Pozdravljeni,

že dalj časa se spopadam z anksioznostjo, tesnobo, napadi panike ipd. Že od malega imam strah pred letenjem, zato že od otroštva dalje nisem letela z letalom. Sedaj je prišlo do situacije, ko bi morala v kratkem z letalom na službeno pot. Ob sebi ne bi imela osebe, ki vedo za moje težave in ob katerih bi se vsaj malo počutila varno. Potovati bi morala s poslovnimi partnerji in z njimi v oddaljenem kraju preživeti kar nekaj dni. Vsa sem iz sebe. Bojim se, da bom izgubila nadzor nad seboj, da se bom pred tujci vedla kot novica, da se mi bo zmešalo od strahu tako daleč od doma… Res ne vem, kaj naj storim. Že tako trenutno nisem v najboljši koži in sem ponovno začela jemati AD.

No, je zelo velika razlika ali je fobija, ali samo večletno izogibanje. (Odgovarjam kot, da je bil samo manjši preplahek, ko si bila majhna, ki se ni takoj razrešil (v min) in privedel do večletnega izogibanja in katastrofiranja)

V vsakem primeru lahko poveš, da ne potuješ veliko in že zelo dolgo nisi letela (s tem vnaprej obrazložiš “štoravost” na letališču in checking), mogoče še obrneš na šalo, da si preveč Nat Geo gledala (imeli so eno “kvazi dokumentarno” serijo o letalskih nesrečah, ki so btw redkejše od prometnih). Imej s seboj križanke, knjigo, sudokuje, da se zamotiš – ko si v zraku, je tako kot na kavču, res ne veš, če ne gledaš skozi okno, pa še to deluje kot green-screen. Med vzletom in pristankom pa je tudi manj opazno kot na otroškem (pod 10l) vlakcu smrti. Nekako tako (ampak veliko manj) kot, če ti zobar vrta: nič ne čutiš, nič ne boli, tudi blagih vibracij na čeljusti ne čutiš – zaradi zvoka se ti pa meša od strahu in psihogene bolečine, če zvok odmisliš, ko ropota samo z odprtimi usti čakaš.

Malo se pripravi na zvok, in imej za zamotiti se. Avtobus spelje iz 0-5km/h “grše” kot avion – zaradi zvoka imaš občutek “groze”. Slušalke in glasba sta tudi zelo fajn, če ne bo izpadlo nevljudno. Ko zapiska/se prižge lučka za pas, glasba+sudoku – garantiram, da še vedela ne boš, da ste že v zraku.

Upam, da ti tole pomaga – kot omenjeno pišem na osnovi, da je ena “otroška bedarijica” ki se ni razčistila, fobija je nekaj zelo drugačnega.

Lp

Zaskrbljena308, pozdravljeni!

Kar opisujete je anksioznost oz. fobija. Gre za strahove, ki imajo svoje vzroke v našem nezavednem in ponavadi močno vplivajo na našo kvaliteto življenja. Najbolj smiselno je, da bi skozi psihoterapijo prišli v stik z vsebinami, ki so skrite (potlačene) v nezavednem. S primerno predelavo se vam bodo verjetno tudi simptomi zmanjšali oziroma izginili. Anitdepresivi naj bi zmanjšali simptome, vendar nikoli ne morejo razrešiti vzrokov. Vas slišim tudi, da vam je težko odditi od doma? Ste že šli na pot? Kako je šlo?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj