Stara sem 21 let, sem študentka. Težave imam s strahom saj mi je pred kratkim umrla teta in se nisem mogla soočiti s smrtjo, saj sem prvič videla mrtvega človeka. Ta strah se je v meni nakopičil tako da me je začelo rahlo dušiti v pljučih, odšla sem k zdravniku, ki mi je izmeril pritisk,ki je znašal 145 in mi rekel da je za športnico to malo prevelik pritisk. Ko sem prišla domov mi je mami rekla da so to znaki srčne kapi, seveda sem se takoj ustrašila in vsak čas mislim da me bo pobralo. Po eni strani sama sebi to dopovedujem da to ni mogoče, saj sem športnica, 12 let že treniram karate, treniram tudi fitness, in se ukvarjam z vsemi mogočimi športi. Pred tem sem bila vesela, polna energije, pozitivne energije, skratka čisto drugačna punca. Sedaj pa sem padla v neke vrste depresije in imam občutek da ni nobena prijateljica ne more pomagati. Imam pa tudi fanta, vendar me želi prepričati s tem da on ne misli imeti take punce in da naj grem domov, in ko bom prišla k sebi bova lahko nadaljevala, v tistem trenutku pa mi je še slabše.
V tistem trenutku začnem misliti, ko naju bo zadela enega od naju smrt, pa ne bova mogla biti več skupaj, in zabredem v depresijo in še globje razmišljanje iz katerega ne vidim konca, ni mi pa jasno da ko zaspim da se mi začnejo blodnje, včasih pa ko sem prišla domov z napornega dneva, sem bila prav vesela postelje, novega dneva, vse se mi je zdelo z rožicami postlano, sedaj pa takole.fant pravi da sem se spremenla za 100 % in da ima občutek da me izgublja, nato pa mi ratuje še težje, še bolj se začnem tresti, hočem jokati, pa ne gre.
Ko globje ramišljam o tem se mi začnejo potiti roke, ali pa me začne oblivati mrzlica, kar nemudoma me nekaj špika pri srcu in ko grem spat, čutim strčni utrip da je povečan, danes pa se mi je tudi zgodilo da sem začutila zatrdlino v vratu. ponoči ne morem spati, in če spim imam neke čudne blodnje, ko pa zjutraj vstanem pa se mi začne čudno blesti, ali sem sploh živa, enostavno ne verjamem da se to meni dogaja in bi za to da se vrnem v svoj normalni tok življenja dala prav vse.

Fant mi je takoj ko sem prišla v stanje deprsije, rekel kaj se dogaja z mano, ali bova mogla poiskati psihiatra, ker sem očitno čisto zmešana, kar pa me še bolj potre, in mi pravi da ima občutek da hočem narediti samomor in da se boji zame, vendar na to sploh nisem pomislila, le bojim se smrti, nikakor se ne morem sprijazniti s tem da to obstaja, verjetno me imate za močno egoistično osebo, vendar mi boste lažje pomagali če vam povem tudi vse moje slabosti.

lepo prosim pomagajte mi ker to traja že dva meseca, stanje pa je vse slabše, ali naj poiščem psihologa, kako mi lahko on pomaga, nisem do sedaj imela nobenih zdravil za pomiritev. Verjetno se vam zdim nabita z negativno energijo, vendar vam povem da poskušam na vse načine priti iz tega ven, vendar očitno nisem dovolj močna, znam rešiti vse probleme prijateljic, ko pa se to tiče osebno mene pa nisem dovolj močna. Enostavno preveč premišljujem o posmrtnem življenju, ali bog sploh obstaja, kar se do sedaj nikoli nisem, živela sem normalno kot vsaka srečna punca. Poskušala pa sem se pogovorit z mojo mamico, ki pa prvi da ji nekatere stvari niso jasne, pravi mi ti mi praviš da si preveč srečna v življenju, padaš pa v tako malodušje. Enostavno kar začnem razmišljati da se mana s fantom ne bodo uresničile najine sanje, da nne bova mogla iti na rab na morje, da ne bom nikoi videla ibize v španiji, in tako.

Danes proti večeru sem si skušala malo pomagati z vero, verovanjem v boga, in sem bila kar dobre volje, počutila sem se kot da je zopet vse v redu in počutila sem se kot da sem splezala na vrh triglava. Zvečer torej sedaj pa se mi je spet začelo blesti,da me je prav strah iti v posteljo.

Ne vem kaj je pravzaprav narobe z menoj, povejte mi ali sem res že na meji nenormalnega, ali imam kakšno bolezen, ali se to da ozdraviti, samo za pomoč bi vas prosila, da se zopet vrnem in postanem punca, ki zna uživati življenje. Vi bi mogli mene videti pred dvemi meseci, čisto druga punca, to tudi jaz čutim, vendar si ne morem pomagati. Prosim pišite mi kako naj si pomagam, ker sem že čisto na tleh. Pozabila sem vam še povedati da sva šla s fantom za praznike v Nemčijo kjer so se pogosto pogovarjali o smrti, prsiotne pa so bile tudi starejše ženske, ki so se stalno slabo počutile, bruhale, itd. Mislite da je mogoče podzavestno tudi to vplivalo na moje stanje. Poskušam se zamotiti s faksom, karatejem, internetom, televizijo, vse v določenih trenutkih gre, ko pa se usedem pa mi misli spet uidejo dvoja pota, takšne bolečine jaz še nikoli nisem očutila in mi ni znana, zato bi vas še enkrat prosila za pomoč. nikakor tudi ne morem jesti, ne čutim lakote, jem na silo. Povejte mi ali res obstaja možnost srčne kapi tudi pri mladih osebah, ali imam res težave, ali pa je vse to samo psiha. Kako naj premagam strah, saj je le ta največji sovražnik, še to sem vam pozabila pvoedati da sem karate začela trenirati zopet pred kratkim, saj ga eno leto nisem trenirala zaradi obveznosti na faksu, le tam pa spodbujamo samozavest, krepimo duh, borimo se proti strahu. Tudi na faksu sem imela težave, sem tretji letnik ekonomske fakultete, in sem šla že četrtič opravljati matematiko, nato pa sem imela še ustni zagovor, in me je tudi to čisto prizadelo, nenkrat se mi je nakopičilo več svari. Občutek imam da mi srce tako močno razbija. ko sem bila pri zdravnici me je poslala za preventivo tudi na EKG, in so mi rekli da je vse v redu, tudi pljuča so mi slikali, le rekli so da mi malo prehitro bije srce, in da je to verjetno posledica stresa.Tudi zjokati se ne morem, to je tako čuden občutek in bolečina, da si nisem nikoli predstavljala. Pogovarjala pa sem se tudi s prijeteljico, ki pravi da je podobno doživljala, ko je imela neke vrste lojnico na prsih in se je prepričala da ima raka, pravi da jo je to tako daleč privedlo, da je šla celo na urgenco ker jo je začelo dušiti. pravi da se moraš enostavno sprijazniti s tem, da smrt obstaja, da si pač ustvarjen da živiš in da je lepo živeti, vendar je bila ona vedno sama, starše ima dosti starše in dosti starejše, pa tudi fanta nima, tako da je svoje probleme vedno reževala sama, jaz pa imam starše, sem razvajena edinka, imam resnega fanta že od 16 leta, in se vedno zanašam na pomoč drugih in si sama ne morem pomagati.Ne vem zakaj kriza nastopi prav zvečer, povejte mi ali sem jaz edini tako primer, ali ste že kdaj imela kakšno mlado puno s takim problem, in kako jih je rešila. Ali je potrebno oziroma nujno da najdem pomoč psihiatra, še bolje bi bilo če bi mi vi lahko pomagala.
pozabila sem vam tudi povedati da jemljem kontracepcijske tabletke, na katerih piše da če imaš povečan pritisk moraš nemudoma prenehati jemati tabletke, saj povečujejo depresijo in možnost srčne kapi, saj vem da sem vam mogoče vse skupaj zdi bedasto, vendar imam občutek da vam lahko vse zaupam in da mi boste pomagali.
Zanima me še nekaj ali se lhako jaz pozdravim čez noč kot pravi moj fant da moraš ensotavno odklopit nekatere stvari, ali kot pravi moja prijateljica postopoma, saj pravi da je pri njej trajalo nekako 1 mesec da si je opomogla, pri tem pa si je tudi pomagala s svetim pismom. Enostavno ne morem verjeti da se to meni dogaja, punci v katero so vsi verjeli in punca ki je bila tako samozavestna, močna, polna energije, enostavno to nisem več jaz, prosim pomagajte mi priti spet do moje sreče..

Prosim pomagajte mi, potrebujem vas!!! NELLI
če vas še kaj zanima, da bi lažje preučili moj primer, mi pišite

Spoštovana Neli,
vaše težava je za vas skrajno zoprna, čeprav objektivno praktično nenevarna.
Koristen nasvet naj obiščete psihiatra ste že večkrat zavrnili,vendar je prav on tisti, ki vam lahko tu pomaga, zato se oglasite v Psihomentalni posvetovalnici Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani.Naj vam ne bo nerodno, številni vaši kolegi tja potrkajo brez predsodkov, ki se jih boste tudi vi kmalu iznebili.Pa tudi težav!
Lep pozdrav!

Prijateljica ti je dala nekaj dobrih nasvetov. Strah seveda ne moreš zanikati, potrebno ga je definirati in nato preoblikovati ali se odločiti, da ga ne potrebuješ.Sama lahko strah odpraviš tudi tako, da prideš do spoznanj, da zanj ni razlogov, pomagale bi ti knjige priznanih psihologov o samozavesti in podobne teme.

Draga Neli.

Vsak človek se kdaj vpraša o smrti, kaj je po smrti itd. Tudi jaz sem se.
Nekoč sem bil na nekem pregledu in sem zdravniku rekel, češ, kaj če bom umrl. Pa me je rekel:” Kaj se sekiraš. Ljudje umirajo vsak dan. Takšno je pač življenje.”
In sam pri sebi sem si rekel: Ne nori stari. Bog ti je dal življenje. Izkoristi ga, kolikor ga moreš.
In je pomagalo. Res je tudi, da sem kristjan in da v smrt pač vidim odhod v drugo življenje, k Bogu.
(Če si tudi ti verna, ti predlagam, da prebiraš samo Novo zavezo Svetega pisma.)

Pa lep pozdrav.

Deklica, VSI se moramo enkrat sprijazniti s SMRTJO. Pika. Eni prej, drugi kasneje. In očitno si ti sedaj v enem takem obdobju, ko boš pač morala opraviti s tem. In to se splača, kajti ko opravimo s tem:
– nas ni več strah umreti
– začnemo ceniti življenje in si bolj prizadevamo, da ga preživimo kvalitetno

Jaz ne verujem, vera je po definiciji nekaj, kar se razumsko ne da dokazati, kar je treba VERJETI (brez dokazov). In če imaš v sebi to “milost”, da veruješ, potem boš smrt verjetno sprejela še prej in lažje in se zopet z optimizmom obrnila k vsakdanjemu življenju.

Obisk pri psihiatru ali terapevtu nikakor ni sramotno, temveč običajno dejanje in včasih je pač treba iti tja, kot k zobozdravniku…

Fant ti ravno ni v oporo. Si prepričana v vajino zvezo? Morda pa je malo grob do tebe, ker mu že preseda tvoje jamranje in ti skuša na svoj način pomagati, da prideš k sebi…

Če ti bo zelo hudo lahko poiskusiš tudi poklicati enega izmed telefonov za pomoč ljudem v stiski. Večinoma so brezplačni.

Draga Nelli

Že ob branju prvega dela tvojega pisma sem te nameravala vprašati če veruješ v Boga. V nadaljevanju ga omenjaš, in svetujem ti da se še bolj poglobiš v vero, kolikor te razumem Boga do sedaj nisi poznala. Smrt je tako naravna kot rojstvo, in s smrtjo ni konec življenja tvoje duše, umre samo tvoje telo. Jaz sem verna in tudi o smrti sem veliko razmišljala. Ni me strah umreti, mi ki smo sedaj tukaj smo le popotniki v večno življenje ki živimo v sedanjem času. Si kdaj razmišljala, koliko ljudi je že živelo in umrlo? Si pametno dekle, ki se je prvič srečalo s smrtjo, in koliko jiih še bo do konca tvojega življenja. Tukaj in sedaj imaš svoje naloge ki jih moraš izpolniti, predvsem pa spoznati. Svetujem ti da prebereš knjigo Moč pozitivnega mišljenja. Če jo boš vzela zares boš lahko rešila prav vse težave. Ti bolezenski znaki so posledica tvojega paničnega razpoloženja in res se lahko sprevržejo v bolezen, zato skušaj svojo psiho čimprej spraviti v ravnovesje. Svetujem ti tudi da stopi do kakšnega razumevajočega duhovnika, ne glede na to ali si verna. Svetoval ti bo, da se lahko vključiš v kakšno verno in pozitivno razmišljajočo skupino mladih ljudi. Zelo dobro se boš tam počutila. Moti pa me tale tvoj fant, on te ima najraje zdravo, veselo, neproblematično. Z njim si ne boš nikoli nič pomagala. Partner je tudi zato, da ti v vsem stoji ob strani, tvoj ravno ni tak, pa tudi nikoli ne bo. Morda ti bodo moji nasveti kaj koristili, najbrž pa je prav da ti povem, da imam hčerko, staro toliko kot ti.
Želim ti veliko uspeha in poguma