strah pred duhovi…

Lep pozdrav,

na vas se obračam z nekoliko “čudnim” problemom. Pred nekaj tedni je bil na tv film Hudič v Emily Rose. Tega filma si itak nisem nameravala ogledati, ker takih filmov ne maram, vendar sem slučajno ujela nekaj prvih sekund filma (10s). In takrat se je začelo. Od takrat imam strah pred zlimi bitji, duhovi ipd… Prvih nekaj tednov me je bilo strah zlega duha. Pojavljale so se mi vsiljive misli (kako ga kličem ipd.). Strah je bil tako močan, da 2 dni nisem skoraj nič pojedla. Ko sem na internetu brskala za načini priklica duhov, sem se malo pomirila. Mslila sem si, da je to za mano. Pa ni bilo. Ko me je nehalo biti strah zlega duha, me je začelo biti strah umrlih, pokojnih duš. Spet so se mi vsiljevale negativne misli, kako jih kličem in podobno. Da ne bo pomote, v te stvari nekako verjamem in RES RES RES nočem imeti nobenega opravka z njimi, vendar se misli kar pojavijo in nočejo it stran. Potem sem na internetu prebrala, da se je nekaterim ljudem zmešalo zaradi klicanja duhov, da so naredili samomor ipd. Postalo me je strah tega, da bodo te vsiljive misli povzročila, da me bo dejansko obiskal zli duh in se mi bo zmešalo. Naj povem, da sem stara 24 let imam 7 mesečnega sinčka, ki naravnost angelski in nikoli nisem doživljala česa podobnega. Vse se je začelo s filmom. In dejansko ne razumem. Nekaterim ljudem so se dogajale čudne reči, ko so klicali duhove, drugi pravijo, da je to larifari. Sploh ne vem, kaj naj verjamem. Rada bi verjela, da je to le plod naše domišljije in dane situacije, vendar me vsi forumi in vse zgodbice prepričujejo o nasprotnem. Dejansko si RES ne želim nikogar in nič klicati, ampak pojavljajo se vsiljive misli. In potem se sprašujem, kaj pa če se mi bo res kaj zgodilo, ker toliko razmišljam o tem in, ker se mi vsiljujejo te misli. Po vsakih teh mislih si rečem “NE NE NE NOČEM TEGA, RES NOČEM”.In potem sem brala še o telepatiji in sem se začela spraševat, kaj pa če duhovi berejo moje misli in bojo prišli, tudi, če si tega res ne želim? Zaradi tega postajam slabovoljna, na jok mi gre, ker sem samo jaz tako smotana, da sploh razmišljam o tem. Skrbi me, strah me je in potem me vsi sprašujejo, kaj sem tako slabe volje, jaz pa jim govorim, da ni nič. Če povzamem, v meni je non stop prisoten nek strah. Če ni to, je nekaj novega. Gripa. Kaj, če se bo moj mož okužil (dela v zdravstvu) in bo okužbo prinesel na otroka, name? Kaj, če bo umrl? Kaj bom brez njega? Kaj, če jaz umrem, kaj bo moj sinček brez mene? Fantu in nikomur si ne upam povedati, ker so vajeni moje zaskrbljenosti in hipohondrije in me ne bodo razumeli.
Prosim, svetujte mi, kako naj se iz te situacije rešim. Razmišljala sem, če bi šla h psihiatru, vendar me skrbi, da me bo zasul s tableti, ki ne bojo nič pomagale… Skratka, povejte, svetujte, potolažite me, razjasnite nejasnosti.

Tvoje stanje zahteva zelo hiter posvet. Lahko mi pišeš na naslov [email protected].

danes sem se končno pogovorila z bližnjimi, o tem kar čutim. svetovali so mi, naj poiščem pomoč, preberem na internetu in si vse skupaj nekako razložim. več kot 2 uri že iščem po internetu, pa mi nekako ni uspelo najti popolnoma podobne situacije… se mi je pa že nekoliko oddahnilo, ko sem našla vaš forum, saj sem pred tem resno razmišljala o obisku psihiatra.
moj problem pa je sledeč:
velikokrat čutim prisotnost nekoga, pa nikakor ne morem ugotoviti, kdo to je….najprej sem mislila, da sama sebe strašim, saj se mi je vedno dogajalo, ko sem bila sama v sobi. kasneje pa, ko sem isto čutila tudi ob prisotnosti mojega partnerja, sem na stvari začela gledati drugače…. največji problem se pojavi, da me je te prisotnosti stah, saj ne vem, kaj naj si predstavljam: je vse v moji glavi (oz. ali resnično rabim psihiatra), ali dejansko čutim nekoga….
mami mi je rekla, naj ga vprašam, kdo je in kaj holče, vendar to ni pomagalo…
v noči, ko je umrl mamičin oče, nisem mogla zaspati…čutila sem, da je nekaj narobe…hotela sem ji reči, naj pokliče domov in vpraša, kako je s starim očetom, vendar glede na to, da je bila ura 4 zjutraj, tega nisem storila. čez nekaj minut pa je zazvonil telefon…..(to se je zgodilo pred pribilžno 2 leti)

pred osmimi leti pa je umrla moja stara mama, na katero sem bila zelo navezana…velikokrat se zvečer, oz., ko mi je težko pogovarjam z njo…takrat pa se mi pogosto zgodi, da začutim prisotnost nekoga….ne znam razložiti…. (verjetno je spet vse v moji glavi)
nekako ne morem razumeti, kako se lahko po tolikšnem času še vedno tolikokrat spomnim nanjo, saj ne mine skoraj nikoli več kot dan, da ne bi vsaj enkrat v dnevu pomislila nanjo….

bojim se sama sebe in vsega kar se mi dogaja, saj imam skoraj 25 let, ter si res ne znam razložiti ničesar več….človek bi mislil, da bo takšne strahove presrastel….
verjetno obisk psihiatra nebi bila tako slaba ideja…
za kakršno koli mnenje ali nasvet se vam že v naprej najlepše zahvaljujem….

Draga Imi!

Mislim, da ne potrebuješ nobenega psihiatra. Enostavno si človek, ki ima, za razliko od mnogih drugih, zelo izostren čut zaznavanja sporočil. Odprta si za intuicijo, kar pomeni, da se lahko zelo dobro skoncentriraš. To, kar potrebuješ je, da ti nekdo razloži, kaj to je in kako to koristno uporabljati, ne da bi ti to kakor koli škodovalo. Strah pri tebi ni primaren ampak izvira iz nevednosti. Očitno tudi v tvojem okolju nihče ne ve nič o tem.

Piši mi na [email protected] in z veseljem ti bom razložil vsa ta dogajanja in ti tudi povedl, kako in kaj lahko počneš z njimi. Za strah pa ni popolnoma nobenega razloga, še manj pa za obisk psihiatra.

Pozdrav grettaa-i in imi!

Jaz sem pa vedno verjela, da to kar vidimo ni vse, samo nisem nikjer nasla neke meni sprejemljive razlage. Potem pa sem naletela na knjigi Celestinska prerokba in Potovanje dus in od takrat naprej sem pomirjena. Recimo da vem kaj je in kako deluje in me tega ni strah (ceprav me niti nikoli ni bilo).

Pa se to – ko so se mi zacela pojavljati ta vprasanja sem bila stara 20, sedaj sem 28. In se vedno mi ni zal, da sem prebrala knjigi.

Kakorkoli, tudi ce jih nimata casa prebrati – ce do “duhcev” ne nameravas biti zlobna, tudi oni ne bojo do tebe! 😉

Pozdravcek!
Tina

Ja Tinči, dobro razmišljaš. No, za globje poznavanje materije bi treba, razen omenjenih knig, prebrati še kakšno…..

Pwahahahahaha nikoli te nebom nehal strašiti pwahahahahaha

Še en brezposeln….

Jaz imam pa zadnej čase občutek, da so okoli mene dobri duhovi in da me ščitijo. Čeprav vseeno nisem na točki v življenju, ko bi bila najbolj srečna, zaradi službe npr. in zdravljenja bolezni, pa včasih pogrešam nekaj v partnerskem odnosu, čeprav sva si zelo blizu, ampak samo jaz to nekaj rabim ko ne vem niti kaj…

V vsakem od nas je Dobri duh, če ga tako imanuješ. Jaz ga imenujem Bog. In je v tebi, v meni, v vsakem martinčku in v vsaki travici. In nas varuje. Zla ni. Zlo si ustvarimo sami v svojem umu. Um = ego….

Me veseli, da sem prebrala vaša razmišljanja in izkušnje.
Tudi sama večkrat čutim prisotnost nekoga, pa mi nikoli ni uspelo ugotoviti kdo ali kaj bi to bil-o. Ker pa smo ljudje na žalost taki, da se bojimo tistega, česar ne razumemo, me je bilo tega vedno strah. Strah tega, da je nekdo prisoten, meni pa se niti sanja ne, kdo/kaj bi to bilo. Po vrhu vsega pa smo še taki, da največkrat najprej pomislimo na nekaj slabega.
Šele zdaj pri 30ih lahko rečem, da počasi preraščam ta strah 🙂 Še vedno so trenutki, ko čutim prisotnost nekoga, le da zdaj na to gledam s pozitivnega vidika. Če me postane strah, ta strah odženem in raje dobronamerno ”pozdravim” prisotnost tistega, ki je. Včasih sem mislila, da sem malo čez les, ker se v takih trenutkih (v mislih) pogovarjam s tisto ”osebo/energijo” (ne vem kako bi jo poimenovala). Pa ne se smejati. Včasih ne vem, kaj bi bilo primerno reči, pa potem samo rečem, da je vse v redu, da so/smo v miru, da smo varni, vmes vmešam še angele in prosim za zaščito itd. Potem me tega ni več strah in čutim nek mir.
Če me je prej prisotnost tega ”nekoga” spravljala v obup in strah, me zdaj ta prisotnost pomirja.
To sem želela deliti z vami, ker sem večkrat zasledila, da se o tem piše bolj z negativnega vidika, v smislu pretiravanj, da duhovi to in ono… Mislim, da je odvisno tudi od našega pozitinega pristopa, spoštovanja/neškodljivosti z naše strani.

Že na začetku sem rekel, da vam prepuščam tole temo in se ne bom oglašal na vaše prispevka. Pa vedno požrem svojo besedo…. Me pa veseli, da se je pri tebi strah pričel, razumsko, spreminjati v nekaj dobronamernega, da iščeš sporočila v teh pojavih itd. Pozitivno razmišljanje je pot k osvoboditvi oz. k dviganju zavesti…..

evo takoj bote pozabli na duhove 🙂 http://www.youtube.com/watch?v=Yv2FnDJGkDk

Vsem prepričanjem navkljub si bom vzel pravico sodbe in nekomu povedal, da je idiot!