strah pred prepiri
Lepo pozdravljeni!
Trenutno preživljam precej slabo obdobje po težkem in zamer polnem razhodu s partnerjem. V tem obodbju razčiščevanja in samorefleksije sem ugotovila, da mi določen problem že dolga leta onemogoča mirnejše, zrelejše (boljše?) reševanje težav. Ker je govora o mojih notranjih občutkih sploh nimam niti najmanjše predstave ali se tudi drugi ljudje počutijo podobno v podobnih situacijah, je to normalno ali pa je to dejansko moj psihični problem, ki se ga bom morala lotiti s pomočjo kakšnega dobrega terapevta…
Pa da razložim…
Muči me izjemen strah in tesnoba pred prepiri. In to ne samo pred dejanskimi prepiri, ampak tudi že v situaciji, ko SAMO MISLIM, da bi utegnil slediti prepir. Naj za ponazoritev navedem nekaj primerov. Ko sem se vračala domov (k staršem) pol ure kasneje od običajnega in sem videla v spalnici še vedno luč, me je pograbil velik strah, da gotovo čakajo mene in da jih bom slišala. In to kljub temu, da nisem imela določene fiksne ure, ampak je veljalo le okvirno “pridi enkrat kmalu po treningu”. Ko sem prijela za kljuko domačih vrat sem imela ledene in tresoče roke, v želodcu me je zvijalo in cela sem bila iz sebe. Pa kasneje seveda ni bilo nič narobe, le starša sta bila malo dlje pokonci. Ko sem vodji skupnega projekta napisala malo bolj oster mail, sem doživljala iste občutke že ko sem videla samo njeno ime (ne še vsebine) na novem mailu v Inboxu, ker sem se bala, da bo zdaj ona znorela nazaj. Strah, tesnoba, zvijanje v želodcu, tresenje in mraz. Pa potem ni bilo nič posebnega v mailu. Ko sem se odpravljala na srečanje s (sedaj že bivšim) fantom, da se pogovoriva o najinih problemih spet isto. Strah, tesnoba… že v naprej!!
Ali se to dogaja še komu? So moje reakcije pretirane ali pa jih doživlja vsak, le da se o tem običajno ne govori? Hvaležna bom za vsak odgovor.
pojdi na http://www.nebojse.si, društvo DAM, preberi si poste na forumu, pa ti bo jasno, kaj je za storiti
zdi se mi, da boš morala tudi do psihijatra
Strah je človeško čustvo.Gre za posledice,ker ne razumemo nekaterih dejanj in procesov.
Strah se ponavadi vcepi v glavo,zaradi omejitev,uporov…
Strah je lahko tako močan,da gre že za pozabo samega sebe.Človek postane zelo omejen in takšen ne more normalno funkcionirati v življenju.
Strah te je vsega in vseh in na koncu še sebe.
Dokler imaš v sebi strah,pa če tudi enega,še nismo rešeni.
Strah lahko vzbuja tudi sovraštvo,žalost,jezo… Skratka nič dobrega.
Nekaj ti je ostalo v podzavesti.Drugače pa je strah eden največji ubijalec,ki uničuje človeka samega.
Nikoli nisi spročšen,nikoli ne počneš stvari,ki bi jih sicer,zleti ti z rok tisto,česar se najbolj oklepaš,strah te je staršev,partnerja,šefa,dela…..
Tako v odnosu z drugimi zelo trpiš in večina tega morda sploh ne ve.
Poišči pomoč ali pa preberi kakšno knjigo na to temo-bi ti koristila!
Pa kar korajžno na poti,da se osvobodiš strahu,ki ti krati življenje!
Draga Masha!
Hvala za vaše pismo. Ne bojte se, niste edini s takšnim vedenjskim vzorcem, kot ga opisujete. Obstajajo ljudje, ki jih je strah prepirov in so nagnjeni k pomirjanju drugih, na primer z besedami: “Ne se kregat, se bomo že zmenili, vse bo v redu.” To so ljudje, ki ne prenesejo konflikta. Prevzemajo veliko več odgovornosti kot jim je pripada, samo da bi ohranjali navidezni red in harmonijo. Pripravljeni so potrpeti, samo da bi se drugi počutili prijetno. Pri tem pa niti ne opazijo, da se tudi sami ne počutijo dobro, da so pogosto preobremenjeni. Ker svoje neprijetne občutke potlačujejo, tudi niso sposobni sprejeti negativnih čustev drugih.
V vašem pismu lepo opisujete simptome stresa, ki jih povzroča intenziven strah: tresoče roke, zvijanje v želodcu, tesnoba … Pri tem sploh ni pomembno, ali gre za dejanski primer ali za situacijo, ko samo mislite, da bi utegnil slediti prepir. Naše telo se odziva s stresom vsakič, ko se nam zdi, da smo dejansko ali tudi namišljeno ogroženi. Že samo vaše razmišljanje o tem, da bi se lahko prepir zgodil, v vas prebudi strah, temu pa sledi odziv telesa, ki ga opisujete. Iz vašega primera je lepo vidno, kakšno veliko moč imajo naše misli. Naše misli, naša domišljija vplivajo na naša čustva, čustva pa na telo in na fizično zdravje. To seveda pomeni, da svoje čustvene odzive lahko spreminjamo tudi s spremembo svojih misli.
Kaj lahko naredite? Skušajte v sebi okrepiti notranji mir in čustveno stabilnost, pomagajte si z redno sprostitvijo, meditacijo, afirmacijami. Priporočam CD Globinska sprostitev ali knjigo Pomlad duše (www.cdk.si/kp). Obenem bodite pozorni na to, kakšne misli gojite čez dan. Skušajte svojo domišljijo uporabljati konstruktivno in ne pustite, da se vam misli v glavi kar same napletajo.
Raziščite tudi, česa se v resnici bojite. Kaj je v ozadju strahu pred konflikti? Vprašajte se: “Kaj se bo zgodilo, če se skregava? Kaj se bo zgodilo, če bo nekdo bolj oster z menoj ali me bo nadrl?” Se bojite biti zavrnjeni? Kakšna je vaša samopodoba in občutek lastne vrednosti? Delajte v smeri izgradnje pravega samospoštovanja, samozavesti in občutka lastne vrednosti. Zavedajte se, da konflikt sam po sebi ni nujno negativen, saj je priložnost, da soočimo različna mnenja in nekaj razrešimo, nekaj novega spoznamo. Bolj problematično je razreševanje konfliktov, saj se običajno preveč “čustveno ogrejemo”.
Ko pa ste v situaciji, ko vas je strah, se skušajte ne boriti z njim, temveč ga sprejmite kot del sebe, ki vam sicer ni všeč, pa vendar je vaš. To seveda ne pomeni, da bo on vodil vaše življenje. Če le gre, poizkusite z zavedanjem in samoopazovanjem: ko se strah pojavi, ga ne odrivajte (potlačujte) in tudi ne pustite, da vas preplavi in da vodi vaše ravnanje. Poskušajte svojo pozornost s področja trebuha (kjer je na energijski ravni izvor oz. sedež čustev) dvigniti v področju čela (tu je na energijski ravni področje večje zbranosti, ki je povezano z našim razumom) in se strahu zavedajte: da je, da obstaja. Na ta način lahko vzpostavite distanco do njega: obstajate vi, ki se zaveda strahu, in obstaja vaš strah. V pomoč vam bo tudi dihanje: predstavljajte si, kako z vsakim izdihom čustveni pritisk strahu zapušča vaše telo, z vsakim vdihom pa v vas vstopata notranji mir in ravnovesje. Na ta način boste okrepili samozavedanje in postopoma dobili nadzor nad strahom. Ne bo več on vodil vašega življenja, temveč ga boste vi sami. Predvsem pa bodite potrpežljivi s seboj, saj se stvari znotraj nas ne da spremenit čez noč.
Veliko notranje moči in pravega poguma vam želim!
Avtorjem zadnjih treh sporočil se lepo zahvaljujem za mnenja in nasvete.
Posebej mi je dalo misliti pisanje gospoda Boštjana Trtnika, saj sem se popolnoma prepoznala predvsem v prvem odstavku sporočila. Mislim, da dejansko ne prenesem konfliktov in da se bom tega že zaradi svojega mentalnega znanja morala naučiti.
Lep pozdravček zaenkrat!
Res nisi edina, ki se ti to dogaja. Tudi jaz se še vedno bojim prepirov in kakršnihkoli konfliktov, moji občutki sicer niso tako intenzivni, kot tvoji, vendar vseeno omejujejo in otežujejo moje življenje. Vendar zadnje tedne ugotavljam, da se da počasi, pa res zelo počasi in z veliko vztrajnosti, tudi to spremeniti. Moj glavni problem je pravzaprav premajhna samozavest, iz tega pa seveda vse skupaj izhaja. Ravno pred nekaj dnevi sem drugič v življenju posegla po knjigi Čar samozavesti (jo najdeš v vsaki knjižnici ali bolje založeni knjigarni), ki mi je enkrat že pomagala, sedaj pa mi mora že drugič, ker sem vmes pozabila na njene nasvete. Seveda to, da mi pomaga, pomeni, da moram veliko in vsak dan, pravzaprav skoraj vsako uro, delati na sebi, se opogumljati, da znam in da zmorem, da se mi lahko zgodi (skoraj) samo to, kar hočem. Poskusi. Izgubila ne boš ničesar. Pridobiš pa lahko veliko. Veliko poguma.