Odločila sem se, da svoje vprašanje napišem še sem in upam, da mi boste lahko pomagali.
Imam otroka in kljub temu, da sama nisem bila zlorabljena, imam nenehno strah, da bi se to zgodilo otroku. Prav paranoična sem že in na trnih vsakič, ko se kdo od odraslih malo več ukvarja z otrokom (npr. bolj fizična igra, premetavanje, …). Kako se znebiti tega strahu in vseeno ostati pozorna?

Pozdravljena!

Hvala na vprašanju. Je zanimivo !

Sama menim, da ni pretirano dobro imeti strah v sebi, ker otroci imajo ” dobre radarje” in podzavestno vedo kdaj je starša strah.

Z svojo miselnostjo se lahko nehote ravno to zgodi otroku. Tega pa noben starš ne želi !

Priporočljivo je, da se z otrokom pogovorimo o teh stvareh, mu povemo zakaj to omenjamo (da nas je strah, da ne želimo, da to doživi , ..), da je to praktično lahko na vsakem koraku, da to lahko stori nekdo, ki ga dobro poznamo in mu zaupamo.

Predvsem je potrebno povedati, da bomo otroka vedno poslušali ( pa če bo povedal dobro ali slabo stvar in zato ne bo kaznovan !). Največja napaka je, ker otrok ne SLIŠIMO kaj nam hočejo povedati.
In še nekaj je najbolj pomembno – da mu verjamemo. Kajti, če ob slabi izkušnji, ki jo je doživljal otrok , rečemo NE VERJAMEM TI smo mu spodbili mit o pravičnosti, iskrenosti. Zbili smo mu samozavest in zaradi tega ima lahko resne posledice kasneje ali pa celo življenje !

Srčno upam, da tega ne bosta doživela z otrokom. To je travma za vedno !