Stop evrov za najstnika
Tu je zelo na mestu generaliziranje, ker nas večina (glej podatke o višini preživnin, ki jih je objavila katarina) plačuje bivšim in njihovim v povprečju 10 let mlajšim novim najmanj trikrat na leto morje…tudi pri nas gresta najmanj trikrat na leto na morje…saj v bistvu sploh ne vem, kolikokrat, ker zvemo samo tako, da se njegovi mami ali njemu včasih kaj zareče..tri je minimum…[/quote]
Ne pravijo zastonj, da obstajajo tri laži; mala laž, velika laž in statistika. Statistični podatek o višini preživninskega zneska ne pove ničesar o tem, kakšen je življenjski standard otroka.
Namreč, največje razlike so v takozvanih soft transferjih. Torej otroka, ki dobivata vsak po 100 evrov, pri čemer ima prvi otrok pri obeh starših opremljeno svojo sobo, ki ga starš, ki plačuje preživnino vozi na letne in zimske počitnice (konkretne), vikend izlete, kino, mu še kaj dodatno kupi, financira v celoti kakšno obšolsko dejavnost ali prevzame prevažanje, pa preživlja po en poletni mesec pri preživninskem zavezancuima, definitivno višji standard, kot otrok, ki dobi samo 100 evrov in je to to.
Zato seveda razumem tudi “ta nove” in preživninske zavezance, ki pizdijo nad polgoltnostjo bivše, če so dodatni transferji izdatni. Če manja in njen ločenec vozita tudi otroka iz prejšnje veze na počitnice, potem je seveda ne fer, da se v preživnino vkalkulira tudi strošek počitnikovanja, ki ga otrok ustavri s počitnikovanjem z ex partnerico.
Sam priznam, da zelo verjetno ne bi bil pripravljen plačevati kaj dosti vije preživnine kot 150 evrov, ta znesek namreč pokriva tiste zelo osnovne človeške potrebe, vse ostalo bi namreč želel plačevati na podlagi svoje presooje, ker so takozvani družbeni stroški povezani z vzgojo v vsebinskem smislu. Slednje pa nikakor ne bi želel ekskluzivno prepustiti svoji ex.
Oče – koliko pa misliš, da je takšnih očetov? Bore malo. Sicer bi se pa lahko napisalo 100 ali 150€ nakaže materi na TRR, razliko do recimo 200€ pa mora oče letno prispevati po lastni presoji in to dokazati z računi – v nasprotnem primeru mora razliko do 200€ nakazati materi na TRR.
Če oče otroka recimo ne pelje na morje – mora materi za morje otroka prispevati toliko in toliko. To se vse lahko napiše. Samo potem je problem kontrole, nadzora,….
Dogovor pa je možen med dvema odgovornima, odraslima osebama.
Oeč, to pri nas že ne bi bilo izvedljivo :-). Če bi se midva zmenla, da preživljam jaz, oblači in obuje pa on otroka, bi mali imel vse kupljeno na bolšjem sejmu, tudi čevlje.Očkova utemeljitev je bila nekoč, da otrok itak ne potrebuje kaj več, ker ne hodi v službo, kjer bi moral biti v “slogu” :-))))))))), zanj je torej ciciban slog in ne zdravje. Bombažne cunjice pa luksus. Zdaj ko za vse skrbim jaz, pa mi napiše po sms, kakšne barve hlač in kakšne barve srajčko mu moram spakirat, katere čevlje in katero jaknico za lepše, za doma pa ni tak fejst pomembno :-)))).
Toliko o preživninskem znesku…
No, Neva, še vedno boljše tako, kot da ga moraš zasliševat, kaj mu spakirat, kakšne plane ima z otrokom, je treba dati kopalke zraven… In tako dalje.
Oče, presoja… hm. Moj bivši recimo presodi, da je pa trenirka za sto evrov, ki jo otrok preraste v največ enem letu, če je prej seveda ne uniči, genav tisto, kar tisti hip rabi. In potem bi morala vse ostalo nujno potrebno kriti jaz. Tako da je to dvorezen meč. Pri nas je zapravljavljivost bila problem in zato na takšno delitev stroškov ne bi pristala. Ker bi za tisto preostanek otroci dobivali luksuz, ki ga ne rabijo, niti si ga ne moremo privoščiti. Se je pa zgražal (dokler ni zaživel sam) nad življenjskimi stroški, da to pa njemu ne gre v glavo in da je nemogoče, da toliko porabimo (še v zakonu). A on spiči vsak mesec 5, 6 tankov goriva, ker se mu ni težko vsest in odpeljat 25 km v eno smer po pico v točno določeno picerijo, ker samo tam pečejo tako po njegovem okusu (a moram sploh dodat, da bi bilo za njegovo zdravje itak bolje, če te pice ne bi pojedel, ker ima težave s kg?).
