Pozdravljeni,

z ženo imava dve hčerki. Prva je stara 2,8 let, druga pa mesec in pol. Starejša hčerka je mlajšo sprejela zelo lepo, ima jo rada…. skratka, kar se tega tiče nobenih težav.

Včeraj dopoldne pa sem pri njej naletel na trenutno zame dokaj veliko težavo, ki je zaenkrat še nisem sposoben pravilno ovrednotiti in začrtati način reševanja. Za kaj gre.

Po krajšem prvem smučanju (hoji na smučeh) pred hišo sva se odločila, da greva nasproti ženi (mamici) in hčerki, ki sta šle na sprehod. Z veseljem je sprejela, da se bova odpeljala k njima z njenim triciklom. Posedim jo na sedež in počasi se premikava po poti proti njima. Čez nekaj metrov prideva do parkiranega avta, kjer hčerka spusti ‘balanco’ in panično začne neutolažljivo jokati na ves glas. Kaj pa je zdaj, sem si mislil. Vzamem jo v naročje in jo vprašam, kaj je. Odgovori mi, da je muha na avtu. Muha?! Ja muha. Roke je imela stisnjene v pesti in nisem je mogel prepričati, da ji muha ne bo nič naredila. Tudi žena je ni mogla potolažiti. Nato smo šli v hišo, kjer pa je tudi na hodniku videla muho (smeti), kjer je sploh ni bilo. Nekako smo jo potolažili in se je umirila. Sicer ima rada druge živali, na primer muce, pse, koze, … Pri teh je celo zelo korajžna, včasih za moje pojme celo preveč.

Hčerko včasih pazi njena stara mama. Doživela je podobno zgodbo pred približno 3 tedni ob Savi, kjer je tudi bila ena muha.

Danes sva šla spet na kratek sprehod. Roke ima obvezno v žepih, sicer pa jih da meni ali želi pod pulover skozi vratno odprtino. Šla sva gledat čebele k bližnjemu čebelnjaku. Obvezno je morala biti v naročju. Malo sva jih pogledala, potem pa sva morala hitro stran. Nato sva se šla igrat na drugo mesto, se lovila, hodila po ograjah, … skratka sprostila se je in pozabila na ostalo. Doma sva se pogovarjala o muhah in mravljah, kako jima bova dala za jest, pa za pit…, da smo večji in da nam nič ne morejo. Risala sva jih, skratka na tej ravni ni problemov. Težave se začnejo ob fizičnem pogledu na te živalce. Takrat pa je hudo. Roke mora hitro nekam skrit (žepi, k atiju ali mamici), panično začne neutolažljivo jokat.

Živimo v mali hišici. Poleti res na okna damo mreže, da muhe in drug mrčes ne leta noter, sicer pa smo v glavnem zunaj. Do zdaj nismo imeli težav s temi živalmi (muhe, komarji, mravlje). Danes sva se pogovarjala tudi o tem. Pravi: rada imam kuza, mucko, kravo…. Nimam rada muhe, komarja, mravlje.

Kakšen dogodek bi vplival na to vedenje, se ne morem spomniti. Res se žena na nek način boji pajkov, vendar take panike ne naredi.

Zelo bi bil vesel, če bi mi lahko svetovali, kako in na kakšen način naj se lotiva reševanja tega strašnega strahu. Zdaj še ne hodi v vrtec, ko pa bo jeseni začela, zna biti to zelo težavno.

Hvala in lep pozdrav!

Knof,

odkod stiska vaše hčerke ob pogledu na drobne živalice bo najbrž težko ugotoviti.

Ker pa ne opisujte nobenih drugih posebnosti ali težav bi rekla, da gre morebiti za neko trenutno rekcijo deklice ob pogledu na živalice, ki bo najbrž postopoma izzvenela. Prav je, da otroka potolažite, da mu v teh trenutkih pokažete, da ste z njo (enako babica), da se vas npr. muha “takoj ustraši” in zbeži. Ostanite povsem mirni in naravni v teh situacijah. To pomeni, da deklico vzamete v naročje ali počepnete k njej in ji mirno prigovarjate, da je vse dobro, da je varna, da ste z njo in podobno. Uporabljajte le pozitivne spodbude ne negativnih (kot npr.grda muha, te je prestrašila, je že odletela ta gradoba ali kaj podobnega). Narišite ji metulja, pikapolonico ali kašno drugo majhno živalco – skupaj jo pobarvajta in jo potem še poiščita v naravi. Pripovedujte ji zgodbice o življenju teh živalic – poiščite lepe pravljice in ji berite, slike pa naj gleda ob vas v knjigi. No, o muhah si lahko kakšno tudi izmislite, pa Hude mravljice ji v tem času ne pripovedujte. Raje ji pokažite kresničke, če še sploh kje so.
Verjetno živite na deželi in so srečanja z najrazličnejšimi malimi živalicami neizogibna. Prav zato je dobro, da pokažete vaš pozitiven odnos do njih (tudi do muh – ne pobijati pač pa odganjati) in predvsem ostanite mirni. Le tako bo vaša hči “spoznavala”, da res ni nič nevrnega, hudega …, če se srečamo s temi živalmi, da je z vami varna, da se prav nič ne zgodi.

Lep pozdrav
Francka

Rada bi izkoristila priložnost – moj starejši se je v otroštvu bal hrupa sesalca, mikserja….tudi množične prireditve ( obisk dedka Mraza ) ni sprejel in smo jih v joku zapuščali.

zdaj je star 10 let in ga še vedno predčasno opozorim, če bom vklopila sesalec ali karkoli drugega….še vedno ne mara hrupnih zabav, predstav….ampak za glasbilo si je pa izbral trobento in nas razveseljuje že tretje leto. ( sosede tudi )