Mi imamo pa velik problem. Naš malček se že od rojstva rad kopa. Vedno se je z očkatom kopal v taveliki banji, lani polet tudi v bazenu in morju, letos pa ga ne moremo spravit do vode. To se nam dogaja že dva meseca .Star je dve leti. Že samo ko vidi vodo začne vpit, jokat, kar beži od vode, sam gre k pipi in jo zapre. Ko smo v kopalnici in točimo vodo zapre pipo in nas odpelje ven iz kopalnice. Čist znori ko vidi vodo. je pa prav zoprno ker je to glih zdaj ko bomo šli na morje tako da sploh ne vemo če čmo it. Res prosim za pomoč, ker smo že čist iz sebe. Smo že vsesort igrač dali v banjo, potem smo v majhen škaf nalili vodo, dali smo ga s sestrično v banjo…. Pa nič ni pomagalo.
Lep pozdrav
Janja

Mogoče je otrok doživel strašno izkušnjo, ko ste bili nazadnje na morju.
Včasih starši niti ne vidijo, kako otrok pogoltne slano vodo. To se zgodi lahko tako hitro, da praktično niti ne moreš preprečiti. Za otroka pa je malo dovolj, da dobi strah.
Ali pa kopanje z očkom v banji – se vam zdi to v redu, kaj pa otroku?
Premislite! Sigurno pa strah temelji na negativni izkušnji!!!

Dajte prosim, da se ne bomo tukaj kregali o moralnosti itd. Starša sta dva, oba imata pravico do kopanja z otrokom, če otroku to ustreza. Tukaj ni očka nič manj “moralno sporen” kot mami. Če je seveda normalen v nagnjenjih, a tu vendar ne govorimo o tem, a ne?

Mi smo prav tako trpeli za grozljivim strahom pred vodo – od rojstva. Do 2. leta sva se kopala ali midva ali z očkom, potem je izrazil željo, da bi se kopal sam. Kar naenkrat pa se ni hotel več kopati – zakaj? Ker ga je bilo strah, da mu bomo spet prali glavo. To je sovražil.
Zato smo mu dopovedali, da se bo samo kopal, pranje glave pa smo izvajali kot poseben, nič s kopanjem povezan projekt. tako ni bila več prisotna grožnja s pranjem glave, po nekaj poskusih se je mirno odpravil kopat. Brez joka smo glavo prali pod pipo iz naročja, k sreči je zdaj pogruntal, kako in kaj se mora nagniti, da voda ne gre v oči.

Kako smo še odpravljali strah?
Z zelo velikim a čisto nizkim bazenčkom – na vrtu smo mu natočili morda 5 cm vode in sva čofotala kot po luži. Tudi po lužah smo s škornji čofotali. tako je začel sprejemati ponovno vodo kot element, zdaj je lahko bazenček večji, globlji, tudi v toplice smo se že šli namakat. Vendar nikoli ne gre v vodo, ki je globlja od njegovih kolen. Nikakorpa ne v vodo, ki je tako globoka, da ne čuti tal pod nogami. Ta sstrah moramo še premagati. Ga bomo – z leti.
lp
T.

Dajte prosim, da se ne bomo tukaj kregali o moralnosti itd. Starša sta dva, oba imata pravico do kopanja z otrokom, če otroku to ustreza. Tukaj ni očka nič manj “moralno sporen” kot mami. Če je seveda normalen v nagnjenjih, a tu vendar ne govorimo o tem, a ne?

Mi smo prav tako trpeli za grozljivim strahom pred vodo – od rojstva. Do 2. leta sva se kopala ali midva ali z očkom, potem je izrazil željo, da bi se kopal sam. Kar naenkrat pa se ni hotel več kopati – zakaj? Ker ga je bilo strah, da mu bomo spet prali glavo. To je sovražil.
Zato smo mu dopovedali, da se bo samo kopal, pranje glave pa smo izvajali kot poseben, nič s kopanjem povezan projekt. tako ni bila več prisotna grožnja s pranjem glave, po nekaj poskusih se je mirno odpravil kopat. Brez joka smo glavo prali pod pipo iz naročja, k sreči je zdaj pogruntal, kako in kaj se mora nagniti, da voda ne gre v oči.

Kako smo še odpravljali strah?
Z zelo velikim a čisto nizkim bazenčkom – na vrtu smo mu natočili morda 5 cm vode in sva čofotala kot po luži. Tudi po lužah smo s škornji čofotali. tako je začel sprejemati ponovno vodo kot element, zdaj je lahko bazenček večji, globlji, tudi v toplice smo se že šli namakat. Vendar nikoli ne gre v vodo, ki je globlja od njegovih kolen. Nikakorpa ne v vodo, ki je tako globoka, da ne čuti tal pod nogami. Ta sstrah moramo še premagati. Ga bomo – z leti.
lp
T.

To da se kopa z očkom se mi ne zdi nič alabega, ker je prav užival. Smo pa probali tudi brez očka in z mami in ni šlo. Silili ga pa ne bomo. tebi Tinkara pa hvala. Veš jaz še ne spremljam dolgo tega foruma vendar se mi zsi da še najbolj primerno odgovarjaš. Hvala!
janja

Nekaj časa bi ga morda vseeno raje umivala z mokro krpo (čeprav vem, kako se otroci umažejo).
To smo tudi mi delali (sem prej pozabila) – v banjo sem natočila čisto malo vode (za dva prsta), vzele v roke brisačko z račkami in ga ob kadi na stolu umivala. Pazila, da ne gre kaj v oči, da ga ne moti. Po tretjem umivanju ga je začela zanimati voda v kadi. In to kako se voda cedi z gobice (ki smo jo kupili v obliki lubenice) nazaj v kad…

Čofotanje po lužah in v bazenčku pa se res obnese – mnogokrat smo tudi starši malce krivi za otrokov odpor – Pazi, se boš zmočil… To sem nekajkrat slišala iz lastnih ust in se potem vedno ugriznila v jezik. P kaj če se bo zmočil, ga bomo pa preoblekli. Morda bi kdo zavil z očmi ob tem, koliko se mi zafrkavamo z vodo in sušimo obleke, a je bilo to – ali je moker ali pa se boji vode…
pa rožice sva zalivala in sem ga kdaj malo po nogah, pa on mene po nogah. pa kupili smo tisto šprico (ki vodo okoli šprica) za travo, naštimali mlačno vdo iz kopalnice in smo nagci (jaz seveda v kopalkah) letali mimo te fontance. Je bi vedno bolj pogumen.

Skratka – pomagajo variante, ko otroku vodo predstavljaš kot zunanji element, ki nima zveze s higieno, s kopanjem, s tem, da mora on v vodo… držim pesti.
T.

No brez zamere prosim, saj nisem mislila nič slabega. Le včasih je tako, da mi mislimo drugače, kot to dojema otrok. Vztrajam pa pri tem, da je otrok moral doživeti nekaj negativnega, saj ga sicer ne bi kar naenkrat minilo, kajti otroci sicer obožujejo vodo.
Glede kopanja s starši ali bratci in sestricami pa sem mnenja, da čisto iz higieničnega smisla nekako ne gre.
Kopanje v bazenu, ki je poln razkužila in z veliko vode je nekaj drugega, kot kopanje v kadi, pa čeprav je otrok vaš.
Sicer pa nisem mislila nič slabega, če sem vas prizadela, prosim oprostite.

nihče me ni prizadel in vsem hvala za odgovore. kolikor se jaz spomnim se mu ni nič takega zgodila, vendar po drugi starni se strinjam da strah od nekje izvira. Tinkara tvoje finte bom pa probala in bom videla. itak pa gremo na morje septembra tako da imam časa dovolj. Hvala!
janja

glede negativnega se strinjam s tabo – našega je ob prvem kopanju zagrabila patronažna in ga ruknila v vodo, tako da mu je šla voda čez glavo. In tako smo se od dne 10 bali vode.

Glede skupnega kopanja v kadi, kaj pa vem, jaz denimo imam čudovite spomine na kopanje s sestro vse tja do najstniških let – ker sva se takrat pomenili vse, si povedali vse. Pravzaprav sva imeli takrat čas za male klepetalne urice (ko je bila voda hladna, sva dolili vročo :-))), tisto so bili časi premlevanj, navezovanja…

Mici, nisem bila prizadeta, kje pa – le dejstvo je, da so majhni otroci povsem z moralo neobremenjeni – to da ima mami lulo in očka lulčka je samo stvar raziskovanja in spoznavanja, ne pa neugodja ali zadrege. Ko pa preidejo to fazo sproščenosti in so že zelo obremenjeni z našimi pravili obnašanja, pa jim postane tudi nerodno. Mi, na primer, hodimo na morje v nudistični kamp, kjer ima tašča prikolico s pavšalom. z možem nisva zaprisežena nudista, dete pa je itak golo kjerkoli smo na morju, razen v javnih bazenih. Dokler mu bo ustrezalo, bomo hodili tja. Midva se prilagodiva, z goloto nimava težav, vzameva vse skupaj z rezervo, on pa – dokler mu je v redu, bomo hodili tja. Ko mu ne bo več, bomo razmišljali o drugačnih načinh in krajih počitnikovanja. Brez siljenja v karkoli, jasno.
In isto je s kopanjem. reagirala pa sem ostro zato, ker smo že enkrat debatirali o tem, ali se očka lahko koplje z otrokom, pa so bile kar hude polemike glede moralnosti, češ zloraba in to. ma, vse je okej, dokler je okej vsem, a ne?
T.

No, potem smo se razumele, Janji želim, da bi čim hitreje ugnala sinčka in bi skupaj uživali na dopustu.

Tudi jaz se strinjam, da je mogoče otrok doživel kako negativno izkušnjo z vodo. Moja mlajša sestra, npr., je bila v drugem letu starosti v bolnišnici, ko pa je bila odpuščena, se doma kar nemadoma ni več pustila umivati. Najprej nismo vedeli čemu, potem pa je mamina kolegica, ki je delala v taisti bolnišnici, povedala, da je sestro ena izmed bolniških sester umila v vreli vodi (tako da je dobila celo blažje opekline). Moji mami pa so seveda vse to v bolnišnici zamolčali. Sestra je imela kar nekaj let (mislim, da do kakega 7 ali 8 leta) zelo velik strah pred vodo in morjem.

Tudi moja 4mesečna dojenčica ima strah pred vodo. Na začetku se je rada kopala prau uživala v vodi,2tedna nazaj jo je pa kolega ustrašu ker se je neki zadrl in se je zeloo ustrašla. In od takrat naprej se noče kopat,kokr jo dam v vodo je histeričn jok.. Nubene igračne ne pomagajo niti duda,samo jok in trest se začne. Sem kontaktirala petronažo in pravi da bo minilo in da naj kupim stolček za v banco in jo tako zamotim z igračkam ko bo sedela in se zamotila. Glave pa da zaenkrat naj ne perem. Kaj vi menite o tem?