Pozdravljeni!

Odkar vem za sebe, me spremljajo nerealni strahovi in nerealne predstave o sebi, ki te strahove samo povelicujejo. v srednji soli mi je prekipelo in sem se tega znebila sama z miselnimi vajami in preucevanju sebe in ostalih, ker sem postajala vse bolj osamljena zaradi izogibanja ljudi. vendar so se kasneje spet vrnili, se v mocnejsi meri. najvecji strah imam pred tem kaj si ljudje o meni mislijo. intenzivnost napadov tesnobe se veca z levelom stresa pod katerim sem. najhuje je, ker ta strah vpliva na moje studijske obveznosti, saj zaradi straha pred osramotitvijo se vcasih sploh ne lotim nekaterih obveznosti. ob predstavitvah pred drugimi ljudmi mi zacne srce biti nevrjetno hitro in mozgani mi zablokirajo ker razmisljam samo o tem kaj drugi ljudje vidijo in mislijo o meni, seveda predvidevam oziroma sigurna sem da so negativne stvari. vcasih sem tako napeta in nervozna da se mi pojavijo tiki na obrazu, ne morem se normalno izrazat in ne morem kontrolirat glasu. velikokrat po takih ali drugacnih socialnih interakcijah (naprimer ko grem ven z ljudmi ki sem jih na novo spoznala) enostavno psihiram o tem kaj si je kdo o meni mislil, kdo je kaj zelel povedati o meni posredno skozi kake fraze, preucujem celo situacijo in vsako besedo, predvajam si film srecanja pred ocmi vse dokler ne zacutim otezenega dihanja in tezkega obcutka na prsih, ter obcutka da ne morem zbezati nikamor, pocutim se ujeto. velikokrat razmisljam o samomoru, zracionalizirala sem ga nestetokrat in na nesteto nacinov in vem da ni pravi izhod iz moje situacije, vendar ko se ti napadi pojavijo so prva stvar na katero pomislim skarje ali noz. vem da je to stanje, ki se ga da prebrodit, ampak imam obcutek da se slabsa, da je vsak napad mocnejsi, in ga sama s svojim racionaliziranje in poskusom preusmeritve pozornosti na nekaj drugega, ne morem odgnati, ne uspe mi. ne vem kaj naredit. in ne mi prosim dajat nasvete kot so “pojdi na sprehod” ker tam srecas druge ljudi, in vse kar bi mi sprehod prinesel je psihiranje o tem kaj drugi ljudje o meni mislijo takrat ko se jaz sprehajam. ne morem pa vec prenasat te absurdnosti, ki me vedno znova spravljajo ob rob in sili v izolacijo. samo hocem normalno funkcionirat.

Pozdravljeni,

naj se vam prvo opravičim za pozen odgovor.

Slišim, da imate strahove in nerealne predstave, ki vam otežujejo življenje. Največji strah imate pred tem kaj si ljudje o vas mislijo in to vam povzroča tudi tesnobne občutke. Ob zelo težkih trenutkih pomislite tudi na samomor, vendar veste, da to ni rešitev. Z racionaliziranjem in preusmeritvijo pozornosti na nekaj drugega vam teh misli ne uspe odgnati.

Anksiozne misli, ki se vam pojavljajo so lahko samo en način kako se vaša psiha izraža in ventilira notranje dogajanje, vendar s tem ne pride do notranje razrešitve – odprave vzroka, ki vam to stanje povzroča. Pomembno je, da skozi proces samospoznavanja odprete te skrite kotičke, se pravi nezavedno, in predelate tisto, kar vam te občutke prinaša. Torej, da se lotite ozaveščanja in predelave notranjega konflikta ali travme. Glede na stanje, ki ga opisujete (slabšanje stanja in misli na samomor), čimprej obiščite primernega strokovnjaka – psihoterapevta ali psihoterapevtko. V primeru, da vam je akutno stanje prehudo, poiščite pomoč tudi pri psihiatru, da vam predpiše primerna zdravila. Zdravila sicer delujejo zgolj na simptomatski ravni in ne odpravijo vzroka vaših težav, vendar vam lahko pomagajo pri vsakodnevnem funkcioniranju.

V primeru, če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ju zapišete.

Lep pozdrav in srečno,