Stara sem 21 let, sem študentka. Težave imam s strahom saj mi je pred kratkim umrla teta in se nisem mogla soočiti s smrtjo, saj sem prvič videla mrtvega človeka. Ta strah se je v meni nakopičil tako da me je začelo rahlo dušiti v pljučih, odšla sem k zdravniku, ki mi je izmeril pritisk,ki je znašal 145 in mi rekel da je za športnico to malo prevelik pritisk. Ko sem prišla domov mi je mami rekla da so to znaki srčne kapi, seveda sem se takoj ustrašila in vsak čas mislim da me bo pobralo. Po eni strani sama sebi to dopovedujem da to ni mogoče, saj sem športnica, 12 let že treniram karate, treniram tudi fitness, in se ukvarjam z vsemi mogočimi športi. Pred tem sem bila vesela, polna energije, pozitivne energije, skratka čisto drugačna punca. Sedaj pa sem padla v neke vrste depresije in imam občutek da ni nobena prijateljica ne more pomagati. Imam pa tudi fanta, vendar me želi prepričati s tem da on ne misli imeti take punce in da naj grem domov, in ko bom prišla k sebi bova lahko nadaljevala, v tistem trenutku pa mi je še slabše.
V tistem trenutku začnem misliti, ko naju bo zadela enega od naju smrt, pa ne bova mogla biti več skupaj, in zabredem v depresijo in še globje razmišljanje iz katerega ne vidim konca, ni mi pa jasno da ko zaspim da se mi začnejo blodnje, včasih pa ko sem prišla domov z napornega dneva, sem bila prav vesela postelje, novega dneva, vse se mi je zdelo z rožicami postlano, sedaj pa takole.fant pravi da sem se spremenla za 100 % in da ima občutek da me izgublja, nato pa mi ratuje še težje, še bolj se začnem tresti, hočem jokati, pa ne gre.
Ko globje ramišljam o tem se mi začnejo potiti roke, ali pa me začne oblivati mrzlica, kar nemudoma me nekaj špika pri srcu in ko grem spat, čutim strčni utrip da je povečan, danes pa se mi je tudi zgodilo da sem začutila zatrdlino v vratu. ponoči ne morem spati, in če spim imam neke čudne blodnje, ko pa zjutraj vstanem pa se mi začne čudno blesti, ali sem sploh živa, enostavno ne verjamem da se to meni dogaja in bi za to da se vrnem v svoj normalni tok življenja dala prav vse.

Fant mi je takoj ko sem prišla v stanje deprsije, rekel kaj se dogaja z mano, ali bova mogla poiskati psihiatra, ker sem očitno čisto zmešana, kar pa me še bolj potre, in mi pravi da ima občutek da hočem narediti samomor in da se boji zame, vendar na to sploh nisem pomislila, le bojim se smrti, nikakor se ne morem sprijazniti s tem da to obstaja, verjetno me imate za močno egoistično osebo, vendar mi boste lažje pomagali če vam povem tudi vse moje slabosti.

lepo prosim pomagajte mi ker to traja že dva meseca, stanje pa je vse slabše, ali naj poiščem psihologa, kako mi lahko on pomaga, nisem do sedaj imela nobenih zdravil za pomiritev. Verjetno se vam zdim nabita z negativno energijo, vendar vam povem da poskušam na vse načine priti iz tega ven, vendar očitno nisem dovolj močna, znam rešiti vse probleme prijateljic, ko pa se to tiče osebno mene pa nisem dovolj močna. Enostavno preveč premišljujem o posmrtnem življenju, ali bog sploh obstaja, kar se do sedaj nikoli nisem, živela sem normalno kot vsaka srečna punca. Poskušala pa sem se pogovorit z mojo mamico, ki pa prvi da ji nekatere stvari niso jasne, pravi mi ti mi praviš da si preveč srečna v življenju, padaš pa v tako malodušje. Enostavno kar začnem razmišljati da se mana s fantom ne bodo uresničile najine sanje, da nne bova mogla iti na rab na morje, da ne bom nikoi videla ibize v španiji, in tako.

Danes proti večeru sem si skušala malo pomagati z vero, verovanjem v boga, in sem bila kar dobre volje, počutila sem se kot da je zopet vse v redu in počutila sem se kot da sem splezala na vrh triglava. Zvečer torej sedaj pa se mi je spet začelo blesti,da me je prav strah iti v posteljo.

Ne vem kaj je pravzaprav narobe z menoj, povejte mi ali sem res že na meji nenormalnega, ali imam kakšno bolezen, ali se to da ozdraviti, samo za pomoč bi vas prosila, da se zopet vrnem in postanem punca, ki zna uživati življenje. Vi bi mogli mene videti pred dvemi meseci, čisto druga punca, to tudi jaz čutim, vendar si ne morem pomagati. Prosim pišite mi kako naj si pomagam, ker sem že čisto na tleh. Pozabila sem vam še povedati da sva šla s fantom za praznike v Nemčijo kjer so se pogosto pogovarjali o smrti, prsiotne pa so bile tudi starejše ženske, ki so se stalno slabo počutile, bruhale, itd. Mislite da je mogoče podzavestno tudi to vplivalo na moje stanje. Poskušam se zamotiti s faksom, karatejem, internetom, televizijo, vse v določenih trenutkih gre, ko pa se usedem pa mi misli spet uidejo dvoja pota, takšne bolečine jaz še nikoli nisem očutila in mi ni znana, zato bi vas še enkrat prosila za pomoč. nikakor tudi ne morem jesti, ne čutim lakote, jem na silo. Povejte mi ali res obstaja možnost srčne kapi tudi pri mladih osebah, ali imam res težave, ali pa je vse to samo psiha. Kako naj premagam strah, saj je le ta največji sovražnik, še to sem vam pozabila pvoedati da sem karate začela trenirati zopet pred kratkim, saj ga eno leto nisem trenirala zaradi obveznosti na faksu, le tam pa spodbujamo samozavest, krepimo duh, borimo se proti strahu. Tudi na faksu sem imela težave, sem tretji letnik ekonomske fakultete, in sem šla že četrtič opravljati matematiko, nato pa sem imela še ustni zagovor, in me je tudi to čisto prizadelo, nenkrat se mi je nakopičilo več svari. Občutek imam da mi srce tako močno razbija. ko sem bila pri zdravnici me je poslala za preventivo tudi na EKG, in so mi rekli da je vse v redu, tudi pljuča so mi slikali, le rekli so da mi malo prehitro bije srce, in da je to verjetno posledica stresa.Tudi zjokati se ne morem, to je tako čuden občutek in bolečina, da si nisem nikoli predstavljala. Pogovarjala pa sem se tudi s prijeteljico, ki pravi da je podobno doživljala, ko je imela neke vrste lojnico na prsih in se je prepričala da ima raka, pravi da jo je to tako daleč privedlo, da je šla celo na urgenco ker jo je začelo dušiti. pravi da se moraš enostavno sprijazniti s tem, da smrt obstaja, da si pač ustvarjen da živiš in da je lepo živeti, vendar je bila ona vedno sama, starše ima dosti starše in dosti starejše, pa tudi fanta nima, tako da je svoje probleme vedno reževala sama, jaz pa imam starše, sem razvajena edinka, imam resnega fanta že od 16 leta, in se vedno zanašam na pomoč drugih in si sama ne morem pomagati.Ne vem zakaj kriza nastopi prav zvečer, povejte mi ali sem jaz edini tako primer, ali ste že kdaj imela kakšno mlado puno s takim problem, in kako jih je rešila. Ali je potrebno oziroma nujno da najdem pomoč psihiatra, še bolje bi bilo če bi mi vi lahko pomagala.
pozabila sem vam tudi povedati da jemljem kontracepcijske tabletke, na katerih piše da če imaš povečan pritisk moraš nemudoma prenehati jemati tabletke, saj povečujejo depresijo in možnost srčne kapi, saj vem da sem vam mogoče vse skupaj zdi bedasto, vendar imam občutek da vam lahko vse zaupam in da mi boste pomagali.
Zanima me še nekaj ali se lhako jaz pozdravim čez noč kot pravi moj fant da moraš ensotavno odklopit nekatere stvari, ali kot pravi moja prijateljica postopoma, saj pravi da je pri njej trajalo nekako 1 mesec da si je opomogla, pri tem pa si je tudi pomagala s svetim pismom. Enostavno ne morem verjeti da se to meni dogaja, punci v katero so vsi verjeli in punca ki je bila tako samozavestna, močna, polna energije, enostavno to nisem več jaz, prosim pomagajte mi priti spet do moje sreče..

Prosim pomagajte mi, potrebujem vas!!! NELLI
Pričakujem zadovoljiv odgovor!

Draga Neli!

Ker je ravno polnoč bom za prvič malo krajši:

1. Opisala si številne zanke depresije, k se prepletajo še s tesnobo, zato v najkrajšem času obišči zdravnika, ki te ne bo prepustil raznim aparatom, ampak si bo vzel toliko časa, da mu boš prekinitev lahko povedal vsaj toliko, kot si napisala meni. Napisal ti bo zdravila proti depresiji in proti tesnobi.
2. Depresije se ne da pozdraviti v eni noči, tudi >odklopnabrali< in te pripravili do razmišljanja in skrbi, ki so te pahnile v depresijo.
4. Osvesti malo tele tvoje okoli sebe, če ne jih zamenjaj. Od najbližjih človek pričakuje razumevanje in sprejetosti, ne pa pridiganja.
5. Več po treh tednih.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Draga Neli!

Ko sem tole brala, se mi je trgalo srce. Moram ti povedati, da nisi edina in tudi “zmešana” nisi. Poznam vse tvoje težave. Pri meni so se pojavile pred šestimi leti (zdaj jih imam 26). Poznam strah in utripanje srca in občutek, da ti bo kar naenkrat nehalo utripati. Poznam tudi strah pred smrtjo. Če sem jaz pomislila na to, da bom enkrat umrla, se mi je začelo vrtet, me dušit… Enostavno si nisem mogla predstavljati, da me enkrat ne bo več. Pri meni so se strahovi stopnjevali vse do napadov panike, ko me je postalo tako strah, da sem kričala, brcala, krilila z rokami in se ščipala samo, da bi videla a še živim. ti napadi panike so me pripeljali tako daleč, da si nisem več upala iz hiše. Če se prišla do vhodnih vrat, se mi je začelo vrteti in sem morala takoj nazaj v sobo. Seveda moja zdravnica ni bila mnenja, da potrebujem pomoč. Na srečo pa imam zelo razumevajočo mamo, ki je šla z mano k zdravnici, ji povedala kar ji gre in dobila sem napotnico za psihiatra. Tudi ti si jo čimprej preskrbi. In nikar se ne sramuj, ker greš na pregled k psihiatru. Njegove pomoči ne potrebujejo samo “zmešani”. Obisk pri psihiatru je naravnost čudovit, in olajšanje, ki ga čutiš, ko vidiš da te nekdo razume in ko se lahko resnično izpoveš. Jaz sem dobila antidepresive in pomirjevala. Pomirjevala sicer niso zdravilo a ti pomagajo prebroditi začetno krizo. Psihiater pa me je napotil tudi na psihoterapijo, kar traja še danes. Ne se prestrašit. To ne pomeni, da bodo tvoje težave trajale 6 let. Sploh ne. Sprva sem hodila na psihoterapijo en krat na teden. Potem enkrat na mesec, pa enkrat na par mesecev. Res je, da je zdravljenje dolgotrajno(kar se tiče psihoterapije), a pomaga. O sebi izveš marsikaj, najdeš vzroke,… Tudi jaz sem razvajena edinka in nisem znala nič narediti sama, zato me je vsaka stresna situacija pripeljala do napada panike. Ampak na psihoterapiji se boš naučila pretrgati vezi in postala boš odgovorna za svoje življenje.
Tudi jaz sem si dobila resnega fanta pri 16-ih, ki je mimogrede sedaj moj mož in oče moje triletne hčerke. Sprva tudi on ni razumel mojih težav, a sem se potrudla in mu vse lepo počasi razložila. Povedala sem mu, da nisem nalašč takšna kot sem in da si tudi jaz želim, da bi bilo vse tako kot prej. Povedala sem mu tudi, da, če sva skupaj in se imava rada, od njega pričakujem, da mi pomaga. Če pa misli, da tega ne zmore ali noče, potem pač ne moreva biti skupaj. Meni (tebi) pa bo uspelo premagati težave z njegovo pomočjo ali brez nje. Po tem se je odločil, da mi bo pomagal. (V resnici si boš pomagala čisto sama, on ti bo le v oporo) Nato sem mu povedala kaj se z mano dogaja in sem mu dala za prebrat knjige Zakaj bi se bal, Kako se sprostimo; dr. Kenneth Hambly – Družinska psihološka knjižnica. Tudi ti jih preberi, meni so zelo pomagale.
Pri meni so se težave pred kratkim ponovile, a mi že gre spet na boljše. Tudi to moraš pričakovati. ampak ko se ponovijo, veš za kaj gre in jih znaš obvladati.

Neli, uspelo ti bo. Upam, da sem ti lahko vsaj malo pomagala. Vesela bi bila, če bi se še kaj oglasila, da vidim kako ti gre.

Lep pozdrav in vedi, da nisi sama.

Nadja

Draga Nadja!

Hvala za spodbudne besede, saj je en primer več vreden kot tisoče besed. Ljudje se ne zavedajo, da ogromno več žensk med 20 in 45 letom trpi zardi pdobnih stvari kot vidve, kot v katerem koli drugem obdobju. In da je to najbolj ozdravljiva ali vsaj obvladljiva bolezen, le da pogosto ne vemo, kako si pomagati.

V tvojem pismu je pomembno sproočilo, ki sem ga v svojem odgovoru izbrisal, da je ne bi spravil v še večjo nejevoljo – fantu/možu/staršem je potrebno povedati – to ne delam nalašč, bolna sem, rabim pomoč. Če tega ne razumejo so za v koš za smeti.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Neli, da še ti jaz dam malo vzpodbude. Stara sem 23 let in me je približno nekaj takega doletelo pred letom in pol. Bog ne daj, da bi sploh slišala, da je kdo umrl, ali pa da moram kam daleč sama na pot. Skratka sposobna nisem bila več za nobeno stvar. Strinjam se s tem kar ti je povedala g. Nadja; vse to zaupati svojim najbližjim boš videla, da ti bo lažje ob teh tvojih slabostih, ker ti bodo lahko pomagali, če ne drugače z besedami. Npr. iz mojih izkušenj: Z mamo sem bila na kavi, če sem začutila močno udarjanje srca, skratka vse to kar se tebi dogaja, sem ji rekla: “mama meni je spet slabo” ona pa meni: “lepo se umiri, nič ti ne bo” potem se je pogovarjala in mi razlagala stvari čisto normalno, kot da ne bi bilo čisto nič (upam da razumeš). Samo, da nisem razmišljala o ti moji slabosti. Tudi jaz sem obiskala psihiatra, pa ti povem da mi je pomagal. Vsaj ugotovila boš vzrok tvojih težav. Vzrok mojih je bil fant, katerega pa sem pred 2 mesecema pustila, in pa težave doma (oče prije) . Sedaj sem takšna kot sem bila prej, no ja BOLJŠA tako moram reči. Jaz vem, da boš to prebrodila. Nič se ne boj, ker se tudi tebi ne bo pripetilo nič hudega. Saj pa imaš ja še celo življenje pred sabo. Jaz sem si vedno govorila in znova in znova ponavljala: vsi enkrat umremo, tudi tvoj fant, mama, jaz… Zdaj smo vsi skupaj tukaj na tem svetu, potem pa bomo skupaj na onem. En primer: misliš da bi tvoji praprababici bilo sedaj TUKAJ zanimivo življenje? Tako pač je. Ne živimo zato, da bi celo življenje razmišljali, kdaj bomo umrli. Bomo Neli ampak ne še sedaj!!!!!