spoštovani, niti ne vem, kje začeti, ampak imam težave, ki jih poizkušam rešiti nekako sama, s pomočjo bližnjih, partnerja….pa vseeno….

Imam namreč ogromen strah in skrbi za moje otroke…ko se ponoči kdo zbudi ali samo premakne, skočim pokonci in srce mi tako utripa, da komaj zaspim nazaj..naj povem, da sem v prvi nosečnosti eno izmed dvojčic izgubila po mesečni borbi za življenje..videti otroka, ki umira pred vašimi očmi, je nekaj najhujšega, kar vas lahko doleti…druga dvojčica je zdrava, super, ima že 4 leta in po pravici povedano, se prvega leta skoraj ne spomnim, ravno zaradi tragedije, ampak bila sem nekako v megli a skupaj s partnerjem sva prebrodila to boleče obdobje…Nato sem bila drugič noseča in celo nosečnost sem bila v enem samem krču strahu in negotovosti, kaj če bo spet kaj narobe.Fantek se je rodil zdrav, vse super, vendar me je bilo strašansko strah zanj, če bo vse vredu itd…Ker moj mož dela v tujini, odhajajotudi za njim in pred letom dni smo morali leteti vsi trije..Jaz sem celo obdobje živela v strahu, paniki pred letom, kaj če se jim kaj zgodi …ta strah je bil tako močan, da sem doživela paničen napad, na letalo smo prišli, po vrnitvi domov pa sem doživela še eden…od takrat se soočam s tem strahom, ponoči sicer spim, ampak se zbujam za vsako malenkost, lahko recimo ne slišim moževo smrčanje, ampak se prebudim in skočim gor na jok sina ali hčere….vem, da je moja skrb pretirana in strah ogromen, ampak kako iz tega ven??? tudi ko recimo zbolim, me je tako strah, kaj pa če se mi kaj zgodi, pa bodo otroci sami itd.. da dobivam celo anksiozne napade ali tesnobne..niso hudi, ker jih že znam malo predvideti in obvladati, predvsem pa sem našla ključ, zakaj so sploh del mojega življenja, lani sem bila tudi pri psihologinji, ki pa mi je po vseh mojih izpovedih povedala ravno to, da potrebujem pogovor..živim tudi v tujini, večinoma sama, imam par prijateljev, ki pa niso ravno moji vrstniki ali pa otrok nimajo..živeti z dvema sam večinoma časa ni lahko, večkrat se počutim čisto izčrpano in nekoristno.predvsem pa sem že 5 leto doma, saj nam finančno zadostuje možev prihodek in tudi otroci so mali, no sin bo imel 2 leti.Ko sem začela iskati službo tukaj, sem naletela na več negativ kot pozitiv.razmišljam o vrnitvo domov, ampak….imate kakšen nasvet, idejo…..
hvala

Eva1 pozdravljeni!

Zahvaljujem se vam za vašo izpoved in slikoviti opis vašega doživljanja. Nekaj več o tesnobi oziroma anksioznosti si lahko preberete tukaj:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38

Gre za precej pogost pojav, ki še narašča. Vedno več ljudi se torej spopada z neopredeljivim strahom, ki prerašča neke okvirje in postaja moteč in neobvladljiv. Predvsem pa zelo zagreni vsakdanje življenja. Namesto sproščenosti v življenju, v bivanju, v materinstvu…vas strah dela napeto in dostikrat posledično iz stalne napetosti pride tudi do depresivnega razpoloženja. Največkrat se anksioznost zdravi z antidepresivi v kombinaciji s psihoterapijo. Zelo dobrodošle pa so tudi razne tehnike sproščanja, avtogeni trening…Gre za nujo, da telo sprostimo in si odpočijemo od stalne napetosti in stresa, nenehnega strahu pred tem, da se nam bo kaj slabega zgodilo.

Vem, da je tesnoba zelo neprijetna in panični napadi pravzaprav smrtno grozni. Kar je tukaj dobrega, je to, da je stvar obvladljiva in rešljiva- oziroma ozdravljiva. Torej le pogumno naprej. Poiščite si pomoč- v vseh smislih. Oborožite se z znanjem o anksioznosti, naučite se sproščanja, prikličite si v zavest, da ne boste umrli, da je SAMo tesnoba, da bo minilo…Seveda pa zelo priporočam tudi pomoč strokovnjaka- psihoterapevta, psihiatra…Zelo dobro denejo tudi podporne skupine- skupine za samopomoč za ljudi s podobnimi težavami ali pa podporne skupine za mlade mamice s podobnimi težavami. Lahko se obrnete tudi na društvo Mama Zofa in njihov forum Obporodne stiske. Včasih je veliko olajšanje srečati ljudi, ki trpijo za podobnimi strahovi in še posebej tistimi, ki so svoje strahove uspeli obvladati oziroma jim ti ne vladajo več.

V kolikor želite kaj več informacij vam tudi priporočam obisk spletnega foruma društva Dam. Seveda pa ste dobrodošli tudi, da se obrnete na nas in pomagali vam bomo po svojih močeh,

Vse dobro želim in oglasite se še kaj,

Bernarda

hvala za odgovor, resnično…v bistvu nimam problem ravno v tej anksioznosti, recimo vem, da ne bom umrla ali podobne stvari, tudi tesnobnost je minimalna, ko pride pa je to res redko, na srečo, ampak ne v neki sili, prej kot nemir ali tlak v prsih, ampak prej imam problem s pretirano skrbjo in strahom za otroke.in tega ne morem zmanjšati…..poleg tega me muči predvsem to, da poleg skrbi za otroke ne delam popolnoma nič, hodim sedaj do fitnesa, da vsaj malo oddidem iz domačega okolja, kjer drugače preživim 24ur-7dni..veste kaj mislim?? imam občutek, kot da so moji možgani prenehali delovati, so v stanju vegetiranja, ker ne delam ali kaj drugega..vem, problema se zavedam, torej moram poiskati rešitev, ampak ta strah za moje otroke in dolgočasnost mojega vsakdanjika me dejansko malo brzdijo..drugače pa redno berem tudi strani društva Dam, namreč ko me je presenetil prvi napad tesnobe, no šokiral, je bolj pravilna beseda, nisem ostajala doma za zidovi, ampak sem odšla k psihologu, celo psihiatru- na samo 1 uro, ker je povedala, da potrebujem pogovor, poiskala sem vse, kar sem našla in začela brskati po moji duši….v bistvu sploh se človek ne zaveda, kako slabo živi, dokler se kaj ne zgodi, v vsakdanjih skrbeh, tekanju sem in tja itd. se sploh ne zavedamo, da telo potrebuje tudi izklop in regeneracijo, če mu tega ne daš, ti to vrne….tako da sama sem šele nato začela delati na sebi, da sem od materskih dolžnosti pogledala tudi ven, začela skrbeti za telo itd…sedaj mi manjka socialna razgibanost, sem pač človek, ki ne mora biti samo doma…

no, upam, da nisem preveč zakomplicirala, ampak to nekako je moj problem…..

hvala še enkrat za odgovor…

Pozdravljeni eva1!

Hvala za podrobnejši opis. Najbolj vas “okupira” skrb za otroka. Res je to skrb, ki pesti veliko mladih mamic. Normalno je, da vsako mamico skrbi za zdravje in življenje svojega otroka. Hudo pa je, ko te skrbi postanejo pretirane in trajajo večino časa, tudi takrat, ko nimamo realne podlage za skrb. Zato sem govorila o tesnobi. Vendar vi najbolje veste kako se počutite in koliko znosno to je. Vsekakor je priporočljivo, da poskrbite zase v vseh smislih in tudi je prav, da zaprosite za pomoč, ko jo potrebujete.

Všeč mi je vaša odločitev, da si vzamete čas zase, saj je to nujno. Čas zase si morate vzeti. Skrbeti za otroka ni preprosta naloga. Zahteva vas popolnoma in večino časa. Zato je prav, da nekaj časa posvetite samo sebi. Dobro je tudi, kot pravite, da greste v tem času stran od doma. Če namreč ne gremo stran od doma, si največkrat najdemo neko delo- zmoti nas nepomita posoda, neoprana otroška obleka…Pa saj sami predobro veste kako to gre.

Torej le pogumno naprej. Vzemite si čas zase, čeprav le zato, da globoko zadihate.

Vse dobro želim in oglasite se še kaj,

Bernarda

Pretiran strah za otroke je ponavadi projekcija lastnih izkušenj, ko smo še sami bili otroci.
Poznam en primer, kjer se mati prav tako pretirano boji za svoje otroke in nenehno razmišlja kaj vse se jim lahko zgodi….Same črne misli, ki potem povzročijo občutke tesnobe in stiskanja v prsih.
Ta mati je razlagala, da se spomni svojih staršev in starih staršev, ki so bili v nenehnem strahu pred lastno eksistenco.
Na več načinov zaklepali vrata in se pogosto pogovarjali o tem, kako je svet krut in nevaren….Otrok seveda to sprejme kot del realnosti. Ko pa takšna oseba dobi svojega otroka, pa se v njej spet prebudijo spomini in vse negativne misli, ki jih je ta oseba doživljala kot otrok.
Zato se v bistvu ne gre za strah za otroke, ampak se le lasten strah projicira v otroke.