Pozdravljeni!
Med prebiranjem vašega foruma sem ugotovila, da tudi mene že nekaj časa muči anksioznost… Sem mamica dveh sončkov, starih 5 in 2 leti. Težave so se začele med drugo nosečnostjo, ko sem dobila 5 otroško bolezen in še okužbo s streptokokom B, kar bi lahko bilo slabo za otročka. Z otročkom je bilo in je vse v redu. Od takrat naprej se mi zdi, da se lahko hitro s čim okužim in prenesem na otroka.. Kar naprej si umivam roke,ko gremo na sprehod vedno gledam pod noge, da nebi otroka ali jaz stopili na kakšen cigaretni ogorek, pljunek, ali kaj podobnega in jima kar naprej govorim pazi to, pazi ono, ne prijemaj tega.., če kaj pade na tla me je kar strah pobrat, ker mislim, da je tam polno virusov in bakterij,.. Pa še z možem se zaradi vsega tega večkrat skregava.. Saj vem, da če do zdaj nisem nekaj resno zbolela, da tudi zdaj ne bom, in glede na to, da vsi ljudje tako normalno živijo, ampak včasih pride kak dan, ko me je kar vsega tega strah…ali mi lahko napišete kakšen nasvet, kako naj se tega strahu pred virusi in bakterijami znebim.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

se opravičujem za pozen odgovor.

V nosečnosti ste zboleli z omenjenima boleznima in če sem vas prav razumel, bi bilo dejansko možno, da bi bilo to slabo za otroka? Kasneje pa ste se začeli ukvarjati s prisilnimi mislimi, da se boste s čim okužili in prenesli na otroka. Veliko si umivate roke, gledate, da ne bi stopili na ogorek, pljunek ipd. Otrokom dajete veliko prepovedi zaradi vašega strahu, ki morda niso smiselne.

Kot psihoanalitični psihoterapevt se ne ukvarjam z vedenjsko-kognitivnimi metodami, zato bi vam težko dal kakšen nasvet kako pridete do rešitve. V osnovi je razlika ta, da se vedenjsko-kognitivna terapija ukvarja s simptomi, medtem ko se psihoanalitična psihoterapija ne in posveča pozornost vzrokom za težave. Težave s katerimi se soočate imajo lahko vzrok v vašem nezavednem in se v zavestnem zgolj manifestirajo v obliki simptomov (strahovi, obsesivni misli in kompulzivna dejanja).

V takih primerih je seveda lahko dati nasvet, vendar se s tem doživljanje žal ne spremeni. Na eni strani imate tako doživljanje in na drugi strani misli, ki skušajo doživljanje spremeniti. Gre za dve sili in doživljanje je mogočnejše in bolj kompleksno. To je tudi princip po katerem deluje vedenjsko kognitivna terapija (utrjevanje novih miselnih vzorcev). Nek simptom lahko zmanjšate ali pa ga celo odpravite, vendar je nevarnost v tem, da se simptom zopet pojavi v isti ali drugi obliki. Prednost vedenjsko-kognitivnih pristopov je v tem, da so lahko kratkotrajnejši pri odpravi simptomov, ampak tudi to ni pravilo, saj obstajajo tudi izjeme, ko se simptomi zmanjšajo (ali celo izginejo) že v parih urah psihoanalitične psihoterapije. Z govorom namreč pride do olajšanja notranje napetosti. Pri tem ponavadi še ne gre za trajno izboljšanje, ampak za dober začetek, poti do spremembe doživljanja in načina življenja. Smisel psihoanalitične psihoterapije je tudi v tem, da ozaveščate vsebine, ki so zdaj v nezavednem in vam lahko povzročajo tudi že opisane težave. To je naporno in tudi zato se ponavadi težko odpravimo na psihoterapijo. Odpori do ozaveščanja so veliki, vendar je strma in težka pot po kateri vodi psihoterapija lahko zelo dobro poplačana – z bolj jasnim razgledom in perspektivi primerljiv z razgledom iz vrha hriba.

Vaša želja je bila po nasvetu in po tega se lahko obrnete tudi k psihologu (psihološko svetovanje). Zgoraj sem opisal osnovno razliko med vedenjsko-kognitivnimi in psihoanalitičnimi pristopi kot jo razumem jaz, seveda pa nisem vedenjsko-kognitivni terapevt, zato bi bilo najbolj korektno, če se še sami več pozanimate o VKT.

Lep pozdrav,