Pozdravljeni,

pišem o temi, s katero se spopadam že par let, zadnje čase pa vedno bolj in bolj. Nikoli nisem pisala na forumih, a o tej temi bi rada spregovorila javno in da mogoče ugotovim ali se še katera punca tako počuti in da dobim objektivno mnenje drugih oseb. Ko sem imela 11 let so me neki starejši fantje v koloniji zaprli v sobo, zaklenili vrata in se hecali da me bodo “šlatali”. Jokala sem in kar je bila njim šala je meni predstavljal ogromen stres in strah. Ko so me po nogah božali za hec sem začela jokat in praskat po vratih kot izgubljena miš so me končno v smehu izpustili. Pred dvemi leti, poleti me je nek moški zasledoval v mestu in začela sem bežat pred njim, in to sredi dneva. Lovil me je v gledališče, ki je bilo odklenjeno a nobenega ni bilo notri zato sem se skrila v wc, on je pa šel za mano. Ko ga nisem opazila pred vrati sem se skrila v garderobe in klicala očeta naj me najde. Ko je prišel, je ta tip izginil. Star je bil okoli 40 in ga od takrat nisem več videla. Tretja izkušnja pa je bila lansko poletje ko sva se s prijatelico sprehajale okoli polnoči mimo študetskega naselja, je nek študent prišel med naju od odzadi, me pritisnil ob zid in začel otipavati. V šoku sem ga s pestjo udarila in nato zmrznila. Čas se je ustavil, videla, slišala nisem prav nič. Samo stala sem. Moja prijatelica ga je odgnala s par udarci ker je trenirala kikboks kar nekaj časa. Vseeno sem se zlomila. Zdej pa že nekaj časa živim v popolnem strahu pred posilstvom. Zjutraj, zvečer, popoldne, zunaj, na sprehodu, v trgovini povsod vidim scenarije kjer bi se mi lahko kaj zgodilo. V žepu vedno nosim s seboj pepersprej in vpisala sem se na tečaj samoobrambe za ženske. Po tem bom bolj samozavestna, ampak trenutno sem tako obremenjena in strah me je na vsakem koraku. Nočem samo o tem razmišljat a nekako kamorkoli grem se mi zdi da deluje moj nagon za preživetje. Nima veze a je tip lep, grd, pohabljen, fit, visok, mali, star, mlad vsak je lahko naslednji posiljevalec. Če ima kdo kakšno izkušnjo ali nasvet, meni da bi rabila kakšen bolj resen pogovor bi cenila vaše mnjenje. To je stvar o kateri sem zdej prvič iskreno spregovorila in mislim da mi bo to tudi pomagalo. Največji problem je ta, da je strah pred posilstvom postal tako ogromen da med drugim predstavlja velik del mojega dneva in polovica mojih misli se vrti okoli tega.

Pika

Lp.

Prebral sem tvojo zgodbo in vidim da gre za tvoj problem v tem da ti je ostal strah od vsega tega kar si doživljala, v tem primero strah pred posilstvom. To so nevarna očala ki jih veliko ljudi nosi zaradi tega kar so doživeli od drugih ljudi in potem vse stvari gledajo na isti način in samo o tem premišljujejo zato ker nosijo ta očala stahu . npr.nekateri doživljajo nasilje v družini in imajo vedno probleme se odpreti drugim ljudem ker mislijo da bojo z njim enako ravnali kot doma v družini. Uporabil bom verz is sv.pisma
Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. (2 Tim 1,7)
tukaj je video posnetek ki govori o tem upam da razumeš angleško in da ti bo v pomoč http://www.youtube.com/watch?v=jLY9ISAbFos&list=SPF8CBEBF31D5A2056&index=19

Pozdravljena, Pika!

Najprej se vam opravičujem za pozen odgovor. Pravite, da vas zanima, če se še katera spopada s podobnimi težavami. Več mnenj in izkušenj bi najbrž dobili na katerem od splošnih forumov, kot npr. 18-30: Adolescenca in mladi odrasli: http://med.over.net/forum5/list.php?393.

Sama glede na vaš opis mislim, da strah pred posilstvom res zavzema že prevelik del vašega življenja. Vaš strah sicer ni povsem iracionalen, zato se mi zdijo vaši ukrepi za samozaščito (sprej, tečaj samoobrambe) zelo smiselni. Mislim, da bi bilo skoraj vsako žensko strah iti ponoči sama po odmaknjenih ulicah, čemur se raje izogibamo, kar se mi zdi še povsem razumno. Bolj iracionalen pa je vaš strah, če ga doživljate v vseh situacijah, ko niti ni pogojev, da bi se vam to res lahko zgodilo. Kot sama opisujete, je šel strah pred posilstvom pri vas čez razumne meje. Tako, da bi bilo verjetno res dobro malo raziskati omenjeni strah. Lahko se odločite za ciklus terapevtskih pogovorov pri: http://www.srcdljubljana.com/, če ste iz tega območja. Lahko pa se obrnete tudi na: http://www.psihoterapija-institut.si/psihoterapija/komu-je-namenjena. Ob podobnih težavah se priporoča tudi EFT metoda – tapkanje, katerega iz lastnih izkušenj sicer še ne poznam, a je že kar priznano.

Sami se boste verjetno težko spopadli s svojim strahom. Zato se le odločite in se naročite na kak pogovor. Psihoterapija je neobvezujoča, zaupna in mogoče pa vam bo pomagala. Upam, da se rešite strahu, ki vas tako ovira v življenju!

Jana Metelko, dipl.soc.del.