Pozdravljeni!

Stara sem 24 let in ves čas živim v nekem strahu, zaradi katerega sem vsak dan bolj nesrečna. Drugače sem zelo srečna, imam čudovitega fanta, urejeno družino, dobre prijatelje, službo,…Sem velika ljubiteljica živali (tudi doma imamo psa, 4 muce, papigo, ribe,…), ampak me je ostalih živali zelo strah, predvsem hude pse (pit buli, terjeri, podobno), ki pa jih je po naših ulicah vseveč in zaradi katerih si ne upam, več peš v mesto, na aerobiko ali sprehod po parku. Zvečer pa tudi nemorem na sprehod, ker me je strah teme, tako da sem ves čas v avtu in ne grem nikamor več peš. Vendar tudi tu se pojavi problem, ker me je zelo strah prometa in vseh nesreč, ki se dogajajo. Ko se s fantom kam odpeljeva se skušam čisto sprostiti, ampak, potem ko vidiš kaki “norci” so za volanom postanem čisto panična. Obožujem morje in plavanje, a si ne upam dosti stran od obale, ker me je strah morskih psov, čeprav vem, da so pri nas le nenevarne vrste. Rada imam konje in ko sem hodila ne tečaj jahanja me je bilo prve ure zelo strah in vse do konca tečaja je strah le malenkost popustil.
Počutim se zelo nesamostojno, kar me zelo moti. Rada bi vaš nasvet, kako bi se moj problem lahko rešil.

Zahvaljujem se za odgovor in vas lepo pozdravljam.
Ti

Spoštovana Ti,

kadar gre za strah pred konkretnimi dogodki, predmetom ali živaljo je možno z vedenjsko psihoterapijo doseči določeno stopnjo desenzibilizacije, z anksiolitiki lahko omilimo strah v ključnih situacijah (vendar ti lahko povzročijo zasvojenost). Če gre za hujšo obliko pa se uporablja tudi kombinacija antipsihotičnih sredstev z zaviralci prevzema serotonina. Katerega od teh načinov bo v vašem konkretnem primeru najkoristneje uporabiti, bo lahko presodil le psihiater, ki vas vidi in se z vami širše pogovori, ta bo lahko ocenil tudi vašo sposobnost za psihoterapijo.

Spoštovani, sem v obdobju, ko z 2 letno deklico odhajava na svoje. “Pobegnile” bova iz morbidnih domačih razmer. Vendar me duši strah pred samoto oz., da ne bom kos vsej zadevi. Moje psihično zdravje je verjetno že malce načeto, vendar se trudim z avtogenim treningom in tekom, dogovorjen imam termin pri psihiatrinji. Torej na dobri poti – pa kljub temu polna tesnobe, strahu, jeze in krivde. Globoko v sebi vem, da delam prav. Kako naj premostim ta čuden čas odcepljanja, da bo čim manj stresen in mučen? Hvala.

Spoštovana Samozavest,
praktično ob vsaki pomembni odločitvi ima človek pomisleka ali dela prav, tudi kakšen občutek krivde se najde,zato menim, da niste nobena izjema.Snmelos, ki je bila potrebna za odločilno potezo, vam bo v nadaljnjem življenju še posebno koristila, saj se obenem zavedate tudi vseh čeri in nevarnosti, ki jih lahko srečate.Predvsem ne sedite doma, privoščite si družbo in poskrbite za aktivno prestajanje prostega časa, to vam bo hkrati dalo moči za nadaljevanje.