strah

Pozdravljeni!
Obračam se na vas, ker resnično ne vem kako naprej. Sem ob zaključku študija, se pravi, da mi manjka samo še diploma in ravno to mi povzroča probleme, čeprav mi vsi govorijo, da diploma ni moj problem, da je moj problem moj strah in paničnost. Kljub temu, da imam narejene že vse izpite, mi to ne da potrditve, da mi lahko kaj uspe. Moj problem je, da se vedno bojim česar novega, pravzaprav me je vedno vsega strah, vedno se počutim, da sem manjvredna kot drugi. Imam fanta, že nekaj let in vem, da me ima rad, a še vedno se počutim kot, da ga nisem vredna, imam nekaj zelo dobrih prijateljic, sem odkrita z njimi, pa si vseeno mislim, da me bodo imele za zgubo, ker še nimam diplome, one jo pa imajo. Moj občutek tesnobe in straha, se dogaja že od gimnazije, potem je bilo na faksu malo mir, ker sem pač vidla, da zmorem, ampak zdaj, ker sem pa omejena pri času za diplomo, je pa spet grozno. Ponoči se zbujam vsa prestašena in ne morem spati, ker mi po glavi gredo misli, da mi ne bo uspelo do takrat diplomirati in čez dan pa sedim za knjigo in ne vem kako naj se motiviram. Zdi se mi, da sploh nevem kje naj začnem, v roku 6 mesecev jo pa moram napisati, ker potem ni mojega profesorja več. Vendar mi ta strah odžira motivacijo.
Prosila bi vas, če mi vsaj malo svetujete, kako naj obvladam te napade straha, da bom lahko ponoči mirno spala in podnevi delala, ter kako naj se bolje organiziram in motiviram. Je pa res, da se je zadnji dve leti veliko dogajalo v moji družini, rak in druge stvari, ki so mi resnično izpile energijo in vero, da je življenje lepo. Vem, da bi si mogla napisati urnik, a to je včasih težko, če te drugi ljudje poterbujejo. Veliko tudi berem knjige o pozitivnem mišljenju in se mi zdi, da me vsaj za ternutek pomirijo.
Iskreno se vam že vnaprej zahvaljujem!

Vsak bi bil živčen, če bi bil omejen pri diplomi na čas. Tudi če ti ne bi uspelo dipl. se ne bo poršil svet. Tvoj problem je v tem, da se počutiš manjvredno in to te lahko tepe še celo življenje, zato bi ti priporočala, da obiščeš kakšnega terapevta, da ti pomaga verjeti, da boš verjela da si vredna!!! Ker SI, razumeš!
Kar se fanta tiče, ne misli, da ga nisi vredna, da ne boš na koncu pristala pri nekemu nasilnem pijancu, ki te bo varal in tepel, ker boš mislila, da si boljšega ne zaslužiš.
Vidiš, to se ti lahko zgodi, če boš verjela v to da si tako malo vredna. Okoli sebe boš poklicala ljudi, ki bodo delali s teboj kot s smetjo. Verjemi da si vredna in da zmoreš, in da si zaslužiš takega fanta kot ga imaš. Drugače pa res stopi do terapevta, da ti pomaga, če sama ne boš zmogla tega občutka manjvrednosti dati iz sebe. Nisi manjvredna, zapomni si to.

Pozdravljena Minako!
Najprej dobrodošla na našem novoustanovljenem forumu! Veseli me, da si se svoje občutke odločila deliti z nami. Strinjam se s Strahicoq, da se ob omejenem času za pisanje diplome nahajaš v situaciji, ki je objektivno stresna. Prepričana sem, da se marsikdo izmed nas, ki danes že imamo diplome, stisk ob izpitnih rokih in drugih neodložljivih obveznosti v času študija, skupaj z neprijetnim občutkom v želodcu, še danes živo spominja. Čestitam ti za vse uspešno opravljene izpite! Moj skromni nasvet bi bil, da poskušaš svoje minule uspehe vseeno začeti sprejemati kot potrditev svojih sposobnosti, ki so brez dvoma velike. Pisanje diplome je velik zalogaj, ki se ga je najbolje lotiti čimbolj sistematično in taktično. Najprej potrebuješ dober plan, kako si delo razdeliti na manjše dele, glede na razpoložljivi čas. Kot si že sama ugotovila, bi bil tudi po mojem mnenju, urnik dobra ideja. Najbolje je, da si za vsak dan posebej rezerviraš krajša časovna obdobja za delo in si vmes vzameš dovolj časa za sprostitev. Meni za sprostitev najbolj pomaga šport. Včasih je dovolj že sprehod. Po gibanju tudi lažje zaspim. Pomembno je, da se za vsako opravljeno nalogo nagradiš, da se naučiš sama sebe tudi pohvaliti in se ob tem poskušaš čim manj primerjati z drugimi.
Omenila si tudi občutke v zvezi s fantom in stiske, ki si jih doživljala v družini. Iz prebranega razberem, da si zelo skrbna in čutna do svoje okolice, kar se mi zdi zelo lepo. Razumem, da sebe zelo težko postaviš pred druge, ko imaš občutek, da te le ti potrebujejo, a se bojim, da je včasih, ko so težave pereče, to edina pot.
Stinjam se s Strahicoq, da je ob hudih stiskah in napadih strahu smiselno razmišljati o pogovoru s strokovnjakom, zaenkrat pa ti želim čim več poguma v naslednjih dneh in obveščaj nas, kako ti gre!

Prisrčen pozdrav!

si se že kdaj vprašala, do konca..torej
kaj bo, če diplome ne naredim.
te bo kdo tepu, te bo kdo zaprl..se ti smejal…

nihče..zato, nehi paničarit, ker si škodiš..ljudje okoli tebe, nimajo, časa, da še tebe poslušajo, ker imajo že sabo dost dela…

ne paničari….

Vsakkdo v takšnih trenutkih “spaničari”, ga skrbi kako se bo lotil odgovornosti in kakšen bo rezultat. To je nekaj popolnoma normalnega. In prepričana sem, da po prvih začetnih šibkih korakih, boš tudi ti Minako zdrvela proti cilju! Čestitike tudi od mene za vse že opravljene izpite, na kar si lahko zelo ponosna! Vso srečo pri izdelavi diplome in naj ti bo pisanje v zabavo. Kot že omenjeno res zelo pomaga, če si naredimo kakšen urnik, se ga držimo, po pisanju pa si privoščimo nagrado (kino s prijatelji, sprehod z družino, kakšna dobra knjiga, razvajanje…). Začetki so dobri z zelo majhnimi koraki, recimo 20 min pisanja na dan, potem postopoma čas povečujemo… Rezultati so vidni zelo kmalu.
Če potrebuješ še kakšen nasvet ali potrebuješ pomoč pri spodbudi, ti bomo z veseljem skupaj pomagali! Vso srečo! Zmoreš!

Lep dan ti želim, F.Tadeja

Zelo veliko študentov ima težave pred diplomo. Diploma je prelomnica.
Dobro znano in od zunaj urejeno življenje (predavanja, izpiti,
seminarji, …) se konča. Že diploma sama predstavlja nekaj, kar je
podobno seminarju, le da je malo bolj obsežno delo. Strah pred
morebitnim neuspehom je lahko tako hud, da človek zmrzne. K temu lahko
ododamo strah pred negotovotjo v prihodnosti – z diplomo v žepu si je
treba poiskati delo.
Čemenje pred knjigo, računalnikov in zraven iskanje razlogov, kako nič
ne moremo, je popolnoma brezpolodno in celo škodljivo. Veliko bolje je,
da si pripravimo načrt, kaj bomo delali. Načrt naj obsega naloge za
dobre dneve – takrat se lotimo česa bolj zahtevnega in naloge za slabe
dneve – takrat na primer urejamo literaturo, zapiske. Obvezno pri načrtu
je, da nobenega dneva ne vržemo stran. Vsaj mizo si pospravimo, pometemo
sobo, kjer študiramo.
Zelo pripročam izvajanje vaj za obvladovanje mišljenja vse ali nič, ki
jih najdete na nebojse.net v priročniku za samopomoč pri anksioznosti.
Poiščite tisti del, kjer se govori o negativnih prepričanjih in
izkrivljanjih v mišljenju. Vsak dan se posvetite eni od teh izkrivljanj
in jih poskusite najti pri sebi.
LP

Vsem se odkrito zahvaljujem za vse spodbudne besede, res so bile spdbudne. Sploh, ko pravite, da se ne bo svet podrl, če do takat ne bom diplomirala. Razlika je samo v tem, da pač bom potem dplomirala čez eno leto, ko pride profesor nazaj. Poznam pa tudi veliko ljudi, ki so z diplomo doma in brez službe. Pri meni je problem, da sem bila vedno pridna učenka. A pridna s tem, da nikoli nisem zaupala vase. Vedno sem za uspešne ocene in uspehe dejala, da sem imela samo srečo, za neuspehe pa zelo krivila svojo lenobo. Čeprav vsak, ki me pozna pravi, da sem zelo pridna, skoraj preveč pridna. Celotno gimnazijo sem čez počitnice delala, in tudi na faksu sem zelo veliko delala. Zato se pa mi zdi, da me je v zadnjem letu, zajela utrujenost in ta grozem strah. Zame je bila vedno pomebna samo šola, zdi se mi, da sploh nisem nikoli znala uživati. Ne znam si učenje predstavlajti kot nekaj pozitivnega, kot nekaj lepega, saj se boš naučil kaj novega. Samo učenje mi ne pomeni kaj groznega, a ta strah pred preverjanjem, me je že skoz paraliziral, tako da mi je bilo učenje muka. Ravno tako vedno govorim, da nimam časa za nič, ker se moram učit. Zame obstajajo samo šola, delo in delo ter skrb za domače. Čeprav sem večkat s prijatelji se v srcu in glavi nikoli ne sprostim. Vedno si očitam, da danes pa nisi naredila dovolj.
Ravno to se mi je tudi dogajalo pred maturo, saj sem bila prepričana, da mi je edini ne bo uspelo narediti. Pa sem jo in če me bi bilo tako strah, bi jo naredila še uspešnejše, to vem zdaj, a takrat tega nisem. Resnično upam, da ne bom naredila istih napak zdaj.
V glavnem, delam na tem, da si izboljšam mojo samozavest, tudi s tem, da berem različne knjige o tem. Hvala tudi za napotke in priporočene vaje
Rada bi bila polna energije, optimizma, da je življenje lepo, tudi če ne diplomiraš takoj, kot si si želel. Ne vem zakaj, enim vse uspe, študirajo, delajo in polega tega še hodijo ven.
Še enkat hvala za spodbude, lepo je vedeti, da te razumejo tudi ljudje, ki te ne poznajo.

Hej pupa!

Ravno sem diplomirala in diploma je stres. Normalno je, da te je strah a pol leta je čisto dovolj časa. Toliko sem potrebovala jaz pa tudi kdo drug.
Ti pa lepo korak za korakom, vsak dan in boš videla, da jo boš napisala… Tesnobo sem pa jaz premgovala tako, da sem na list papirja povedala, kaj me muči, tudi kakšno jabolko sem vrgla v drevo… Saj bo šlo, boš videla.

Mojca