Prosim za nasvet.
Sem srečno poročena z dvema otrokoma. Ampak v resnici v sebi nisem srečna. Močno strah me je vsake izgube, saj sem jih v življenju doživela že veliko. Stara sem 28 let in v zadnjih 10. letih so mi umrli vsi stari starši (obe babici in dedka) ter prababica, ki sem jo imela neizmerno rada. Razumem, tok življenja. Sem pa tudi pred 3. leti nepričakovano izgubila mojo zlato mamo. V življenju imam še zraven svoje družine očeta in sestro. Močno strah me je, da bi se komu kaj zgodilo. Strah me je ko gre otrok sam v šolo, strah me je ko gre na dvorišče s prijatelji, strah me je za moža, očeta in sestro vsakič ko se vsedejo v avto (mama ni umrla v prometni nesreči). Ves čas imam v sebi, da bom ostala čisto sama. Poleg tega me muči še ljubosumje, strah me je, da si bo mož poiskal drugo (čeprav nimam razloga za te občutke). Ljubosumna sem tudi na prijatelje, družimo se še z dvema družinama z otroki. Ko gredo s kom drugim na dopust ali na zabavo, sem ljubosumna. To me ubija, nočem se tako počutiti. Vedno bolj ugotavljam, da me je brez razloga strah vsake izgube in da se v resnici v sebi počutim osamljeno. Terapevtske obravnave si žal finančno ne morem privoščiti. Hvala za vsak nasvet.

Poznam občutek – žal. Nasveti pa so samo blagi zasilni obliži – če je hudo gre od psihoterapevta do zdravil za anksioznost. Naštela bom “bedarije”, ki so svojega denarja vredne in izvedljive skoraj takoj.
Smem vprašati ali je še zraven služba za določen čas ali brezposelnost, krediti, ki jih sama ne bi zmogla, ali pa samo življenje iz meseca v mesec s 5€ “profita”… (Ni treba odgovoriti). Če izvira iz strahu pred filmsko/srednjeveško revščino, bi lahko pomagal tudi prozoren šparavcek, ki ga pogledaš vsakič, ko bi te stisnilo – češ, če mi meteor pade v bajto imam za tri dni hrane in nočišča.
Za strah pred smrtjo nekako ni “zdravila” in je spet stvar ali bo vse vredu/bom preživela – en trik je da vsakič ko te stisne izvedeš tik z mantro (ker se sliši komplicirano: vsakič ko se vsedeta v avto in te stisne primi za uhan (ali drug diskreten gib) in si ponovi – vse bo vredu, če ne, pa bom poskrbela da bo, vse bo vredu, dokler se ne pomiriš, potem se pa prijetno zamoti npr. Pojej piškotk, pojdi na čik, s psom se igraj – nekaj kar bo nagrada… S časom postane navada tako kot vsak vedenjski vzorec (vključno s paničarjenjem).
Pomagajo tudi rutine, joge, meditacije glasba za uravnoteženje čakr, zdravilni kristali, zentangle, globoko dihanje za pomiritev in samozavest. (Vse po kopitu – če verjameš te potolaži). Če imaš tudi kakšne napade “kaj če nam kdo vlomi” mogoče kakšna borilna veščina ali pes (če si lahko privoščiš finančno ali časovno). Veliko se najde zastonj na YouTubu.
Kot sem že rekla so malenkostne bedarije, ki pomagajo malo več kot nič, in ne bodo popravile situacije ampak samo blažile in skrivale – ko bosta otroka starejša jima boš morala pustiti svobodo.
Ko boš imela 20/30min miru (npr. prosi moža če gre z otroci na igrišče za urico), pa si prezrači, prižgi dišečo svečo ali kadilo (lahko tudi samo vrečko kamiličnega čaja “vohaš”) in si predvajaj eno vodeno meditacijo iz YouTubea. Sliši se butasto – ampak pomaga mi dovolj, da bi priporočala v stiski. Če imaš manj lahko tudi samo eno minuto, dve, tri globoko dihaš v tišini medtem ko je edina dovoljena misel “vredu je in vredu bo”. Niso čudeži te pa lahko povleče iz cikla negativnih misli.
Lp in veliko sreče.

Poskušaj razmišljati čimbolj pozitivno in kjer v sebi čutiš strah in nasilje, ga “čimanj uporabljaj”, tudi če je strah v ozadju in ga lahko krotiš. Res je pomaga svečka, kadilo, prošnje, meditacije.

Nujno poiscite strokovno pomoc, ker je zelo skoda za taksno mlado zensko, da ima unicene dneve. Vse bo se ok😊. Priporocam vam psihiatrinjo Sotosek Silvijo, imam jo sama. Res je zlata, vsak teden me poklice😊. Mislim, da vam bo dala zdravila. Sama sem jih tudi dobila. Antidepresiv mi je dala. Leta sem se tega otepala. Lani koncno naredila ta korak. Ne morem verjeti, kako drugace zivim… Zelo sem hvalezna farmaciji, zdravnikom,… Sama sem imela hudo zivljenje. Odtod tezave z anksioznostjo. Strah me je bilo voziti avto. In celo ce me je kdo drug peljal…Ker sem dozivljala panicne napade . To je mocno spremenilo kvaliteto mojega zivljenja. Na dopust z otroci le z vlakom ali avtobusom.. Leta. Lani sem zacela jemati Ecytaro…. Po 2 mesecih sem zacela VOZIT😊. Tudi skozi tunel se brez tezav pripeljem. Hcerki sem prvic odpeljala na morje z avtom….😊 Poiščite si psihiatra. Samo psihoterapija ne bo dovolj. Psihiterapevtka Klaudija Fercak na Stik. Si. pa vas mogoce vzame zastonj. Je v Ljubljani. Vse dobro, 😊