Rad bi vas vprašal, drage dame, po eni stvari, ki mi ne da miru. Star sem 35 let. Zelo sem čustven, senzibilen ali kakor pač hočete. To je baje za ženske pri moških zelo iskana lastnost. Torej, da je moški čustven, odkrit itd. Toda to je po drugi strani moj mora. Ko spoznavam žensko je na začetku vse enkratno in s svojimi pismi ter čustvenostjo vsako zelo očaram in pritegnem. Toda ne vem zakaj po nekaj časa začnejo izražati dvom v takšne osebnostne lastnosti, češ, da se jih BOJIJO. Tipični stavek, ki mi ga izreče ženska po nekaj tedenskem spoznavanju je: Všeč mi je tvoja čustvenost, toda po drugi strani se je BOJIM. Obenem tudi začnejo ponavadi opisovati, kako sem PREVEČ čustven, kar jim pa ni všeč. Čisto sem zmeden in več ne vem kaj je prav. Naj bom kot kamen? Trd, neizprosen, nerazumevajoč? Kako ženski ni všeč, ko ji z besedami izkazujem čustva, ko pa po drugi strani »baje« hrepenite ravno po tem?

Bodi samo to kar si in se ne obremenjuj kaj one pravijo, kajti tista, ki bo v tebi videla tisto kar si, ti ne bo popolnoma nič rekla.

primož

Očitno je premalo “DEDCA” v tebi. Kljub vsemu ženska rabi pravega moškega, ki jo bo vodil skozi življenje. Ne pa takega, ki mu bo nastavljala ramo, da se bo lahko zjokal.

Ja bodi kar si, ampak, ne pa pretiravati s pisemci, pesmicami in vsem tem osvajanjem…če bo prava, se bo zaljubila vate, ne v pisemca in stihe…mogoče daješ preveliko težo ravno tej tvoji čustveni plati, s tem pa strašiš dekleta.
Res je lepo da si čustven ampak dekleta iščejo tudi varnost, razsodnost…kar če lebdiš, ti ne morajo zaupati, se dejansko ustrašijo, kako boš reagiral v težkih trenutkih, ker v resni zvezi ni samo ljubezni, ptičkov in pesmic….življenje prinese marsikaj grdega, tu pa nastopi moški, ki je prej crkljal svojo princesko, zdaj pa zna razsodno rešiti težko situacijo…to je za ženske princ na belem konju…
Torej, ne forsiraj preveč teh tvojih romantičnih čustev…naj pridejo ven samo tista res iskrena čustva…lepa ali grda..oboje so čustva.

manjka verjetno občutek varnosti, saj vsaka ženska ve, kako se sama bori s svojimi čustvi in kakšna nihanja to lahko za sabo potegne.

Rečejo, da se bojijo, v resnici pa jim gre tvoja občutljivost na živce. Pretirana čustvenost in jokavost ni zaželjena niti pri moških niti pri ženskah. Bojimo pa se ženske pri čustvih edino, da bomo naletele na kakšnega čustvenega manipolatorja in izsiljevlca, ki se potem obesi na žensko kot klop in ji ne pusti dihati.

Lahko pa napišeš, kaj podrobno si misilil z občutljivostjo, pa ti bomo lažje kaj odgovorile.

Izražanje čustev je darilo. Mora jih biti ravno prav, če ne nas lahko začnejo dušiti, počutimo se zavezane imamo občutek, da mi tega ne zmoremo toliko, kako potem vrniti?
Razmisli…

Čustvenost je seveda čudovita toda nikdar ne bi hotela ob sebi človeka, ki ga vodijo sama čustva. Malo treznosti se zelo prileže. Prav tako je odbijajoč človek, ki ne premore čustev. Tudi sama bi podvomila v iskrenost čustev, če bi jih bilo preveč. Pa še zelo moreče lahko postane vse skupaj. Partnerju moraš pustiti, da tudi on izrazi svoja čustva ne pa, da se mora nenehno ukvarjati s tvojimi. Si značilen predstavnik primerka, ki partnerja preveč obremenjuje s svojimi čustvi.
Zdi se mi, da si tudi malo neiskren s svojimi čustvi, ker jih izražaš, da bi bil ženskam všeč in ne za to, ker bi tako čutil. Tisto je nakladanje po raznih ženskih revijah, da imajo ženske rade moške, ki se jočejo ipd. Larifari! Ta tvoj stavek, da je čustvenost baje cenjena pri ženskah me je zelo zbodel. Komu hočeš ustreči ? Modnim trendom, ženskam ali sebi !

Čustvenost…veš čustvenost ni samo gruljenje, to je razčustvovanost, da ne uporabim celo malo bolj hudega izraza cagavost…

Kar ženske v moškem iščemo ni čustvenost, ampak čustvena inteligenca. In kaj je to? To je sposobnost pravilnega čustvenega odizva v različnih življenjsklih situacijah.

Torej pozornega ljubimca, skrbnega očeta in moškega, ki se zna potegnit zase takrat, ko je treba.

Dragi Jaka, res je, ženske imamo rade čustvene moške, ampak najbolj pa hrepenimo pri moškem po občutku varnosti, ki ga imamo ob njem. Tako se zgodi, da če se prehitro in preveč odpreš ženski, ji pokažeš globine svojega čustvenega sveta, z navdušujočimi in tudi manj navdušujočimi sestavinami, se potem ženske ustrašijo zaradi svoje varnosti.

Moj nasvet je – bodi čustven, ampak ne na začetku zveze. Če se pojavijo problemi, bodi vedno vsaj na zunaj sposoben jih začeti reševati, vedno reci, no, zdaj pa v miru premislimo, kaj se da narediti – ženske nas takrat ponavadi zagrabi panika in nam je moški edina opora.
Žensko moraš na splošno bolj poslušati in jo spraševati in sam ne preveč govoriti.

Upam, da ti je za kanec bolj jasno!

Hvala vam za vaše odgovore. Problem je v tem, ker sva se spoznala na chatu, ne osebno. Izmenjala sva si maile in si začela dopisovati. Dopisovala sva si nekaj tednov, preden se je ona prvič opogumila, da bi se srečala v »živo«, čeprav sem ji že vsaj 10 dni pred prvim srečanjem bolj ali manj namigoval na to (recimo tudi s tem, ko sem ji pripisal svojo telefonsko številko, da bi se zadeva ja premaknila korak naprej). In kaj naj počnem v tem času dopisovanja? Kako naj bi se pokazal razumen, racionalen in kot pravite »dec« le z besedami? Seveda sva se začela navezovati drug na drugega in to je bilo obojestransko. Dejansko sem se v žensko zaljubil preko pisem, toda to ni bila posledica mojih pričakovanj oziroma izisovanj idealne podobe, pač pa njenih lastnosti, ki mi jih je opisovala. V bistvu sva se oba zaljubila drug v drugega preko pisem. Slike sva si izmenjala, tako da sva približno vedela kako izgledava. No, in ko sva se končno srečala v živo je bila to prava »kemija«. Nadaljevanje tistega, kar se je pletlo preko pisem. Ker so se čustva v času dopisovanja tako intenzivno razvila, sva si že na prvem zmenku izkazovala določene telesne izraze naklonjenosti (objemi, božanje, držanje za dlani, poljubi). No, in TEGA vsega se je ona v bistvu ustrašila. Zelo ji je bilo lepo, potegnilo jo je, pa vendar je nekaj dni za tem izražala strah pred mano, pred mojo senzibilnostjo. Sva res morda prehitelava dogodke? Bi se moralo razvijati bolj počasi? In kako, zaboga, naj se na prvem zmenku, ko sva se končno videla po nekajtedenskem dopisovanju, izkažem kot klen »dec«, ki zna menjati žarnice, če pa mi je po glavi rojilo le to, kako iz mene bruhajo čustva do nje. Vse na njej mi je bilo všeč: njen pogled, njene oči, način, kako se smeje, njeni dotiki, VSE. In to sem ji tudi govoril. Je bilo to preveč? Narobe? Saj sva se seveda pogovarjala tudi o drugih, povsem vsakdanjih stvareh, o glasbi, hobijih itd, ampak nisem pozabil govoriti o tem, zakaj mi je tako noro všeč. Sicer se sedaj odnos lepo razvija, toda vseeno mi skoraj vedno, ko se slišiva pravi, naj nekoliko »upočasnim« zadevo, naj nekoliko zategnem uzde in grem bolj počasi. Kaj se skriva za tem? Strah, da bi se končalo? Vem, da sem ji všeč in čustva so definitivno obojestranska, toda bega me ta njen odnos. Jaz bi bil najraje kar ves čas z njo, ona pa, vsaj tako je videti, ne. Zakaj? Obenem Alice sporočam, da ni res, da bi čustva izražal zato, ker bi vedel, da je ženskam to všeč. Čustva izražam zato, ker tako čutim, pa tudi količino le-teh ne nadzorujem. Sicer pa sem povsem normalen moški in vem, da je življenje tudi kaj drugega kot izkazovanje čustev.

Torej naredi to, kar ti ona pravi: upočasni konje.

Tale internet je čudna zadeva. Imaš občutek, da nekoga dobro poznaš, pa ga v resnici sploh ne. Spoznavati se začnita lepo v živo, še enkrat od začetka.

Dej mi nekaj povej? Si že kdaj sproščeno seksal? Kaj si tedaj občutil, kako nadvlado, premoč ali “demokratičnost”, enakost ???
Moje mnenje – imel sem dekle, jo po njeni želji “šparal”, jo nosil na rokah in bil pretirano čustven – pripeljalo me je do perfekcionizma s katerim imam sedaj probleme pri sedanji punci. Nič mi skoraj ni všeč, njeni nohti, njena postava, njene dlake na obrazu (blond in malo večje dlake kot pri večini deklet), vse me moti, srca pa ne vidim. In igram trdega človeka, skoraj pa to tudi že živim. Kaj boš pa na to rekel?