Lep pozdrav, mam en problem, ki je vsak dan večji in skoraj ne vidim več izhoda…

Stara sem 14 let, v šoli uspešna, zelo nadarjena za umetnost, vedno pozorna na druge ljudi okol sebe itd skratka za zunej zgledam vredu…
Mam pa velik problem z zgovornostjo, predvsem me muči kako se vključit v pogovor z nekom ki ga ne poznam, nekoga vprašat kako se počuti, kok je ura in take zadeve.
Doma teh težav nikol nism mela, s sestro in mamo se odlično razumem, mam tud nekaj (3,4) prjatlc, s katerimi se velik pogovarjam, takoj ko pa pridem med ljudi ki jih ne poznam, pa kr zmrznem – dobesedno, že če vidim da bi kdo prihaja nasprot se kr nekam skrijem al pa se okol ubrnem pa se delam kt da sm ful zaposlena z mobitelom itd… take brezvezne stvari…
In ta problem je tud vedno hujši, in ugotovila sm da brez alkohola al pa cigaret sploh nism zmožna nikamor it, ker trezna sm čist brez idej kaj povedat, kam se usest, kam dt roke, kaj rečt če me kdo kej vpraša,… zato večino časa mam slušalke na ušesih pa kadim pa knigo berem, tko da pač zgleda da mi ni do pogovora… zadne čase tud če kdo kliče al pa pozvoni sploh ne grem odpret, ker se ustrašim da bi kdo kej sprašvov pa nebi vedla kaj rečt, in potem zrdim, začnem jeclat itd… In če se že s kom pogovarjam začnem po deset sekundah kr neki govorit ker ves čas razmišljam kaj si sogovornik misle o men, če me sploh poluša, če si misle kok sm bedna in nezanimiva itd… Večino svojga prostega časa razmišlam sam še kok sm bla tkrt bedna, kaj si je tist tkrt o men mislu, kaj si sploh folk o men misli, a ma sploh še pomen da grem kdaj vn? Najrajš bi ostala kr celo večnost v svoji sobi, tko vsaj nebi bla v zadregi kaj rečt… ..

Upam da mi lahko kdo pomaga, predvsem z nasveti, da si mal dvignem samozavest, ker bom v tej osamljenosti enkrat sam zgnila…

Pozdravljeni,

težave s katerimi se spopadate vas spravljajo v precejšnjo stisko. Zatekate se tudi k alkoholu, kar sicer lahko razumem in vem kako vpliva na vas, vendar vam daljnoročno nedvomno samo škoduje. Ni dober način za reševanje težav. Upam, da vam bo v uteho, če vam napišem, da niste edini in da bi lahko našli ljudi s podobnimi težavami.

Glede na vaša leta vam svetujem, da se nekomu zaupate. Zaradi narave vaših težav, naj bo to kdo, ki ga poznate. Starši, psihologinja ali socialna delavka na šoli, osebni zdravnik?

Kaj lahko storite sami? Naučite se drugih načinov sproščanja in ukinite alkohol. Začnite se ukvarjati s športom in vsekakor se izpostavljajte stikom z ljudmi. Svetujem vam točno tisto čemur čutite, da se morate izogniti. Verjamem, da je to težko, včasih pretežko in zato potrebujete pomoč.

Vse dobro