imam mogoče čuden problem.
stara sem 20 let. v vožnji z avtomobilom sem že kot otrok zelo uživala. zadnje leto me je to veselje minilo. kar naenkrat sem se začela bati avtocest in nasploh prehitevanj.
sama imam vozniški izpit in nikoli ne prehitevam razen če naletim na traktor pa še takrat se 100000% prepričam da je varno to pomeni da vsaj nekaj minut vozim za njim medtem ko bi ga drugi prehiteli.
ko se vozim z drugimi (partner, oče – jim zaupam) me je grooza, čeprav vozijo previdno in po pravilih. med vožnjo sem vsa trda in napeta, vedno trzam če s stranske ceste hitreje pripelje avto, sama sebi grem na živce in to me zelo moti. zelo težko se mi je zato odpraviti na daljšo pot (morje).
ko se sama vozim sem bolj sproščena, ko pa drugi vozi pa doživljam more.
si lahko kako sama pomagam?
imate mogoče kakšen nasvet, kako naj se znebim strahov, saj me zelo motijo?
lep dan

Lahko ti zaupam svojo izkušnjo.
Dolgo nazaj sem jemala KT in se sprva odlično počutila,kaj kmalu pa so se pojavile težave: nervoznost, izredna odločnost, agresivnost, pa tudi porast teže. Tolažila sem se, da bo to sčasoma minilo, dokler se mi ni nekaj zgodilo.
Počasi se je v meni prebujal strah do vožnje, ki mu nisem namenjala nobene pozornosti. Potem pa sem se nekega dne peljala po avtocesti skozi tunel, na koncu katerega je visok most.V trenutku, še preden sem se zavedla, sem odrevenela. Nikakor nisem mogla premakniti ne nog in ne rok. Bila sem čisto trda. V meni je bil grozen strah, kaj storiti. S skrajno muko sem se poskusila premakniti. Še danes ne vem, kako sem pripeljala domov.
Takoj sem prenehala s tableti in postala zopet jaz. Trdno verjamem, da so bile one krive mojih stanj in strahov…pred višino, množico, zaprtimi prostori in še in še. Sedaj imam že tri leta mireno in se normalno počutim in tako tudi reagiram- se imam pod kontrolo ter držim pravo težo.
Pomisli, kaj bi bilo lahko krivo pri tebi.
LP

hm.. zanimivo.. jaz sem s KT yarina začela pred parimi meseci, strah pa se je pojavil še pred tem, tako da dvomim da so KT vzrok.
Malo sem razmišljala… redno spremljam novice in tudi črno kroniko. zadnje čase je bilo ogromno prometnih nesreč v katerih so nedolžno umrli mladi ljudje iz mojega kraja pa tudi če niso iz mojega kraja me vsaka slišana prometna nesreča pretrese. mogoče si jemljem vse skupaj preveč k srcu in se bojim le-tega..

Pozdravljena!

Ko sem brala tvoje besede, je bilo tako, kot bi brala sebe. Pa je še nekdo, ki se počuti popolnoma enako kot jaz, ko je za volanom nekdo drug. Sebi najbolj zaupam in ko vozim, vozim sama hitro in tudi prehitevam (sicer tako previdno kot ti). Pravijo, da sem prehiter voznik. Ampak moja zgornja meja na avtocesti je 150 km/h. Potem se že srečujem z negativnimi mislimi, kot so: kaj pa če poči guma, kaj pa če bo kaj ležalo na cesti itd.itd. in zmanjšam hitrost.

Ko vozi nekdo drug, npr. moj partner me je zelo strah in v avtu se vedem enako kot ti. Vsa sem nervozna in skozi gledam, kaj se dogaja levo in desno, pozorna sem na vsak avto in trzam in ne morem si kaj, da ne bi kakšno tudi rekla. Naj povem, d aje moj mož vsak dan skoraj 8 ur za volanom v službi, povrhu tega poklicni voznik in znan kot zelo dober, iznajdljiv in spreten voznik. Morala bi mu zaupati. Komu pa, če ne njemu?!
Ampak jaz vseeno trzam. Večkrat sem ga s tem že tudi znervirala, saj je on potem trznil in bi lahko povzročila kakšno nesrečo. Večkrat mi je rekel, da se to da pozdraviti, naj grem k psihologu.

Začela sem razmišljat od kod se je pojavil strah. V najstniških letih mi je brzina bila celo všeč, dokler…..nisva z enim fantom imela prometne nesreče. Bila sem sovoznik in moj takratni fant je bil malo manj izkušen voznik (začetnik) in je namesto zaviral, stopil po gasu in sva se zabila v en drog. Počutila sem se krivo, saj bi lahko kot sovoznik potegnila za ročno zavoro, ali obrnila volan ali mu vsaj rekla: pazi ali nekaj! Vem, da v tistem šoku, trenu sekunde nisem tega bila sposobna, ampak venomer sem razmišljala, da bi to lahko nekako preprečila.

Od takrat naprej gledam na cesto z velikimi očmi in očitno je to vzrok mojega strahu in nezaupanja.

tudi mene zelo zelo moti, da sem takšna, tudi na živce si grem, kot opisuješ ti. Poskusila sem s samotreningom, da se v avtu sprostim in ne razmišljam o sami hitrosti, temveč o čem drugem. globoko diham in se skušam pomiriti. Pozitivne misli prignati v svojo glavo. Ker sedaj sedim zadaj poleg otroka, mislim, da je malo drugače, saj nisem tako pozorna na vožnjo.

Ali si ti tudi imela kakšno podobno izkušnjo v tvoji preteklosti? Morda izhaja tvoj stran iz nje… Ali pa so nesreče in žrtve iz tvoje okolice res toliko vplivale na tvojo psiho in se posledično bojiš vožnje v avtu.

Poskušaj delati na sebi, pozitivno misli in nauči se zaupati vozniku. Meni to pomaga, čeprav tega vedno nisem sposobna (odvisno od razpoloženja).

LP MUCI

Pozdravljena MUCI!

Me veseli da me razumeš ker se ti dogajajo iste stvari. v preteklosti sem imela eno prometno nesrečo, ko smo se z družino odpravljali na počitnice. takrat sem bila v 5.razredu osnovne šole. nanjo sem čisto pozabila in mislim da ta ni vzrok mojega strahu.
tudi sama poskušam odvrniti slabe misli med vožnjo ali pa kaj drugega početi tako da preusmerim pogled s ceste, vendar se slej ko prej pogled sam od sebe vrne na cesto:(
ne vem kaj naj še probam…

lep pozdrav

Draga LaVidaLoca!

Hvala, da ste podelili svojo izkušnjo. Kar precej ste o morebitnih vzrokih zanjo že razmišljali, nekaj svojih izkušenj so podelili tudi ostali obiskovalci. Pravi vzrok za različne strahove je včasih težko najti in lahko nas tudi presenetijo s svojim pojavljanjem, tako kot pravite tudi sami: uživali ste v vožnji z avtomobilom, zadnje leto pa vas je veselje minilo. Vzrok za neko čustveno stanje seveda lahko prihaja s fizične ravni (npr. vpliv tablet …), lahko pa je tudi globlji, morda ga generirajo naše pretekle izkušnje, naše predstave, pričakovanja … Včasih pa se kakšen strah kar pojavi, kar naenkrat, da niti sami ne vemo, od kod se je vzel. Lahko si predstavljamo, da je v naši podzavesti zelo veliko različnih občutkov in čustev, vendar pa se vseh ne zavedamo. Ko pa je primeren trenutek ali ko smo morda dovolj zreli za soočenje z nekim čustvom, takrat se pojavi iz naše podzavesti. Morda se to dogaja tudi pri vas, lahko tudi v povezavi s preteklo prometno nesrečo, za katero sicer pravite, da ste nanjo čisto pozabili. Lahko ste strah, ki se je pojavil takrat, potlačili v nezavedno področje svoje osebnosti, sedaj pa prihaja v polje zavednega.

Vsekakor pa se mi zdi bolj kot iskanje vzrokov pomembno, kaj boste s svojim strahom naredili. Skušajte se ne boriti z njim, temveč ga sprejmite kot del sebe, ki vam sicer ni všeč, pa vendar je vaš. To pa seveda ne pomeni, da bo on vodil vaše življenje. Če le gre, poizkusite z zavedanjem in samoopazovanjem: ko se strah pojavi, ga ne odrivajte in tudi ne pustite, da vas preplavi, temveč se s pozornostjo zberite v področju čela (tu je naravno področje večje zbranosti, ki je povezano z našim razumom) in se le zavedajte strahu: čutite, kako se pojavi, kako vas želi preplaviti, samo opazujte ga in tako vzpostavite distanco do njega: obstajate vi, ki se zaveda strahu, in obstaja vaš strah. V pomoč vam bo tudi dihanje: predstavljajte si, kako z vsakih izdihom čustvena napetost zapušča vaše telo, z vsakim vdihom pa v vas vstopata notranji mir in ravnovesje. Tudi sicer bi vam priporočil redno sproščanje ter pomoč z afirmacijami in vizualizacijo.

Lahko se s svojim strahom tudi “pogovarjate”. Tako boste lažje vzpostavili distanco med seboj in njim. Povejte mu, da ga sprejemate in da ste na cesti previdni oz. da zaupate vozniku. Tako ga boste pomirili. Predvsem pa bodite potrpežljivi s seboj, saj se stvari znotraj nas ne da spremenit čez noč.

Gospod Boštjan Trtnik!

Vaš odgovor mi je zelo všeč in ga bom z veseljem upoštevala. Upam da mi bo naposled le uspelo.

Hvala in lep pozdrav

Samo neki bi pripomnila, namreč: nisi bla sovoznik. Bila si zgolj sopotnik.

Sovozniki so pri relijih, tekmovanjih, dolgih špedicijskih vožnjah in pomeni, da se menjavajo ZA VOLANOM in tako skrbijo vsak za svoj del vožnje.

Kot pa sem razumela tvojo zgodbo, si bla sopotnica in kot taka popolnoma nemočna oz. na milost in nemilost prepuščena vozniku.

Ni bla tvoja krivda, ničesar ni blo, kar bi lahko storila v prid temu, da se ne bi zaletela. Torej, vsej to odpiši.