težko, ne dojenje, ne vstajanje ponoči, ne tolazenje. Je to ljubezen? Ne vem, ampak meni je fino. Otrok je zadovoljen in dobro napreduje. Glede dojenja: boli. Če ti ni do prenašanja bolečin se vsaj 14 dni po porodu, je veliko bolj enostavno z dodatki. Mislim, da se bo vse izteklo dobro, ampak čim prej se zadeve loti aktivno in najdi način, ki deluje zate.
Pozdravljena,
naj ti najprej povem, da sem sama doživljala enako skozi celotno nosečnost. Sicer je bila nosečnost zaželjena, vendar, ko sem izvedela, da sem noseča, sem bila v šoku do konca, do dneva poroda, sploh si nisem mogla predstavljati življenja… Pomislila sem celo na posvojitev. Vse mogoče mi je šlo po glavi…Stvar je tudi v tem, da sem bila kot otrok zapuščena s strani staršev in sem se seveda bala, da sem tudi sama takšna, da ne bom imela rada tega otroka in da ga bom slej kot prej zapustila. Sem pa tudi na antidepresivih zaradi dokaj hude anksioznosti in paničnih napadov (kar vse je posledica mučnega otroštva, kasneje tudi najstniškega življenja). Tudi med popadki in samim porodom sploh nisem razmišljala o otroku, ampak samo na to, da čimprej mine. Tudi, ko so mi jo položili na trebuh in nato na prsi nisem ničesar občutila, nobene ljubezni…tudi jokala nisem (kot marsikatera mamica od sreče). Par ur kasneje, ko sva bili že v sobi in sem jo opazovala pa me je doletelo. To majhno bitje, ki nikogar ne zanima, tako samo na tem svetu, popolnoma odvisno od mene…malo bitje, ki je skupek mene in partnerja, ampak hkrati samo moja…neprecenljivo spoznanje, da sem in da bom dobra mama, ker mogoče ji ne bom mogla nuditi vsega na tem svetu, lahko ji bom pa nudila vso svojo ljubezen. In zdaj, ko jo opazujem kako spi je moja prioriteta, da jo zaščitim, da ji dam vso ljubezen tega sveta, da ji omogočim čimboljše življenje. Vse ostalo mi je postalo nepomembno…obstaja samo ona.
Ne sekiraj se preveč, ljubezen te bo sama našla. Na koncu bo vse tako kot mora biti in kot se mora zgoditi.
P.S. Rodila sem teden dni nazaj.
Lp,
Sama sem imela podobne težave v nosečnosti, z otrokom se nisem povezala isto sekundo ko se je rodil, ko pomislim na porod in tiste prve tri dni v porodnišnici mi gre na bruhanje – svet se ti dobesedno postavi na glavo, še isto sekundo pa pričakujejo, da boš osvojil nočno vstajanje, previjanje in dojenje in to sam po tem ko si 14 ur trpel popadke (sem imela še srečo, cimra je rojevala 48 ur, pri tem skoraj umrla). Za vedno si bom zapomnila, da ko sem prišla v sobo po tem ko 24 ur nisem jedla in prosila za večerjo me je sestra pogledala kot da sem jo prosila za njenega prvorojenca. “Večerja je že bila.”
Doma je bilo lažje, ampak meni je bila še vedno ta rutina dojenje, previjanje, spanje, dretje duhamorna, poleg tega poslušaš sicer dobronamerne nasvete starih mam, ker saj “one so tudi spravile otroke gor”.
Ampak počasi se “osamosvojiš”, postaneš bolj samozavestna, otrok je tvoj, ti veš kako si organizirati dan, da je tebi najlažje. Meni je najbolj pri tem pomagala rutina spanja, pri dveh mesecih je moja punca spala čisto po urniku, ponoči sicer slabše, ampak sem se vsaj naspati uspela (ker je ključno – neprespana mama = tečna mama = tečen otrok).
Z vsakim mesecem je lažje, otrok osvaja razvojne mejnike, svet ga zanima vedno bolj in ti si tam, da mu ga pokažeš. Kmalu nisi ti več cel njegov svet in dobiš nazaj tudi svojo samostojnost. Nisi več enota, ampak dve ločeni osebi.
Po dveh letih si ne predstavljam življenja brez nje (čeprav je v teh covid včasih res težko kombinirati službo in starševstvo), uživam. Ampak zaenkrat teh občutkov v nosečnosti, poroda in četrtega trimesečja še nisem pozabila in mislim, da jih nikoli ne bom.
Meni je bilo lažje, ko sem brala podobne zgodbe in se zavedala, da nisem edina, da so moji občutki povsem normalni. In ne sekiraj se, če nisi najbolj popolna mama, če ti dojenje ne steče, če je predpripravljene kašice, gleda televizijo, ker ti hočeš kavo spit v miru, če je hiša v razsulu, ker vse kar si uspela narediti v dnevu je ohraniti sebe in otroka pri življenju.
Vse bo ok. 🙂
Popolnoma te razumem. Sama sem tudi bolj prakticne narave. Imela sem iste strahove pa so mi vsi govoril, da ko se bo rodil bo to čist drugač in bo to ljubezen mojega življenja. Pa ni točno tako… Bistvo je, da nehaš pricakovat kaj bi morala čutiti.. In samo živiš današnji dan. Jaz sem se začela z mojim sinom malo bolje zblizevati šele okrog 3 meseca, do takrat sem pa samo skrbela za njega in komaj čakala da bo zaspal, da ga bom frej. Jaz mislm da ko si prvič mama, nimaš pojma kaj to je in samo počneš kar se ti zdi da je najbolj prav.. V bistvu ko nehaš razmišljat o tem, se začnejo rojevat čustva. Mali ma zdaj 4 mes pa pol, najras ga mam na tem svetu, pa se nikol ne obnašam raznezeno… Sem pač tak tip človeka. To niti najmanj ne pomeni da sem slaba mama ali pa da ga nimam rada, samo ne izražam se na tipičen način mamic.
Oh, kako vas razumem! Tudi sama sem bila vedno prepričana da ne bom imela otrok in sem se srečevala z istimi mislimi med nosečnostjo. Zdaj imam 5 mesečno deklico in ljubezen se stopnjuje, strahovi pa odhajajo.
Najboljsi input sem dobila med nosečnostjo od (normalnih, ne pretirano “mamastih”) znank: in sicer da to, da otroka takoj vzljubis ni res ter da ljubezen raste postopoma. To drži kot pribito in je vse skupaj je lažje s tem zavednajem. Težko je namreč gledati 1mesečnega dojenčka ki ti gre na momente res na k***, zaradi cesar se pocutiti krivo “kot slaba mati” , ampak ne skrbi, pri 4 mesecih gre že veliko manj na k**** 😉
Bolj ga spoznavas, lepse in lažje postaja in potem na koncu nehote postaneš sužnja te ljubezni, tudi ce vnaprej mislis, da temu ne bo tako.
Skratka, ne skrbi, ce te obidejo te misli, postopoma se vse uredi! Prisli bodo tudi momenti, ko bos obžalovala odločitev za otroka ampak naj te to ne potre, minejo!
Srečno 🙂
Pozdravljena,
Toplo ti polagam na srce, da si najdeš eno doulo s katero boš predelala te strahove. Ker one res lahko pomagajo. Porod je lahko zelo lep (jaz bi šla takoj se enkrat rodit), ampak se moraš nanj ustrezno pripravit. Takih intenzivnih občutkov ne doživiš nikoli v življenju. Če te bo strah, bo vse se slabše. Ravno tako se moraš pripravit na obdobje po porodu, ker je lahko težko, ampak mine. Ljubezen do otroka pa bo prišla. Ni nujno da na prvi pogled, kasneje pa sigurno.
Tudi jaz nisem materinski tip, pa imam 2 otroka. Brez panike. Porod ni nič hudega, sicer boli, ampak ni pa nič takega. Sprosti se, zaupaj sebi, da zmoreš in bo šlo. Ti pa priporočam kakšno manjšo porodnišnico, kjer se ti bolj posvetijo.
Otroka boš imela pa 100% rada, to pride povsem naravno. Prav tako ti bo šel kdaj na živce, utrujena boš, tudi to je normalno.
Vso srečo ti želim.
P.S. Če imaš močne strahove in tesnobo je pa mogoče depresija, ki se pri nekaterih pojavi v nosečnosti, pokliči v porodnišnico Ljubljana in se pogovori s psihologinjo.
P.P.S. Če je edini “nasvet” ginekologinje, da ne bi smela imeti otrok jo zamenjaj.
