strah za otroke

Prosim za nasvet, kako naj se otresem paničnega in vedno bolj motečega strahu za otroke. Preden sem jih dobila, se nisem nikoli in za nikogar bala, zdaj pa ne mine ura, ko me ne bi morilo to, ko ne vem, kaj se z njimi dogaja zdaj, ko so v varstvu. Ko so z mano, še nekako gre (obstaja edino strah, da ne bi kdo kam padel ipd.), imam vsaj vse pod nadzorom, ko pa niso, je pa prav moreče. Pa mogoče ko so v vrtcu, še ni tako grozno, ko pa gredo npr. kam z avtom (ko jih pelje moja mama ali mož), sem pa tisti dve uri čisto zmešana od strahu in komaj čakam na klic, da so vredu prispeli. Ko si začnem zamišljati, kako bi bilo, če bi se kateremu od njih kaj zgodilo, da bi npr. umrl, se mi meša že samo ob misli na to. Definitivno ne bi preživela, če bi se to uresničilo.Na srečo je mož bolj flegma, tako da me malo umiri.
Ali se bo ta strah z leti omilil?? Otroci so res še majhni (5, 3 in 1 leto) in jih je treba (sploh ta malega) še ves čas pazit. Kako drugi starši opravijo s temi strahovi?? Ker meni se bo na ta način res zmešalo…
Najlepša hvala za nasvet!

Pozdravljena Sončnica,

verjamem, da je občutek strahu neprijeten, saj v tebi ustvarja nemir, prav tako pa verjameš, da je strah pretiran.
Občutek strahu je res pretiran in ponavadi nima nobene osnove v realnosti. In ravno zaradi nerealne osnove, je tako moteč.
Pravzaprav pa je strah le stranski produkt tvojih misli.Zato se lahko strahu znebiš, če spremeniš svoj način razmišljanja. Hočem povedati, da se ne ukvarjaj direktno s samim občutkom strahu, ampak prisluhni svojim mislim in predvsem podzavestnemu razmišljanju.

Vse te misli, ki povzročajo strah, se v tebi samodejno generirajo zaradi nekega spomina in naučenega vzorca razmišljanja. Kar pomeni, da nekje globoko v sebi verjameš, da je prav, če s takšnim razmišljanjem skrbiš za otroke, ker verjameš, da se vedno lahko kaj zgodi in da svet ni varen ter podobne misli….Vse te misli, pa seveda ustvarjajo občutek strahu in to ne glede na realne okoliščine.

Iz tega sledi, da se strahu znebiš, če spremeniš svoj način razmišljanja.
Tako pač je, da se ljudje v ranem življenju naučimo razmišljanja in si ustvarimo neko sliko realnosti.
Potem pa se v odraslem življenju le soočamo s tem, kar je v nas. Soočamo se sami s sabo, otroci in partner ter podobno, pa so le naša “platna” na katera projiciramo lastne misli in občutke.

Upam, da si razumela, kaj sem želel povedati. Za nadaljna vprašanja, pa sem seveda vedno na razpolago.

Robi.