Pozdravljeni,

Pišem vam, ker je moje življenje postalo že malo neznosno. Namreč že nekaj let se srečujem s strahom pred tem, da se mi nekje kjer zdravnik ne bo takoj za vogalom nekaj zgodi in ne bom do časa prišla do pomoči.. Tako da v bistvu kamorkoli grem vedno preverim koliko daleč sem od zdravnika. Pred leti sem imela krvavitev iz nožnice zaradi nekega posega in sem morala na urgenco in takrat se je ta strah še okrepil. Praktično ne grem nikamor. Kako se znebiti teh strahov in živeti brezkrbno kot nekoč.

Stara sem 50 let.

Pozdravljeni,

opisujete simptome anksioznosti ki so že tako intenzivni da vplivajo na vašo funkcionalnost in vam zmanjšujejo kvaliteto življenja. To stanje uspešno zdravimo, bodisi z zdravili bodisi s psihoterapijo. V težjih primerih uporabljamo oboje skupaj. Zdravila vam lahko predpiše vaš osebni zdravnik. Psihoterapijo izvajajo psihoterapevti, nekateri so tudi zdravniki, ni pa nujno. Svetujem vam, da poiščete pomoč, rezultati zdravljenja si bistveno boljši če stanje ne traja zelo dolgo.
Lep pozdrav,

Spoštovani,

Stara sem 55 let let, v menopavzi že 8 let in živim skupaj z možem. Sin se je pred leti odseliva v 3 ure oddaljen kraj kjer si je ustvaril družino. Zaradi dela in 2 malih otrok se redko vrača domov, se pa skoraj vsaki drugi dan slišimo in vidimo preko video klica.

Z mano se zadnje čase nekaj dogaja, tako da še slabo počutim.

Poosto sem omotična, občasno me preplavi čudna vročina v zgornjem delu telesa tako da postanem potna, občutek vročine v glavi, čeprav je temperatura normalna.

To se mi dogaja samo čez dan oziroma od jutra pa dokler ne zaspim. Ponoči teh težav nimam.

Vseskozi sem tudi zaskrbljena za svoje zdravje, čim rešim eno težavo se pojavi druga zd.težava. Zaskrbljena sem tudi, kako bo ko ostarim, sin se je odseliva 3 ure od doma, pravih prijateljev z možem nimam veliko, oziroma takrat ko so najo potrebovali so prihajali k nama, sedaj pa nimajo časa za naju oziroma se mi zdi, da so ne iskreni. Tudi vsi se sedaj posvečajo svojim otrokom in vnukom, ki so blizu njih. Tako sedaj večkrat z možem nimam kam na kavo in klepet ker so vsi zasedeni oz. tudi odkrito povedano smo se nekako odtujili, saj so prej ko so rabili najine nasvete in imeli probleme bili pri naju 2x tedensko, sedaj pa se ne vidimo tudi po več kot mesec dni, ker revijo, da so tako zaposleni.

Skratka ne morem se sprostiti, tudi ne najdem ničesar kar bi me veselilo in me je veselilo prej. Zaradi zdravstvenih težav, ki so se nabrale in zahtevajo redno terapijo me skrbi kdo mi bo pomagal v starosti, če ostanem sama.

Na sina ne morem računati glede oddaljenosti.

Skratka ne vem kaj se mi dogaja.

Prosim vas za nasvet.

Lp

Pozdravljeni,

to, kar opisujete je resnično težko in ni le ena sama stvar. En dolgi seznam telesnih simptomov, ki vas velikokrat zelo skrbijo in potem še okoliščine ki so za vas obremenjujoče in čustveno boleče. To kar opisujete ni depresija v pravem smislu, ampak egzisencijalna kriza, ki jo dostikrat ženske doživljamo v letih 50-60 in je povezana z izgubo dosedanjih vlog, usamljenostjo in i izguba varnosti.

Čeprav živite z možem, iz zapisa čutim, da tui on ni vir pravega občutka varnosti, da sta bolj “dva skupaj” kot pa čustveno zelo povezava. In tudi to se dostikrat zgodi ko dolga leta skrbimo za druge.

Kaj vam svetujem?

1. Če tega že niste, pogovorite se z osebnim zdravnikom in ga prosite za en splošen telesni pregled z osnovno laboratorijsko diagnostiko. Pa ne zato ker bi mislila, da je z vami nekaj hudo narobe, preprosto zato da vaš um dobi dokaz, da ni stalne nevarnosti.

2. Poiščite si psihološko pomoč. Priporočam vam psihoedukativne delavnice “Spoprijemanje s stresom” ki jih izvajajo v vseh ZD oz. Zdravstveno vzgojnih centrih. So zanimive, zelo koristne delavnice ki nas učijo učinkovitih načinov kako se spoprijeti s stresom. Poleg tega, lahko spoznate nove ljudi. Druga možnost je psihoterapija, poiščite si v svojem kraju nekoga ki vas lahko razume in vam ponudi varen prostor za vaše skrbi in iskanje rešitev.

3. Začnite z ustvarjanjem dnevne rutine, vsak dan majhen izhod (sprehod, trgovina, kavica-lahko tudi sama ali z možem), vsak teden stik z vsaj eno osebo izzven družine (tudi nova poznastva: prej omenjene delavnice, ali pa telovadba, tečaji na Univerzi za tretje življenjsko obdobje).

Najpomembnejše, niste šibka, ne izgubljate razuma in ne dogaja se nič nevarnega. Preprosto vam um in telo sporočata, da ste bila predolgo močna za druge, sedaj potrebujete oporo za se.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket