Petra! Vedno tako lepo, prijetno, z ljubeznijo, predvsem pa materinsko pišeš o Jacksonu. Mislim, da si fantastična mamica! In sinko to ve! Kdaj pa kdaj se spomnim na tvoje napisane besede, da naj se crkljamo, cartamo in takoj objamem svojo čebelico. super!

Ja, meni je preusmeritev energije vase, v svoj limfomček ob postavitvi diagnoze pomagalo. Kolikokrat sem zato lahko pobožala svoj tumorček, mu kaj povedala (bil je tako velik, da je prekrival 2/3 pljuč, pa še infiltriral se je, pa še razlezel po organih limfatičnega sistema) Hecno, ne? Meni je pomagalo! pa pričevanja dveh oseb iz brošure dr. Jezerškove Maligni limfomi. Zato ker sta odprto govorila o svoji bolečini, ker nista skušala prepričevati in drugim dokazovati, da sta čisto v redu. Mene take “resnične” zadeve veliko bolj motivirajo kot besede “Sej bo!” in dokazovanje drugim, da sem močna.

Pa kar ne morem nehati….;) verjetno me mate že dost….šibam v mesto…

maja

Kar tikaj me. Če mi kdo reče vi, se mi zdi, da to nisem jaz.

Lep dan želim tebi in vsem tu gori!

Pozdrav še iz Mb!! Kristina, naša mama limfomka, kot zgleda se nam dogajajo podobne stvari. Tudi mene je odhod Mihe čist sesipal, več kot teden nisem pogledal na forum, sem mislil, da bo bolje, pa NI. Že cel teden si tipam namišljene bezgavke na vratu, pokašljujem, dva dni se ponoči ponovno preoblačim zaradi potenja, opažam oteklino ob prsnici,…. skratka štala in pol. Tudi sam sem pred prvo kontrolo po končanem zdravljenju, prične se drug teden z CT-jem, mislim da imam 22.2 UZ, tako če boš imela kaj časa, se lahk trefnemo za kak kofe na OI.

Na momente se mi zdi, da vsej situaciji nisem kos. Da nisem borec in bom kr preč. Potem se strah in dvomi odplazijo, posije sonce, zapade nekaj snega, pobašem skije, ponovno dobim zagon in sem o.k, stari Marko!! Brez foruma, spodbud, nasvetov, Kristine, Petre, Mateje in vam podobnih bi bil boj težji, zato hvala vam.

Nič, zdaj pa pičim na Brnik iskat frenda, ki se vrača iz moje druge domovine, Indije. Petra, če boš drug teden imela kaj cajata se javi za kofe.
L.p, Marko

O, punce, ful ste filozofirale. 🙂 No, v glavnem, vse, kar pišete, se dogaja verjetno večini od nas.

Ampak jaz recimo…. pa sem se v začetku spraševala o krivičnosti življenja in zakaj ravno jaz itd. In na začetku nisem mogla in nisem želela nekaj časa vedeti nič o limfomih. Nisem hotla brskat po netu. Namesto mene je to opravil brat in tako sem dobivala le prečiščene info, spodbudne info. To mi je takrat zeloooo pomagalo. Nisem hotela dosti vedeti predvsem zato,ker sem se bala vsake info, v kateri bi pisalo kaj o smrti ali slabih prognozah. Ko pa sem videla, da se dobro zdravim in po vseh prečiščenih info, sem začela brskati “u nulo” o mojem NHL-ju.

Ohohoho, Marči, kje si, štajerski limfomčkar? Ja, a ne, tole je pa cela norija, kar se lahko dogaja živemu limfomčkarju v glavi, heheh. Vsaka taka stvar nas izitiri in kače v glavi delajo do norega.

Ti si pa sploh v zopernem položaju trenutno. Če se prav spomnim, je prva kontrola meni pomenila blazno velik stres! Največji po prvem šoku, ko sem zbolela. In na zadnjem CT-ju (3 mesece po zdravljenju) sem bila čisto preč. Tako me je bilo strah, kaj bo pokazal – ali sem se pozdravila ali ne – da se mi je trgalo, ko sem v KC-ju čakala na ct-preiskavo. Moj Dolfi je potrpežljivo sedel poleg mene in zbiral še zadnje atome potrpljenja in me tolažil in mi sigurno MILJONKRAT rekel, da bo itak vse ok. Ko sem ležala na tisti “dili” in čakala, da me bodo “pocetejal”, so mi solze kar same tekle. Cmerala sem do konca preiskave. Potem je bilo potrebno dober teden čakati na izvide. Izvide sem dobila točno 15. septembra 2005 (ko je tudi svetovni dan ozaveščanja o limfomih) pri dr. Zaletelovi. Mislim da so bila takrat moja črevca spucana v nulo. Živčki pa polni kač. 🙂

Evo, Marči, to so moji spomini na prvo kontrolo. Želim ti, da jo bolje zvoziš. Napisala sem ti pa zato, da ne boš pomislil še na kakšen štrik morda, ker tudi, če se ti bo totalno trgalo, je to normalno. 🙂

Aja, MArko, jaz imam kontrolo ob 13h. Lahko pridem kaj prej. Mogoče bom imela celo kar dopust in se lahko dobiva v LJ in greva kaj popit in kakšno rečt.

Krasotinca bejba eeej vse bo v redu. Res je da je Bedanc šel, in sedaj te je strah. Zakaj? Da se ne bi to zgodilo tebi. Kristy tukaj na tem forumu smo podporni člani in tisti ki se borijo in ki so se borili. Verjamem da te je strah vendar ker si žalostna in ker je žalost močno globoko čustvo še posebej ob smrti nekoga ki si ga poznala, ki ti je bil blizu, vendar verjemi ti si močna. Z žalostjo vred si potegnila tiste črne luknje, ki te žulijo in ti ne dajo miru. Vendar zakaj bi se to zgodilo tudi tebi? Ti povem da si sedaj le žalostna. To je skoraj enako kot pri profesorjih na fakulteti. En profesor je smotan, meče študente kot za stavo, daje težke izpite vendar večina študentov naredi. Ni to prava primerjava vendar želim ti povedat da se ne boj. Ljudi doleti bolezen in ozdravijo. Uf sem zakomplicirala. Krasotinca drži se!!!!

Thanks, Metka! Se že držim! :))))

Pravkar sem si doma privoščila en manjši SPA. 🙂 Prej pa sem norela na Bodyattacku. MI je šlo zelo dobro od rok in nog. 🙂

Sploh vam z veseljem sporočam, da sem nehala pokašljevati in tudi glava je že boljša ali skoraj že dobra. Bomo videli, kaj bo prinesel teden okoli 22.2., ko bo kontrola, ampak za 1x sem ok.

Hvala vam vsem za podporo. Kaj bi mi brez foruma, kamor lahko jamramo, se veselimo, diskutiramo, kaj povemo….

Hkonočko!