Pozdravljeni,

iščem nasvet glede ravnanja oziroma pomoči partnerju, ki se sooča s hudim strahom pred smrtjo. Star je 26 let in je v otroštvu izgubil mamo, po dolgotrajni in hudi bolezni (star je bil 7 let). Že več let ima nekakšne napade tesnobe, ki se kažejo predvsem v tem, da ne more zaspati zaradih “temnih misli” in ima nočne napade (nenadoma se sredi noči zbudi, vstane, panično diha, se močno poti…). Zadnje pol leta pa so se ti “napadi” pričeli dogajati tudi podnevi. Po opisovanju sodeč, se veliko ukvarja z lastno smrtjo, obremenjuje se z načinom lastne smrti itd., pa tudi s smrtjo bližnjih. Pravi, da se predvsem v lepih trenutkih (npr. ko smo v družbi) kar naenkrat začne zavedati, da bomo vsi umrli in da to veselje ne bo trajalo dolgo…
Poskušala sem se pogovarjati z njim in mi tudi pripoveduje o tem, vendar me resnično skrbi, ker se pogostost teh napadov povečuje. V družini se sicer dobro razumejo, vendar se z bratom in očetom nikoli ne pogovarjajo o ničemer osebnem in prepričana sem, da je bilo tako tudi v otroštvu, po mamini smrti.
Je zelo ljubeča in odprta oseba vendar imam zadnje čase občutek, da te stvari vedno bolj zadržuje zase, da me ne želi obremenjevati in se tega sramuje.
Resnično bi mu rada pomagala, vendar ne vem na kakšen način naj se s tem spoprimem. Po eni strani se mi zdi pomembno, da se o tem pogovarjava, po drugi strani pa se mi zdi, da tako še več razmišlja o tem. Predvsem mu poskušam negativne misli “pregnati” s pogovorom o prihodnosti, v kratkem si namreč nameravava ustvariti družino, česar se zelo veseli.

Resnično vas prosim za pomoč, ker se počutim popolnoma nemočno in mi je grozljivo opazovati ljubljeno osebo trpeti. Vsekakor bi bila vsesla tudi kakšnega priporočila za lteraturo na to temo.

Hvala in lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

vprašanje kaj vse je vzrok, za partnerjev strah pred smrtjo. Lahko so bile že prej dileme glede smrti v družini, lahko so prisostvovali tudi odnosi doma…Vsekakor pa je posledično razvil anksioznost, ki narašča. Očitn je čustveno občutljivejša oseba, kar pomeni, da je zato tudi bolj ljubeč in odprt, a si bolj žene k srcu…

Najboljše bi bilo, da bi imel strokovno pomoč v obliki psihoterapije. Pogovori zelo koristijo, vendar je drugače, v kolikor so ti strokovni, s tretjo osebo. Dobro je, da imasta motivacijo in cilje, kar mu je v pomoč, a potrebno je predelovati odnose, tudi odnos do smrti. V kolikor bo želel, me lahko kontaktira.

Vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555