Pozdravljeni!
Že nekaj časa razmišljam na kakšen način sinu, 10-letniku, olajšat odhod v posteljo brez naše prisotnosti kadar nismo doma. Nikakor ne more zaspat v sobi brez prisotnosti starša ali druge starejše osebe. Doma, kjer je otroška soba tako rekoč na dosegu roke, s tem nima posebnih problemov. Na obisku, naprimer pri starih starših, kjer je soba v zgornjem nadstropju pa mu nikakor ne gre, čeprav je z njim v sobi tudi mlajši sin, ki s tem nikoli ni imel težav. Prav tako ne na vikendu, kjer je soba zgoraj. To ni neko izsiljevanje ali iskanje pozornosti, pač pa resničen strah, ki preide v paniko. Pol leta nazaj sva šla z možem ven na večerjo in sva to že omenila en dan prej. Naslednji popoldan je bil cel dan tih, bil je v sobi in mu je šlo na jok. Poslavljal se je od naju kot da greva za 14 dni v tujino. Klical je že po pol ure ves paničen, da sem ga komaj pomirila. Seveda sva bila doma že v 1 uri. Od takrat naprej vedno sprašuje, če kam greva zvečer. Nimava te navade in je bila to v bistvu izjema. Ko ga vprašam, česa se boji, pravi, da nekaj poka, da sliši vsak šum in se boji, da nebi nekdo vstopil v sobo. Drugače je zelo živahen in čez dan nimaš občutka, da mu bo tema prinesla tako stisko. Res pa je, da je pred tujimi ljudmi bolj tih, ne gleda v oči kadar ga kdo ogovori in težje je prilagodljiv v novem okolju. Hitro pade pod vpliv vrstnikov in zelo je dovzeten za provociranja. Rada bi se mu približala, se z njim več pogovarjala o vsakdanjih rečeh, vendar čez dan kar nekako ne gre. Zdaj v času počitnic, ko je na vikendu, se druži s sosedi, če njih ni, kar nekam odbezlja, tako, da je edini čas za pogovarjanja pred spanjem, ko je že v postelji. Takrat se šele nekako umiri. Občutek imam tudi, kot da se že srečuje z zgodnjo puberteto. Je to možno? Včasih je odrezav, marsičesa se mu “ne da” in ne prenese, če se mu kaj očita, naprimer neprimerno vedenje do brata. Skrbi me tudi to, da je do njega precej negativno nastrojen, da mu ukazuje in če ne naredi kot on hoče, ga zmerja. Tudi, če njegov vrstnik zafrkava brata, ga on namesto, da bi ga branil, začne še sam. Kar naprej mu govorimo, da to ni v redu, da mora držat skupaj z bratom in ga branit, saj je starejši.. Zadnjič je omenil, da mu je nerodno svojim prijateljem kaj nazaj reči. Edino, kadar gre zares, če mlajši zboli ali pa si kaj naredi, potem je ves v skrbeh zanj in veliko bolj pozoren.
Zdaj sem se pa precej razpisala, čeprav sem želela čimbolj natančno prikazat težavo oz. težave.

Lepo pozdravljeni!

Ali ste se o strahu pred temo in večerom sploh kdaj pogovarjali s sinom? Česa ga je dejansko strah? Ali se je kdaj pripetil kakšen dogodek, ki ga plaši? Ropot, sanje, karkoli? Je morda kaj takšnega slišal, morda o kakšnem vlomu po novicah in mu je ostal močan strah?

Pomembno je, da v družini najdete primeren čas za komunikacijo. Razumljivo je, da živimo v dobi, ko je pomanjkanje časa običajna stvar, vendar je pomemben čas, ki ga namenimo otrokom, tudi če je ta le pol ure na dan. Pomembna je kvaliteta, da začutijo, da so takrat resnično videni ter slišani.

Morda je na brata ljubosumen, saj je mlajši in je bilo v nekem obdobju, prav gotovo več pozornosti namenjeno drugemu otroku. Morda je bil tudi strah pridobljen takrat ali pa je ta strah nekaj, kar je pritegnilo vašo pozornost in je tako nastal. Možnosti je veliko.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka