Spoštovani!

Ne rada pišem na forum o mojih težavah, vendar se nekomu moram zaupati. Že približno tri mesece sem brez službe, ampak jo aktivno iščem. Po poklicu sem zdravstveni tehnik. Že nekaj časa opažam, da se za skoraj vsako malenkost prestrašim in začnem jokati. Jemljem sicer antidepresive (zoloft), ki mi pomagajo, a vendar strah ostaja. Kaj me najbolj moti pri sebi, je da se tako prestrašim, da postanem čisto zmedena in traja nekaj časa, da se umirim. To se mi ni dogalo dokler sem bila v službi, ker sem točno vedela kaj moram delati. Hočem povedali, da sem bila bolj samozavestna in čustveno zrela oseba. Zdaj sem se čisto spremenila na slabše. Strah me je predvsem tudi zato, ker na razgovorih za službo enostano ne izberejo. Prijavljam se tudi za bolničarja, vendar imajo oni prednost. V bistvu je cel zapleten krog. Trenutno sem pri starših, vendar me skrbi , ker sem že 35 let stara in še vedno nisem šla na svoje. Samostojna sem kolikor mi dopušča finančno stanje, vendar me skrbi, kaj se bo zgodilo z mano, ker starši ne bodo večno živeli. Vem, da nisem edina, ampak me to vsako dneno bremeni.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Opisujete, da se hitro prestrašite in potrebujete čas za pomiritev. Kdaj so se vam ti strahovi začeli? Poleg strahu, da vas ne bodo izbrali za službo, kakšni so še vaši strahovi?

Antidepresivi pomagajo pri simptomih, vendar vzrokov za strahove (ali anksioznosti) ne bodo odpravili.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor! Moji stahovi so se pojavili mislim, da že v srednji šoli, ker enostavno sem komaj naredila šolo,s trojkami. Čeprav sem se trudila, da za boljši uspeh, mi ni uspelo. Takrat sem začela jemati antidepresive, in se mi je stanje nekoliko popravilo vse dokler nisem začela iskati službe. Težko razložim, kako so nastali. Mislim, da se je vse začelo z nespečnostjo ter mislimi o tem, kaj bo z mano, če ne dobim službe. Kasneje sem dobila službo v proizvodnji, vendar je trajalo nekaj časa, da sem se navadila vstajati bolj zgodaj, a je potem šlo. Potem se šla študirati, vendar po enem letu sem ugotovila, da določena smer (kemija) ne odgovarja. Takrat so se mi spet pojavili strahovi, kaj bo z mano. Spet sem iskala službo, vendar sem bila večkrat zavrnjena. Hudo mi je bilo, ko sem videla kako moji bivši sošolci so dobili službo in lepo napredujejo z življenjem, jaz pa sem ostala spet kot najstnica pri starših. Tudi vozniški izpit sem naredila z veliko muko, vendar danes ne vozim, ker si enostavno ne zaupam in se bojim narediti nesrečo na cesti. Pa vendar je v meni ostala tiha želja, da nekega dne vozila, a si tega ni hotela priznati. Isto je pri imeti partnerja, želim si življenja z njim, a me nekaj vedno potegne nazaj. Kasneje sem spet vpisala na drugi faks in ga tudi končala. Vmes sem delala preko študentskega servisa. Ves cel ta čas sem hodila redno na preglede in nekoliko delala na osebni rasti. Strahovi so bili še vedno prisotni, ampak to je bilo večinoma zaradi izpitov, vendar sem jih vse opravila. Po končanem faksu sem bila bolj optimistična glede službe, saj sem imela nekaj delovnih izkušenj in izobrazbo, ki me je zanimala. Zaradi gospodarske krize spet nisem dobila službe in seveda spet strah, kako se bom osamosvoiila Po dveh letih iskanja službe sem dobila v zdravstvu v negi za pol leta. Vesela sem bila , da je vsaj nekaj. Moram priznati, da preden sem nastopila v službo, me je zgrabila takšna panika, da nisem spala celo noč. Celo jokala sem. Kot da imela nek odpor. Razumsko sem bila vesela za službo, a čustva so me nekako ovirala. In to je tisto, kar ne razumem sebe. Vem, da lahko delam ali se osredotočim, čeprav tega ne maram, hej treba je delat, vendar me zgrabi takšen strah, da bi naj raje pobegnila. To pri meni sploh ni normalno. Za boljšo sprostitev sem opravila tečaj avtogenega treninga, ki mi nekoliko omili moje težave. Redno se sproščam. Trenutno spet iščem službo in jasno sem spet napeta. Na razgovorih sem sproščena kolikor se da, vendar je meni prisotna živčnost, ki plane ven iz mene. Po končanem razgovoru se jezim nase, ker se mi je to zgodilo. Tega enostavno ne morem preboleti. Imam cilj dobiti službo in iti na svoje, ampak brez službe ne bo šlo. Bojim se, da se ne bom nikoli osamosvojila. Starši so že nekaj let v penziji in jih skrbi, kaj bo z mano. Doma je večkrat napeto, zato grem ven se s kolesom peljat ali v knjižnico, kjer se učim tuji jezik. Nameravam iti v tujino, ker tukaj mi že preseda to čakanje na službo. Občutek imam, da gre življenje mimo mene, jaz pa zamujam najbolje trenutke življenja. Občasno grem tudi ven z družbo. Trudim se biti čim manj doma. Gledam, da sem čim več v stiku z ljudmi, ker nočem biti spet socialno izolirana.

Pozdravljeni,

doživljali ste različne anksiozne misli in slišim, da ste se že v zgodnjih letih zelo obremenjevali. Zaradi povprečnega uspeha ste začeli jemati antidepresive, ki so vam pomagali, vendar so se težave, sicer v drugačni obliki, zopet pojavile.

Želeli ste si samostojnosti, ki se je večinoma vrtela okrog iskanja službe. Po dveh letih iskanja ste službo našli, vendar pa vas je ob tem zagrabila panika, ki si jo ne znate razložiti. Razumsko ste bili veseli, da ste dobili službo, hkrati pa ste doživljali neprijetna čustva. Tega si ne znate razložiti. Še posebej zato, ker službo tako vneto iščete, hkrati pa vas nekaj zadržuje. Predstavljam si, da je misel na samostojnost mamljiva, hkrati pa predstavlja tudi nekaj novega, neznanega? Morda je tudi na tem nekaj, kar bi vas lahko držalo stran od samostojnosti?

Moč nezavednega je ravno v tem, da ima lahko nadzor nad našim življenjem, medtem ko tega niti ne vemo. Glede na vašo zgodbo menim, da bi se lahko pod njo skrivalo še kaj, kar vas zadržuje, da bi polno zaživeli. Psihoterapija je proces, kjer imate veliko možnosti za samospoznavanje in razreševanje konfliktov. Razmislite ali bi bila takšna pot za vas, navsezadnje kaj pa bi lahko s tem izgubili?

Lep pozdrav,