Strah pred izločanjem

Pozdravljeni!

Bližji sorodnik ima kar velik problem, ki se mu je začel pri 15. letu v blažji obliki in se mu do 24. leta le še stopnjeval.
Namreč, neprestano se boji, da ga bo prijelo na izločanje blata, ko je zunaj – sam, s prijatelji ali s komerkoli drugim (tudi z mano, čeprav se dobro poznava). To jemlje kot največjo sramoto, da bo moral povedati, da mora iti na wc – kot da to ni nič naravnega. Zanj je to neke vrste tabu tema. A ravno zaradi tega, ker neprestano razmišlja o tem, ga res zagrabi, da bi šel na stranišče. Najhuje je med daljšo vožnjo, saj tam niti ni stranišča, pa tudi krajev ne pozna, tako da ga največkrat zagrabi živčnost in panika. Zaradi tega problema si ne upa iti nikamor daleč, ne sam, kaj šele v družbi. Posledično tudi resne punce ne more imeti, saj bi jo bilo treba peljati na izlet ipd. Sovraži vrste v trgovini in gnečo nasploh, saj, če bi ga zagrabilo, ne bi mogel takoj na wc in sam bog vedi, kaj bi se takrat zgodilo. Življenje si omejuje ravno zaradi tega, čeprav je po naravi izjemno družaben in zabaven.
Najbolj se boji, da ko bi šel ven, da ga bodo prijatelji kar naenkrat povabili v nek drug kraj, da bi šli skupaj z enim avtom. Takrat ga bo res zagrabila panika in bo hotel samo domov, kot majhen otrok.
Sliši se nadvse smešno, vendar vem, da gre za resen problem, za nekakšno fobijo. Iskala sem kakršnekoli informacije, vendar jih nisem našla. On sam si ne bo poiskal pomoči, saj ga je izjemno sram. Za problem vem samo jaz. Zato vas prosim, da napišete čim več o tem, če slučajno veste, o čem se sploh gre. Hvala!

Lep pozdrav,

Predvidevam, da so težave tvojega bližnjega sorodnika, le odsev prepričanj, da je iti na potrebo nekaj grdega, da se o tem ne sme govoriti….

Seveda, ker teoretično vedno obstaja razlog, da bo treba iti “na stran”, se v družbi, pojavi podzavestni strah in ta strah pa seveda vzburi živce in pospeši metabolizem, kar potem res pripelje do tega, da je postavljen pred lastno dejstvo.
Zgleda, da so ga starši učili, da je to treba skrivati in sedaj tvoj sorodnik sedaj to živi in preizkuša v realnem življenju, kako to naučeno prepričanje, deluje.
Življenje nas seveda vedno postavi pred samo dejstvo. Zato ne vidim druge rešitve, kot to, da sorodnik v sebi prepozna vzrok takega razmišljanja in uvidi, da to ni prav, kar so mu drugi vsilili.
Enostavno bo moral nehat verjeti, da je to res tabu tema…In da bo nehal verjeti, se bo moral prepričati in se naučiti, da ga ne bo noben kaznoval ali se mu posmehoval, če bo rekel, da mora iti na WC.

Priporočam, da mu stojiš ob strani. Mu poveš, da naj gre v družbo, če se bo hotel rešiti te težave…in če bo moral iti na WC, naj to pove…to je neke vrste terapija soočanja.
S tem bo spoznal drugačna dejstva in spremenil svoja prepričanja, ki povzročajo strah.
Ta terapija torej pomeni, da se v realnem življenju soočimo z okoliščinami, ki povzročajo težavo in se pre-učimo in tako spoznamo drugačno realnost, da več ne verjamemo v tisto, kar smo prej.

Želim veliko uspeha in le pogumno naprej do novih spoznanj.

Če imaš še kakšna vprašanja, pa le vprašaj.

Robi.