Spoštovani!

Naša hčerka bo kmalu stara 4 leta.

Pred 14 dnevi se ji je v žrelu zadaj zataknil kos pice, s katerim se je davila in dušila. Ob pravilnih priporočenih manevrih smo uspeli hrano odstraniti. Ob tem je hčerka tudi bruhala, nato je izkašljala hrano, krčevito jokala…

V nekaj dnevih, ki so sledili, je dogodek večkrat opisovala, skrbelo jo je. Na nebu je imela tudi prasko od mojega nohta (ko sem probala hrano sbprtom najprej odstraniti)  in ta praska jo je še dva dni po dogodku pekla in je stalno jamrala zaradi tega.

5 dni po dogodku je povsem prenehala jesti. Sedaj mineva 8. dan, odkar ni zaužila ničesar. Večkrat izpljune lastno slino.

V tem času pije kakav in malinovec po flaški, vse ostalo pa odklanja, tudi z jokom, pa z rokicami si pokriva usta.

2 dni po pojavu strahu pred davljenjem, sem jo peljala k pediatrinji. Ta je izključila bolezen in organske vzroke za to, da ne bi mogla požirati.

Še 2 dni kasneje (4. dan stradanja) sem pediatrinjo prosila za napotnico za terapevta pedopsihologa. Dobila je stopnjo nujnosti zelo hitro in priporočilo za napotitev v ZD Metelkova.

Pri psihologu so me usmerili na pedopsihiatrijo v pediatrično kliniko, kjer pa so me zavrnili, saj hčerka ni psihiatrično bolna in nima tipične motnje hranjenja.

Dobila sem termin samo za pogovor pri psihologinji v PK LJ, kamor moram priti sama, da se pogovorimo z namenom, kako lahko sama doma pomagam hčerki pri premagovanju strahu.

Med tem časom sem hčerko peljala k privatni psihologinji, ki je ugotovila, da hčerka strahu pred požiranjem hrane ni prenesla na kakšno drugo področje in da zaenkrat ni generalno tesnobna ali kaj podobnega. Torej, da je strah zaenkrat lociran samo na požiranje hrane.

Do sedaj je hčerka izgubila cca 1,2kg telesne mase. Nekako si s kakavom pridobivamo na času, vendar menim, da časa nimamo ravno nekaj tednov ali mesecev, saj je stara komaj, še ne, 4 leta. Njen strah pred hrano vpliva tudi na ostale družinske člane, oba z možem sva zelo zaskrbljena. Ne pomaga ne prigovarjanje, ne ignoranca, niti odločen nastop, ne sprememba okolja hranjenja, niti babica, sosede, drugi otroci… Zavrača tudi liziko, sladoled, ….

Načeloma hčerka reče, da bi zelo rada jedla. Da je lačna. Ko kuham, ji hrana diši, hodi okrog vsakega, ki ima kaj za jest, ogleduje si hrano na krožniku in jo voha. A jesti ne more.

Pije dovolj, saj redno lula. Zaradi kakavčka nekaj malega tudi uspe odvajati blata.

Skratka, hčerke ne morem pripraviti do nobene hrane. Čakalne dobe za psihologe so dolge, v ZD Metelkova bi prišli na vrsto šele v nekaj tednih, samoplačniških storitev pa si ne moremo privoščiti.

Prosim za kakršnokoli pomoč, mnenje, usmeritev! Sama sem na robu obupa. Hčerki pa vsak dan neješčnosti predstavlja nevarnost tudi za notranje organe, jezna in žalostna je zaradi tega, ker ne more jesti, bojim se, da se ji ne bi fobija prenesla še na druga področja ali se poglobila do te mere, da bi prešla v kaj kroničnega.

Resnično prosim za pomoč in vas lepo pozdravljam. M

Pozdravljeni!

Zdaj, ko berem vidim, da bi bilo nujno, da vam odgovorim prej. Žal nisem vedel v kakšni situaciji ste.

Vas razumem, da ste zaskrbljeni saj je pomembno, da bi se hčerka normalno prehranjevala. Vzemite moje misli zgolj kot moje asociacije, saj ne poznam podrobnosti.

Lahko, da je hčerka doživela dogodek kot travmo. Navsezadnje se je ustrašila za svoje življenje. Tudi to, da je kasneje govorila o tem dogodku je po moje znak, da se je vračala na dogodek in ga skušala predelati. To je zelo dobro. Lahko poizkusite tudi sami odpreti to temo in povprašati kako ji je bilo v tistem trenutku. Če ne najde besed za čustva, ji jih ponudite – “si predstavljam, da si se ustrašila”, ali “da te je bilo strah” itd. Pomembno je, da poizkusite govoriti o dogodku, ga opisati, kako je potekal in kako ste se ustrašili.

Ko ste spodaj napisali: “Ne pomaga ne prigovarjanje, ne ignoranca, niti odločen nastop, ne sprememba okolja hranjenja…” sem pomislil, da bi skušali do hčerke pristopiti bolj podporno in iz sebe. Npr. da izrazite svoje občutke – da vas skrbi zanjo, ker ne je in, da vas skrbi, ker lahko zaradi tega zboli. Pomembno je, da ji izrazite vaše razumevanje njenega strahu pred hrano.

Pomislil sem tudi, da je lahko njeno odklanjanje hrane povezano tudi z vašim poškodovanjem njenega neba. Tudi o tem skušajte govoriti in razložiti, da je bilo ponesreči, da ste se trudili odstraniti hrano itd. Morda vam je zamerila, morda se vas boji ipd. Poizkusite skupaj z njo raziskovati in čimveč govoriti o vsem tem. Verjamem, da boste lahko zvedli kaj novega o njenem doživljanju.

Še ena možnost bi bila, da ima hčerka zaradi situacije, ko vidi kako jo želite nahraniti korist – navsezadnje lahko veš čas je kakav in malinovec. Oboje je sladko in kot vemo je sladkor izjemno prijeten in bi ga večino otrok jedlo ves čas, brez vsakega drugega obroka. V tem primeru je situacija bolj enostavno rešljiva kot če gre za travmo ali/in zamero do vas.

Upam, da se ji bo stanje čimprej izboljšalo. Javite se še kaj kako vam gre.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Spoštovani!

Hvala za vaš hiter odgovor.

Na ta aspekt, da se me hčerka morda boji, nisem sploh pomislila. Zagotovo bom z njo probala govoriti o tem.

Hčerka je zadnje dneve pogosto razdražljiva, me fizično napada (praska, grize, ščipa…) in to poskušam nekako omiliti, se umaknem, jo držim vstran… dokler se ne umiri in jo potem božam. Do sedaj sem razmišljala samo, da je lačna in zato sitna. Sedaj pa se mi svita, da je v njej tudi nekaj jeze zaradi vse situacije in da ima pred mano strah, da ji ne bom kaj naredila. Tudi ostale manevre, ko sem jo obrnila na glavo, jo tolkla po hrbtu…. je verjetno dojemala kot nasilje nad njo, med tem, ko se je dušila. Sedaj mi je nekako jasno, da tega še nisva predelali. Torej tega, da sem morala ukrepati hitro in odločno, ker sem ji samo s tem lahko pomagala.

Lepo se vam zahvaljujem za te besede. Mislim, da imate kar konkretno prav. Jutri takoj se z njo pogovorim o tem. Torej, ds sem jo obrnila na glavo zato, da bi šla hrana ven. In zakaj praska, pa tolčenje po hrbtu, pa zakaj je bruhala zraven.

Marsikaj smo že predelali, mojega “nasilja” pa res še ne.

Glede koristi: kakav sem uvedla ponoči v spanju, ko je prva dva dneva odklanjala tudi vodo in vso pijačo. To nočno nezavedno pitje se mi je zdelo nujno zaradi hidracije.

Sedaj pije tudi vodo, a manj od malinovca. Tukaj nekega koristoljubja sama ne zaznam, saj bi verjetno potem posegala tudi po sladoledu, lizikah…. ki so ji ponujene. Zelo rada ima lubenico in grozdje, a tudi to zavrača.

Vseeno bom pozorna tudi na ta vidik situacije.

Prisrčna hvala za vaše besede.

Javim, kako bo potekalo naprej.

Lep pozdrav. M

Me veseli, da je napredek. Seveda, otrok ne razume zakaj ste morali ravnati kot ste, zato potrebuje razlago in pogovor o tem. Nasilje nad vami je lahko povezan s tem dogodkom, še posebej, če se pred tem ni pojavljal oz. v takšni obliki ali intenziteti.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj