Spoštovani!

Upam, da sem ‘zašel’ v pravi forum in da mi boste svetovali glede obnašanja naše punčke, ki bo decembra dopolnila 7 let in ki sedaj gre v 2. razred. Vse do 14 dni nazaj je bila čisto ok, razigrana in navihana punčka, z veseljem do prijateljev, športa (judo), igre itd… Pred nekaj časa pa se je njeno obnašanje precej spremenilo in sicer je nastala težava predvsem zvečer, ko je treba iti spat. Takrat dobiva nekakšne napade panike, kar se kaže kot strah pred odhodom v posteljo, ki ga spremlja tresenje, toži da jo boli trebušček in včasih tudi bruha od same stiske. Prej nikoli ni bilo s tem problema, vedno je rada odšla v svojo sobo in zaspala. Problem je tudi v tem, ker nama z ženo ne ve natančno opisati, kaj jo tako zelo muči. Enkrat je celo omenila, da se zelo boji, da bi umrla ali da bi umrl kateri od naju z ženo, drugič spet moleduje za poljubčke in objeme pred spanjem, joka, kliče in prihaja v najino spalnico. To traja tako dolgo, dokler ne zaspi. Ko pa zaspi, pa spi celo noč brez problema in brez kakršnegakoli nemira, kričanja ali česa podobnega. Ne morem reči, da se boji biti sama, kajti zjutraj vedno počaka, da se jaz vrnem iz službe (delam deljeno) in to brez vsake panike. Morda je malce spremenjeno tudi njeno obnašanje le v tem smislu, da se zelo težko loči od naju z ženo že za kratek čas. Že če se gre igrat s prijatelji na ulico, hoče poljubčke, objeme itd…Prej to nikoli ni bil problem, tudi če je pri dedku in babici ali pri starejši sestri bila na počitnicah, je tam ostala tudi po 2 ali 3 noči in nikoli ni imela pretiranega domotožja. Morda bi veljalo omeniti tudi, da se je tako zelo spremenila po tistem, ko je bila en dan na nekem taboru, drugi dan pa zbolela za visoko vročino (40 stopinj). Viroza je sicer v 2 ali 3 dneh minila brez posledic, ona pa je zelo spremenila obnašanje. In zato naju z ženo zelo skrbi vse skupaj in ne veva, kaj naj storiva oz. kako naj ravnava z njo. Kmalu pa se bo začela tudi šola in še dodatno naju skrbi, ali bo hotela zjutraj ostati v šoli brez kričanja ali joka. Prosim za pomoč!

Pozdravljeni,

otroci velikokrat ne vedo povedati kaj jih teži, lahko pa se vidi to v regresiji, ko se vračajo na že prej dosežene nivoje razvoja ali v obliki telesnih težav. Možno je, da je bil kak sprožilen dogodek (npr. tabor), vendar ni nujno. Lahko, da je takšna sprememba del normalnega razvoja, ko rabi začutit varnost in vaše sprejemanje, da se bo lahko podala naprej v svet. Tudi zavedanje minljivosti (smrti) je lahko za njo novo spoznanje, ki jo straši, da se ne bo kaj zgodilo vam, njej ali komu od njej bližnjih.

Poizkusite ji nuditi veliko varnosti in prostora za pogovarjanje o njenih strahovih, stiskah in predvsem potrpežljivosti. Pustite, da se naužije vaše topline in varnosti, ko to potrebuje. Povprašajte tudi kaj več o taboru, morda pa je bil tam kakšen dogodek, ki je lahko deloval kot sprožilec (drugače v določenem obdobju normalnih strahov). Tudi telesni odziv v obliki vročine je lahko psihosomatski odziv na psihični stres.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za odgovor. Vročina pri njej je res morda odgovor na stres, kajti to ni bilo prvič in po dveh ali treh dneh mine brez problema. Ker pa je bil danes 1. šolski dan in sva jo pospremila v 2. razred, nama je v šoli spet priredila sceno, saj je začela jokati in kričati, ko je bilo treba v razred. Na silo sva se morala ločiti od nje in oditi domov. Kaj storiti v bodoče, da odhod v šolo oz. v razred ne bo tako težek?

Pozdravljeni,

verjetno je bil nek razlog za njeno vedenje. Lahko je bila neizgovorjena in nepredelana stiska. Morda predlog, da jo danes povprašate kako se je počutila, kaj je želela, kaj čutila in mislila ipd. Lahko se tudi pripravite vnaprej in se pogovorite z njo še preden pride do stresnega dogodka. Povprašate kako ji je glede tega in kako ji bo itd.

S prijaznimi pozdravi,

Ja, saj smo se veliko pogovarjali o tem, tudi sedaj pred šolo, ampak zgleda da nič ne pomaga. Ko pride tisti trenutek, ko se je treba ločiti od naju, ji enostavno popustijo vse zavore. Povedati pa nama ne ve, kaj točno jo muči. Lahko se o tem pogovarjamo v nedogled, obljubi da bo vse ok in tako dalje, ampak kot da enostavno ne zmore ali pa noče, ne vem. Z ženo sva pa že čisto obupana glede tega.

Pozdravljeni,

to se pogosto zgodi otrokom v tem starostnem, niti ni nujno, da je bila objektivno zelo slaba izkušnja, lahko je to ona s svojo logiko samo tako povezala. Ne zna pa ubesediti.

Kot je že povedal g. Miha, potrebuje deklica v tem obdobju veliko pozornosti, stiskanja, vse pač, kar ji daje občutek varnosti. Po drugi strani pa tudi jasne spodbude, da verjamete, da zmore. Da je velika in pogumna. Da verjameta, da lahko.
Pred spanjem lahko poskusite nameniti nekaj minut pogovora o preteklem in prihodnjem dnevu; da ji pomagate predelati, kaj se je dogajalo. Če jo kaj skrbi, se lahko v tem času pogovorite tudi o tem. Da ji zagotovite, da nas je vse česa strah in da smo pogumni, ko ga premagamo in se soočimo s tem. Lahko ji daste kakšne primere, da jo je bilo npr. strah voziti se s kolesom pa je bila pogumna in se zdaj vozi ipd. Da vi veste, da je pogumna punca in da bo zmogla. Fajn je zaključit tak pogovor o tem, kaj je bilo pa danes fajn, zanimivo, kje je že bila pogumna.. Lahko ji s svojimi primeri pomagate tudi sami.

Kot je povedal že g. Miha, bi se bilo dobro pogovoriti tudi o tem, kaj vse lahko skrbi otroke (tako otroci pogosto lažje najdejo stvari, kot če iščejo za sebe). To lahko tudi nariše (mogoče vsakega na svoj list, ali naredite žogico iz papirja in gor napiše) – da skrbi dobijo obliko in da niso del nje in jih na koncu lahko daste v eno škatlo. Ko jo bo kaj skrbelo, lahko greste po tisto risbico, žogico in se o tem pogovarjate, drugače pa so skrbi tam. Potem pa se nujno pogovorite še o tem, kdaj so pa otroci veseli, kdaj je ona vesela.

Kar se tiče smrti: ji je dobro zagotoviti, da vi še ne mislite umreti, da si želite dolgo živeti in jo videti odraščati, odraslo. Če pa se bi slučajno kaj zgodilo je pa tudi še drugi starš, babice, dedki, ki bo poskrbel za njih. Na kratko, jasno, enostavno. Ne filozofirat.

Kar se pa tiče šole: predlagam, da jo pelje 1 starš, kjer je ločitev lažja. Če ima kakšno sošolko s katero si je blizu, se lahko s starši dogovorite, da jo ob prihodu v šolo povabi, da skupaj pogledata kakšne igrače, ji pokaže kaj ali pa z učiteljico, da je tam, ko jo pripeljete, da ji ona da kakšno zadolžitev (pač z namenom preusmerjanja pozornosti). Vi ji na odhodu (mogoče bi bilo fajn to narediti na vhodnih vratih šole in ne učilnice) na kratko poveste, da vi greste v službo in kaj boste skupaj delali, ko pride domov. Ji daste lučka (oz. karkoli pač naredite ob odhodu) in odidete. Čim bolj skrajšati proces poslavljanja in v tem času se ne pogovarjati o tem, kaj bi si ona želela delati, ampak jo usmeriti, kaj lahko počne v razredu in s kom.

Fajn je oporo poiskati tudi v učiteljici in svetovalni delavki šole. To je relativno pogosto pri otrocih in vsi gredo preko tega. Fajn pa je narediti čim več, da jim ta proces olajšamo.