Spoštovani dr. Rejec!
Prosila bi vas za nasvet. Zadnjih nekaj let je moj problem strah. Začelo se je po maturi, ki sem jo pisala pod pričakovanji, čeprav sem vanjo vložila vse svoje moči. 4 leta so nam trpali v glavo, kako je od mature odvisno vse naše življenje. Zadnji 2 leti sem končala z odličnim uspehom na težki gimnaziji in moja želja je bila študij medicine. 1 točka mi je zmanjkala. Podrl se mi je svet. Tega je že 4 leta in še vedno mi rije po glavi. Sprijaznila sem se s farmacijo in prvi dve leti kar zagnano študirala. Sprejela sem slabe ocene, toda način dela me totalno ubija. Ker sem padla tudi 2. letnik, sem pa čisto obupala nad mojimi možgani. Prej sem zdelovala brez težav, sedaj pa tako mučenje za bogo 6. Sedaj me je ves čas strah ponovnega neuspeha, ljudje me sprašujejo, kako faks, jaz pa le nekaj mrmram. Na živce mi gre to dokazovanje sami sebi, da nekaj zmorem. Pa nič ne zmorem. Snovi je toliko in še ta tako težka, da me je že pol leta prej strah, kaj bo. Tudi nekateri predmeti so tako dolgočasni, da rabim tri dni, da sploh odprem zvezek. Bliža se izpitno obdobje, jaz pa brez apetita, brez moči in volje, brez upanja na dober uspeh, roke in noge imam na soncu ledeno hladne, tresem se, srce mi razbija. Tudi na veliko potrebo grem 3-krat na dan. V glavi mi nič ne ostane. Kadarkoli si vzamem čas za oddih, me potem peče vest, da bi morala študirati ali pospravljati doma. Srednja šola je bila zame raj. Na športnem in glasbenem področju sem bila zelo dobra, sedaj se pa vozim domov in na ekipni šport lahko pozabim. V dijaškem domu sem delala vse in to me je gnalo naprej. Poškodovala sem si tudi ramo in ne morem več igrati odbojke, bila pa sem kapetanka. Sedaj imam probleme z vsemi sklepi, pa ne ugotovijo, zakaj. Tudi pojem dobro in spet so problem solo nastopi, ki jih zahtevajo od mene. Komaj kaj spravim iz sebe. Ker se mi je vse podrlo, sem se obrnila na hrano, da bi se vsaj s kakšno stvarjo ukvarjala in bi bila uspešna!!! Kile so padle dol in sedaj se bojim karkoli dati v usta, saj želim, da imam vsaj težo pod kontrolo, če že nič drugega nimam. Ne znam se sprostiti, ves čas sem napeta. Sedaj sem tudi med “tujimi” sošolci in vsi se samo hvalijo o žurih in kako so v enem tednu pokukali v zvezek in dobili10. Vsak drži svoje zapiske in le redko jih da iz rok. Toda hodim na vsa predavanja, zato me bolj moti odnos, kot zapiski. Vedno sem “nasmejana” in vesela in z vsemi se razumem in pomagam, toda na faksu so klape, ki držijo skupaj in te vidijo le, ko te rabijo. Zato se počutim izkoriščana. Ne najdem ene prijateljice, da bi se res razumeli. Vse so v višjem letniku in se bolj redko vidimo. Imam le dobre prijatelje doma, ki pa so že po službah in delo doma jim pobere še zadnji čas za skupno druženje. Navzven sem čisto normalna. Edina opora mi je fant, ki pa se mi smili, ker me mora ves čas gledati zagrenjeno, saj le njemu pokažem pravo sliko. Zelo se trudim, ko sva skupaj, toda vse me tišči in ker bi rada, da mu je ob meni čim lepše, mi ta trud pobere vse moči. Razkrila sem mu vse težave in mu vse zaupam, pomaga mi vedno, toda v meni je nekaj, ki mi ne pusti, da bi si pomagala. Imam že napotnico za psihiatra, toda to me je še bolj zabilo. Ne upam si oditi, čeprav vem da še kako potrebujem pomoč. Po drugem letniku faksa sem dobila še dodatno diagnozo: epilepsija. Jem zdravila, ki pa mi delajo same težave. Ponoči imam vedno more in take sanje, da so mi pred očmi še cel dan. Tako se tudi ne naspim dobro. Ves čas sem zaspana in 2-krat dnevno pijem kavo, a se mi zdi, da mi ne pomaga veliko. Na samomor pomislim, vendar sem verna, zato take misli v trenutku odpodim.
Kaj naj storim? Nimam moči, niti da bi dvignila roko. Želje v glavi po izboljšanju so, toda telo jih noče uresničevati.
Lepo vas pozdravljam in hvala za odgovor.

Spoštovana Tanja,
videti je, da ste si življenje predstavljali preveč idilično in da ste temu, ne pa svojim dejanskim željam prilagodili izbor študija.Pri svojem delu s študenti sem izvedel za grozljive podatke o “študentski solidarnosti”: ne samo, da nočejo posojati zapiskov, pred kolegi celo skrivajo sezname literature, ki so jih i določeni temi odkrili sami ali izvedeli iz zaupnih virov.Tekmovanje za plasma, od katerega je odvisna večkrat tudi kasnejša poklicna usoda, je žal kruto, vendar ga je prav zato treba upoštevati in se nanj pripravljati. Vaših misli ne prežema le strah, ampak tudi pomanjkanje samospoštovanja in depresivnost, zato bo kar prav, da obiščete psihiatra, pa ne le na tem forumu, ampak tudi v resnici.Motiv za obisk bo enak, kot pri vseh, ki so se že oglasili. to je, da želite živeti bolje.Kot študentka imate prednost pri psihiatru v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani na Aškerčevi 4.

Tanja

Dr. Rejec ima seveda prav – v prvi kritični fazi bo verjetno treba poiskati tudi strokovno pomoč.

Vendar se da iz vašega pisanja razbrati vsaj dve težavi:

1.izredno slaba samopodoba
2.porušen sistem vrednot

Samopodoba. Kaj pravzaprav pričakujete od sebe? Čudež čez noč ?

Nasvet: Napišite si nekaj pozitivnih sporočil (sami sebi) in si jih razpostavite po bivalnih prostorih. Berite jih vsaj trikrat dnevno – vsak dan. Sporočila ne smejo vsebovati pogojnikov ali nikalnic – tedajne delujejo.

Primer: Sem dobra študentka. Vse izpite opravim z lahkoto. ipd.

Dodatno. Naučite se, da si obljubite nagrado za vsak, na videz še tako nepomemben, dosežek. In potem se tudi v resnici nagradite. Poiščite na spletu strani, namenjene motivaciji in prebirajte redno njihovo vsebino. Pomaga.

Sistem vrednot. Kateri so vaši “moram”, kateri “morala bi” in kakšna je vaša vrednostna lestvica vrednot ? Zapišite si vse to na papir. Premislite.

Če ne boste našla ustreznega tolmačenja, mi pišite na email in mi pošljite zapisano. Tedaj vam bom lahko svetoval. Pogosto je dovolj že to, da spremenimo vrstni red prioritet (vrednot). Vendar je za to potrebna ODLOČITEV.

Vaša ODLOČITEV je že dozorela. Ni več zgolj želja. Zato ste se tudi oglasila na temu forumu. Nagradite se za ta korak. In naredite naslednjega. In naslednjega – do vašega cilja.

Zoran
Najprej hvala, ker si se pridružil dr. Rejcu in mi poskušaš pomagati. Vesela sem vsake pozornosti, ki mi jo kdo nameni. Opažam, da danes marsikdo rine le v svojo smer in hoče poteptati vse, ki so mu na poti. Prihajam pač v svet odraslih in verjetno sem nad takim dejstvom pretresena. Začudila sem se, ko si napisal, da želim čudeže čez noč. Že odkar pomnim se trudim za dobro ljudi, ki me obkrožajo. Zakaj sem pa do sebe taka, pa spoznavam šele zadnji čas. Moja mami tudi zelo trpi. Trudi se na vse pretege, ljudje jo pa zabijajo in izkoriščajo. Očetova mama je že ves čas pravi tiran in če ne delamo, kot ona hoče, so takoj očitki in smo najboj nehvaležna družina okrog. Mami je bila vzgojena, da vedno potrpi in ustreže, ni pa se naučila poskrbeti zase in reči kdaj ne. Nje ne bom spreminjala, le pomagam ji in jo bodrim, naj se upre temu. S tem pomagam tudi sebi. Želim rešiti sebe, ker grem verjetno po njenih stopinjah. Priznam, da je moja samopodoba malo nižja kot pri ostalih, toda oblikujem jo že ves čas, enkrat pravilno, drugič pa spet malo mimo. Se bom trudila, da jo bom pravilno. Lestvica vrednot se mi pa zamaje, ko pridem ven iz hiše. Poštenost, dobrota, ljubezen, vera, pomoč, prijaznost, poslušnost, skromnost, privoščljivost, delavnost, veselje, zdrav način življenja, narava…To so moje vrednote, za katere se trudim, ki pa so poteptane, ko jih privlečem na dan. Okrog mene se pojavi vzvišenost, brezciljnost, uživaštvo, prepirljivost, nevoščljivost, lenoba, zasvojenost, grebatorstvo, laž in kraja, moda(zakaj pa so anoreksije in bulimije?) in seks, ki temelji na jaz in ne na midva….gabi se mi. Čigave vrednote so zdaj podrte????Še naprej bom gledala na svoje vrednote, pa če me cel svet zavrže. Bog me ne bo. Je edina “garancija”, ki traja tudi po smrti…Če si vesel vsake malenkosti, ti pa vsak dan pošilja nagrade- poslal mi je fanta, zdravje, starše(izgleda, da kmalu ne bodo imeli vsi oba starša), prijatelje in kar je največ- življenje. Saj v bistvu je z menoj vse v redu, ko pa pogledam okrog sebe, ne vem več, kaj je prav. In to mi maje samozavest. Po temle pisanju pa vidim, da bi moral svet postati zafrustriran, ne jaz in moji somišljeniki. Lep pozdrav vsem.