pozdravljeni,

moje ime je sara in obiskujem 2. letnik gimnazije (junija bom stara 17 let). Prejšnje leto, natančneje oktobra, sem se odločila da bom shujšala. Velika sem 160cm, takrat pa sem tehtala 50-51kg. Vem, da že takrat nisem bila debela, ampak se nisem dobro počutila v svoji koži, saj sem morala kar naprej poslušati komentarje družine (najbolj mame in brata ter sestre) da sem pretežka in da sem se zredila.
Moram poudariti, da so v moji družini vsi zelo suhi in tudi sama sem bila v OŠ, dokler nisem v 1. letniku pridobila nekaj kg. Tudi v šoli so me sošolke, sicer v hecu, zafrkavale da sm dobila trebušček itd.

No, takrat sem se odločila da bom shujšala. Moj cilj je bil izgubiti 3-4kg, ampak ko sem jih izgubila, se mi je zdelo, da je moja postava ostala enaka. Sedaj imam 43-44kg in sem dokaj zadovoljna s svojim izgledom. Zadnji mesec me je mami zvlekla tudi k zdravnici, h kateri sem nato vsak teden hodila na tehtanje, sedaj pa mi več ni treba, saj teža ostaja enaka.

Moram povedati, da sem hujšala zdravo, nisem stradala, samo odrekla sem se Mcdonaldsu, sladkarijam ter mastnim jedem, vsak dan sem imela 5-6 obrokov itn., čeprav mi ni bilo težko, saj so moji starši izredno suhi in tudi sama sem bila vedno (v 1. letniku sem se kar naprej nažirala, hodila v Mcd., tudi sredi noči vstajala in pojedla cele vrečke čipsa, tudi veliko Milko… in zato sem tudi pridobila na teži)

Problem pa je nastal zdaj, ko želim ostati na teh kilogramih, ampak vseeno si ne upam jesti ničesar mastnega in visokokaloričnega. Mami mi skoz teži, ker npr. ne jem pomfrija, ampak mene je res strah da bi se nazaj zredila in nevem kako naj se tega rešim:/

Najhuje je, ker me zelo muči slaba vest če npr. pojem čokolado/topli sendvič. Tega bi se zelo rada rešila in se znebila občutka slabe vesti. Večkrat pojem kaj “redilnega” in v hrani uživam, ampak se potem takoj pojavi slaba vest in bi se najraje zbrcala. zdaj imam slabo vest tudi če jem le krompir, kruh, špagete itd. ker imam v glavi občutek, da se od tega zrediš.

Tudi doma mi zelo težijo če nočem jest kar jejo drugi in jem za kosilo le npr. solato s tuno. Naslednji pregled pri zdravnici imam pa čez en mesec in če bom shujšala, bom morala k psihiatru, tega pa me je zelozelozelo strah:S

3 leta sem vegetarijanka (jem ribe in morsko hrano), s športom pa se ne ukvarjam veliko(treniram ne nič).

Iskreno prosim za pomoč, ker bi rada spet uživala življenje brez da bi se obremenjevala s hrano in kalorijami, o katerih kar naprej razmišljam:/

Lp,
Sara

Veš, da te popolnoma razumem – sem pa kar nekaj starejša od tebe (24 let). Greš iz ene skrajnosti v drugo, ne glede na vse (pri prejšnji in zdajšnji teži) pa starši nate izvajajo pritisk. Hrana ti obremenjuje misli – tudi meni jih je in je trajalo kar nekaj let, da sem se jih osvobodila. Žal mi ne starši ne zdravniki niso pomagali pri tem (zdi se mi, da so moje že tako obremenjen misli s hrano nehote samo še potencirali s svojim nadzorom). Nekako pri 17-ih sem se teh kompulzivnih misli osvobodila in zaživela brez njih, toda to tega sem prišla izključno sama. Uvidela sem, da sem še nekaj več kot telo, hrana … Da lahko presežem svet, kjer se mi zdi, da lahko nadziram samo hrano …. da sem precej več. In razumsko, logično sem ugotovila, da se tudi ne zredim tako hitro, kot sem mislila, da se … in se zaradi ene pice na mesec na bo podrl svet.

Imela sem npr. psihiatrinjo, ki mi je (pri 14) neprestano omenjala svojo hčerko, češ kako naravno suha da je, da se ne more zrediti, da ima samo 48 kil pri 173… Mene je to prej še bolj obremenjevalo kot mi pomagalo, saj takrat teh stvari pač nisem mogla razumeti in sem svojo vrednost enačila s kilogrami in s tem, kako malo pojem.

Naj povem, da sem kot najstnica imela anoreksijo … Starši so seveda noreli, me pitali z visokokalorično hrano … Danes, ko imam zdravo težo, pa jim spet ni prav: mama mi kar naprej govori, češ kakšen trebuh in pas imam (imam pač tip postave jabolček ne glede na ves šport – z njim se precej ukvarjam – in ne glede na zdravo prehrano), da kakšna škoda, da ne delam trebušnjakov, da bi lahko imela tako lepo postavo, če bi le zategnila ta trebuh … Tudi nekaj fantov mi je to reklo ,,, in ja, pritiski so, če nisi po merilih in nimaš idealne oblike, je tudi z zdravo težo pač ne moreš imeti. Tega ne razumejo. Na njihovo mnenje pa se skušam požvižgati.

Dragi dekleti,

vedno bodo ljudje, ki vaju bodo ocenjevali – po videzu, vedenju, obleki, če ne drugega po tem kolikokrat na dan se nasmejeta, pozdravita, pomagata, zarobantita,… lista je neskončna. Dejstvo je namreč, da drugih ljudi ne moremo spremeniti, lahko pa sebe. Ni problem v tem kako nas gledajo drugi. Vedno je lažje govoriti o drugih kot videti sebe in svoje težave. nekateri res potrebujejo druge, da sebe ne vidijo. In tega ne moremo spremeniti, lahko pa to kaj bomo naredili, da nas to njihovo početje ne bo tako obremenjevalo in bomo osebnostno močnejše in se imele rade. To pa lahko. Pot je vse prej kot lahka, vendar pa se da to narediti. Počasi in zagotovo.

Draga Sara, tvoje življenje se trenutno tako ali tako vrti le okoli hrane. Težave pri motnjah hrnajenja so v tem, da sebe ne vidimo takšne kot smo v resnici, ampak smo ali predebeli ali premajhni, imamo presuho kožo, premalo mišic,…karkoli lahko najdemo, da nismo zadovoljni s sabo. Ker je težava v nas samih, v tebi. Kar pomeni, da boš lahko resnično srečna, boš morala pogledati vase in najti kaj te je pripeljalo do sem. Vzroki so različni, vedno je več dejavnikov. Pa niso pri vseh enaki, čeprav podobni.
Torej, da bi šla k psihiatrinji je najmanjši problem, čeprav tebi mogoče izgleda največji. Problem je v tem, da ne boš srečna, dokler se ne boš naučila imeti rada. Želiš si pomoči kar je dobro, vendar se je hkrati bojiš, kar je običajno saj ne veš kam stopaš. Lahko pa se vprašaš – si dovolj na tleh, da bi tvegala in šla v neznano, ki te lahko popelje tudi v boljše dni s sabo, ali pa boš ostala kjer si in ne spremenila nič? oboje je težko, vprašanje je le kaj ti bo težje. In kaj hitro se lahko zgodi in se najverjetneje bo, da bo težje ostati v tem sranju kjer si zdaj – na tleh, sama s sabo in z občutki, ki jih omenjaš. Draga Sara in Alexsis, strinjam se, da včasih na žalost naletimo na pomoč, ki ni vredna te osebe. Včasih res kdo ne svetuje prav in naredi več škode kot koristi. vendar niso vsi takšni. Terapija je najboljša oblika pomoči. Včasih rabimo več časa, da najdemo pravo osebo, včasih imamo srečo, da nanjo naletimo že v prvem trenutku. Kako pa bo, pa ne bomo vedeli, dokler ne storimo tega koraka naprej.
Čestitke obema za vajin trud, da bi našle zase malo miru, sreče in zadovoljstva. To je možno. Kar vztrajajte. Smo tu, če bi kaj potrebovale.

Vse dobro obema.

Lp

Tatjana

Hvala obema za odgovor! 🙂

se bom poskušala rešit tega, da kr naprej razmišljam o hrani. Danes sem se stehtala in sem imela 41,5kg:/
Pred 1 mesecem bi se tega razveselila, zdej pa sm mela različne občutke, še posebej zato ker me je res res res strah da ne bi šla predaleč z izgubljanjem teže..
sm pa pojedla 2 velika krožnika špagetov za kosilo in sm pol skoz razmišljala o tem, da se mi bodo nalepl na trebuh itd in sm pol šla za 45 minut laufat. prav NE MORM se osvobodit tega občutka in vedno preštevam kalorije v glavi:(

čeprav glede hrane mi gre pa kr na bolš, kr vedn več jem:)

čez 3 tedne mam pa pregled pri zdravnici in morm tehtat vsaj 43,5kg:/ se še oglasim kej:)

še enkrat hvala & lep dan!