Pozdravljeni, sem mama samohranilka, okrog 40, s predšolskim otrokom, ki žal mora biti zaradi mojega 12 urnega delavnika precejkrat v varstvu varušk (3x tedensko po 5 ur), ali pa mojih staršev, ki pa že od vedno izvajajo precej psihičnega nasilja nad mano, tudi pred mojim otrokom, kar me najbolj boli. Vem da bi se morala precej bolj oddaljiti od njih, a jih zaradi moje službe kar precej še potrebujem, pa tudi, še vedno nekako upam, da me bodo končno nekako razumeli, prenehali non stop kritizirati, me ovirati, poniževati, žaliti…..pod krinko njihove pomoči, brez katere “sploh ne bi zmogla”, saj iz mene “nikoli ne bo nič”. Poleg tega zelo težko sprejmejo, da imam varuške in kar sami prihajajo k meni, da bi pazili na malčka, saj “kaj bom trošila denar za varstvo tujih ljudi”…..In jaz jih nekako ne morem prizadeti, da bi jih odslovila, nimam moči za to, saj vem kakšne besede bi potem sledile, pa nekajmesečni molk in vzbujanje občutkov krivde pri meni, kar jim sicer čisto hitro uspe. Pa tudi vedno mi govorijo,da iz mene ne bo nič, da nič ne naredim, kakšne skrbi pa imam…… Kljub temu, da imam fakultetno izobrazbo, zahtevno službo in sama skrbim za otroka. No, ob vikendih je malček pri očetu, ki pa tudi, žal precej spominja nanje (izredno živčen, napadalen, ponižujoč), razen kar se skrbi za malega tiče, saj dobro poskrbi zanj. Tudi njegov oče je z otroki zelo v redu, do svoje žene pa………nemogoč, milo rečeno. Zelo bi se želela vključiti v kakšno skupino za samopomoč morda mamic samohranilk, ki se spopadajo s podobnimi stiskami kot jaz (občutek krivde do otroka zaradi razhoda z njegovim očetom, občutek krivde zaradi stalnega menjavanja ljudi okrog otroka zaradi varstva, razni pritiski, vmešavanje, poniževanje, stalno kritiziranje iz strani mojih staršev(otrokovih starih staršev) , poniževanje tudi iz strani otrokovega očeta, občutek manjvrednosti kot mama samohranilka, strah pred prihodnostjo, občutek neuspeha v življenju zaradi nezmožnosti upreti se psihičnemu nasilju mojih staršev in otrokovega očeta…. Želela in potrebovala bi malce podpore, razumevanja, spodbude, pozitivnosti, morda dobrega zgleda, kako naprej z več samospoštovanja in vere vase ter v življenje nasploh. Že nekaj let jemljem tudi antidepresive, da nekako zmorem vse obveznosti in ta dva psihično naporna odnosa, saj energijsko drugače ne bi mogla poskrbeti za sinčka. Želela bi nekako pridobiti dovolj moči, da bi se vsaj v grobem lahko uprla psihičnemu nasilju in tako obdržala več prepotrebne energije za mojega sinčka in sebe. Obstaja morda že kakšna takšna skupina za samopomoč v Ljubljani, ali pa če bi se jo morda dalo na novo formirati? Ima morda kakšna mamica podobne probleme oz. stiske kot jaz? Vesela bom kakršnekoli spodbude.

Pozdravljena!

Mislim, da se vse mamice samohranilke soocamo s podobnimi tezavami, kot si jih ti napisala. Jaz osebno hvala Bogu imam podporo starsev, v veliko tvojem napisanem pa sem se nasla. Ko ti razpade druzina namrec to smatras kot oseben neuspeh in se tako soocas z obcutkom manjvrednosti (posebej v okolju “popolnih” druzin s popolnimi otroci), zalostjo, prizadetostjo, nepredstavljivim trplnjem,ponizevanjem s strani tistih,ki so te pustili na cedilu, ko si jih najbolj potreboval, s skodozelnjostjo in privoscjivostjo okolice (ceprav ne bom nikoli razumela kaj ima neki xy od tega, da te namerno prizadene z raznimi neprimernimi opazkami). Ja, res je umetnost iti skozi vse to z dvignjeno glavo, ponosom, se pobrati in iti dalje, posebej se, ko sam drugim nikoli nisi zelel ali delal nic slabega. Ne vem, ali drzi, clovek obraca, Bog obrne? Svetujem ti, da preberes kaksno knjigo od Louise Hay – meni so pomagale, da sem v sebi nasla majhen delcek energije, moci, volje do zivljenja, pozitivnega mislenja in lazje premagujem tezo zivljenja. Vse dobro ti zelim.

Draga Zojica,
res najlepša hvala za napisano. Ko sem brala tvoje napisano, sem imela občutek, da s svojo stisko nisem sama. Seveda vem, da nisem edina v opisani situaciji, a eno je vedeti, nekaj čisto drugega pa je to tudi začutiti. Hvala tudi za predlog glede branja knjig, jih bom poiskala v knjižnici od omenjene pisateljice. Mislim da sem enkrat v daljni preteklosti brala neko njeno knjigo Življenje je tvoje. Ampak bom še enkrat. Hvala. Tudi tebi želim vse dobro, veliko moči in samozaupanja za naprej. Morda pa še kdaj rečeva kakšno besedo, dve, tako v podporo, ali pa kar tako…..
Vse lepo tudi tebi. 🙂

Kaj naj ti rečem? Vse to sem dala skozi, ostala pa sem s tremi otrocmi. Danes varstva ne rabim več ampak če pogledam nazaj mi je za vsakič ko nisem plačala varuške ampak nasedla moji mami žal. No izkazalo se je, da je njena pretirana skrb in vzbujanje slabe vesti bolezenskega izvora. Ampak takrat tega nisem vedela, sem samo globoko čutila, da nekaj ni v redu. Danes ima diagnozo.
Torej, vzemi se v roke, postavi se na svoje noge, postavi meje in verjami, da če imaš dohodke, lahko za vaju s sinom poskrbiš sama. Brez dobronamerne pomoči staršev. Ko bosta s sinom sama sebi dovolj, bosta nenadoma zadihala in videla boš kako bosta uživala življenje. Če rabiš varstvo, za čas ko si v službi plačaj varuško. Plačaj tudi čiščenje stanovanja in vse ostalo. Ves čas pa posveti sinu in sebi. Ne sekiraj se če delaš 12 ur na dan.
Predvsem pa pohiti, ne veš kako hitro bo zrasel 🙂

Predvsem prec in takoj nehaj z občutki krivde in s tem, da dopuščaš izživljanje nad sabo,
Punca, imaš (cca) 40 let, samostojna si, skrbiš zase in za otroka – pa kdaj misliš odrasti?
Sposobna si, samostojna si, nasilnega težaka si se rešila, zdaj moraš narediti samo še eno stvar:

Dvigni glavo in se postavi zase.

Verjamem, da tega nisi navajena, verjamem, da so te starši preparirali celo življenje, ampak se da.
Za začetek si preberi knjigo “Strupeni starši”, da si razjasniš pojme in vidiš, kaj se ti dogaja.
NI TI TREBA prenašati žaljivk in podcenjevanja. NI TI TREBA.
Kje pa piše, da je odnos s starši tak, da moraš ti vse slabo mirno prenašati od njih, zato da ONI ne bi
bili slučajno užaljeni? A ne vidiš, kako sprevržena logika je to? Vso pravico imaš TI biti užaljena ob
podcenjevalnih besedah in vso pravico imaš reagirati na to. Vso pravico imaš postaviti meje in reči
STOP takemu obnašanju kogarkoli. Če so oni sposobni imeti s tabo samo tak odnos, v katerem te
žalijo in podcenjujejo je to NJIHOV PROBLEM, ne tvoj. Ti imaš PRAVICO, da se do tebe obnašajo
spoštljivo in normalno. In to lepo zahtevaj, mirno, brez očitkov, samo povej jim, da ne boš več poslušala
pripomb in žalitev – in pika. Ne razlagaj, ne opravičuj, ne utemeljuj. Samo povej jim kaj želiš.
In potem se tega drži. Ob vsakem poskusu, da te “spravijo k pameti” se upri in pojdi stran.
Enako seveda velja za bivšega.

Skupina za samopomoč je dobra ideja. Ob posameznih “drobnih vsakdanjih bitkah” sem ti pripravljena
pomagati, recimo po telefonu, če hočeš. (če mi pišeš na ZS, dobiš številko)

Pozdravljena,

kolikor je meni znano je v Ljubljani kar nekaj starševskih skupin, verjamete ali ne, tudi tam, kjer sta oba straša se dogaja takšna scena.

Bi vam pa osebno bolj priporočila individualno terapijo. Ne toliko ker bi bilo z vami kaj narobe, ampak zato, da se toliko sestavite, da se staršema postavite po robu in se zavedate koliko vredni ste, ter da se zavedate, da nihče nima pravice vas žaliti, podcenjevati, ali kako drugače psihično maltretirati. Veliko ste dosegli in soočate se s stvarmi, ki jih večina ne razume. Zavedajte se, da ste čudovita in močna oseba, ter da se imate pravico postaviti zase in da vam nihče nima kaj očitati. Ko bodo živeli delček vašega življenja in dosegli vsaj toliko kot vi, bodo mogoče razumeli, da ste izredno močna oseba, do takrat naj bodo pa modro tiho.

In ja, motivacijske knjige pomagajo veliko, a 3 oseba – terapevt, vam bo dal tisto zadnje potrdilo, da se boste nehali spraševati, če je z vami kaj narobe, ter dobili boste odgovor zakaj se vam določene zadeve dogajajo in jih boste znali prepoznati in se ne več odzivati na njih.

Vse dobro in pogumno naprej.

Draga Zojica, Včeraj, Skela in AlenkaG,

res iz srca najlepša hvala za napisano. Vem da ne morete vedeti, koliko mi pomenijo vaši odgovori, razmišljanja in spodbuda. Sem vse odgovore velikokrat prebrala. Kar nisem nehala brati. Tudi sprintala, da jih imam lahko blizu sebe. Kako zelo dobro denejo besede “zmoreš sama” “sposobna si”, “ni ti treba prenašati” “si čudovita in močna oseba”…..no, seveda čisto vsakemu dobro denejo, ampak…..ob branju le-teh sem začutila trenutke svobode v duši….sicer samo trenutke, a vendarle….
Odločila sem se, da bom v kratkem poiskala stik s skupino za samopomoč za svojce oseb z MOM (o tej težavi, oz.motnji sem prebrala prvič pred par dnevi in to točno na tem portalu in mojega očeta “našla” točno na tem področju, pa deloma tudi mamo (stalna poniževanja, non stop izbruhi jeze, drame za nepomembne stvari, kritike kako sem ali kako nisem npr. zaprla okno, pobrisala mizo……”moj otrok je vzgojen katastrofalno, saj v vzgoji delam vse, čisto vse narobe in morala bi ga kdaj privezati in ga premlatiti s šibo” – to so besede mojega očeta! ki jih nikoli v življenju ne bom pozabila, v zvezi z mojim sinčkom, ki je v resnici krasen, vesel, bister fantek, resda včasih malo samosvoj in neubogljiv, a včasih pravi sonček, prijazen, sodelujoč, sočuten, tako kot vsi petletniki…. in da ne pozabim, kar me res najbolj “osreči” je, da je vse to izrekel pred sinčkom. Boga prosim, da sinček tega ni registriral, razumel. Ampak zraven je bil.
Zato mislim, da bi bilo dobro, da bi se pridružila (če še sprejemajo) tej skupini za samopomoč. Vsekakor pa bi bilo dobro, se strinjam z vami, ga. “AlenkaG”, da bi si poiskala tudi individualno terapijo, da bi se malo “psihično okrepila”. V tem tednu, najkasneje naslednjem pa nameravam tudi poiskati knjigo Strupeni starši, Življenje je moje, pa tudi Ne stopajte več po prstih. Zato najlepša hvala tebi “Skela” za predlog (za to knjigo še nisem slišala in jo bom najprej prebrala, hvala), kot tudi tebi “Zojica”.
“Včeraj”, dobro idejo si mi dala, glede pomoči pri čiščenju. Pa ne zato, da se mi ne bi dalo, ampak ne vem, če mi verjamete, kakšen dan se opazim, da se od “utrujenosti v glavi” prav počasi premikam, da se moram s skrajnimi močmi prisiliti, da gibam, čistim, da se s sinčkom posmejem, čepav v notranjosti je ena takoo velika teža, ki vleče dol, da bi ji najraje popustila, a vem, da ne bom. Ker si želim biti s sinčkom, da je srečen, želim si sonca, zraka, sprostitve, pozitivnih ljudi……… Razmišljam, da bi uresničila tvoj predlog, “Včeraj”, da bi enkrat tedensko po 2 uri plačala čiščenje (vsaj sesanje, brisanje, kar zahteva več energije). “Včeraj”, občudujem te, kako si zmogla s 3 otroki sama??? Si bila v takšni situaciji več časa? Kapo dol, občudujem te. Zares. Prav dala si mi nov elan. Te lahko še vprašam, če smem seveda, kakšno diagnozo so postavili tvoji mami? Če ti seveda ni neprijetno odgovoriti….
“Skela”, zelo mi je dal misliti tvoj stavek: ” Kje pa piše, da je odnos s starši tak, da moraš ti vse slabo mirno prenašati od njih, zato da oni ne bi bili slučajno užaljeni?” “A ne vidiš, kako sprevržena logika je to?”Ja, onadva sta me tako stalno “vzgajala”, potem pa je bil to v meni nek avtomatizem. Ko sem se kdaj medlo uprla, sta me takoj zasula s tem, kaj vse sta zame žrtvovala, naredila, potrpela……itd….., jaz pa čisto nič hvaležna……..Hvala za ogledalo, je zelo koristno.
“AlenkaG”, hvala še enkrat za predlog glede individualne terapije, bom razmislila o tem, vem da bi jo nujno potrebovala. Poznate morda vi katero dobro psihoterapevtko? Veliko mi pomeni vaš stavek: “Veliko ste dosegli in soočate se s stvarmi, ki jih večina ne razume”. Tako dobro dene, ko vsaj za trenutek začutiš, da te nekdo čuti, razume v globino. Hvala.
Hvala vsem, lahko še kdaj kakšno rečemo? Po branju vaših pisemc sem si zadala kar nekaj ciljev (knjige, skupina, individualno, pomoč pri čiščenju) in upam, da se bom tega tudi držala. Lahko prosim še kdaj kaj napišem, če mi bo hudo, ali bom odlašala s katerimi cilji? Hvaležna vam bom.
Če ima katera od vas tudi kakšne težave, lahko seveda tudi jaz prisluhnem, dam kakšen predlog, mnenje, seveda če želite.
“Skela”, hvala za predlog čisto na koncu, a priznam da bi mi bilo nerodno tako osebno te moriti z mojimi težavami. Si morda lahko izmenjava “le” mail, potem ne bi imela občutka, da nekako kar “vpadam” v tvojo intimo, v tvoj dan. Vesela bi bila za stik.
Vsem štirim krasnim puncam želim en krasen, sončen, prijazen teden! 🙂

:-))
Me veseli, lepo te je brati.
Kar migaj, pomembno je migati, ne obstati, ne se vdati.
Temu jaz rečem “tehnika majhnih korakov”….četudi se včasih zdi, da samo mencaš na mestu, ni res,
premikaš se naprej, napreduješ, včasih hitreje, včasih počasneje. Samo vdati se ne smeš.
(Če mi pišeš na ZS, dobiš mail)

Me veseli, da ti pomagamo 🙂
Koliko časa sem v taki situaciji? Kakšnih sedem let. Tamaladva sta bila še v vrtcu, ampak saj ne vem kdaj naj začnem šteti čas. Tudi ko je bil partner še pri nas sem bila pravzaprav sama, tako da….
Danes so vsi trije veliki, letos so prve počitnice, ko gredo samostojno na bazen, ko gredo na kolo, ko se s prijatelji menijo kje bodo prespali ta večer, ko si spečejo pico, skuhajo makarone (saj vem, da je to višek nezdrave prehrane) ampak ob treh me v službi ne začne grabiti panika, kaj je z njimi, če so pojedli zajtrk….. Ja prav to poletje se mi zdi, da sem splavala.

Kar se tiče diagnoze moje mame je alzheimer. Ti bolniki med drugim pač postanejo neskončno zlobni, nespoštljivi do okolice…. Saj vem bolezensko, ampak vseeno…. Tudi z MOM sem se selo blizu srečala. Moj bivši partner ga je združeval z alkoholom in nasiljem. In to kar ti pišeš o starših je MOM.
Vsekakor, v hipu ko začutiš, da nekaj ni OK, se od tega distanciraj. Nikoli ne bo bolje, zelo redko je krivda v tebi. Danes to vem. Če bi to vedela pred 10 leti, bi marsikateri trenutek, ko sem reševala mamo in bivšega partnerja posvetila otrokom. Vseh ne moreš rešiti, otrok pa te edini od te druščine resnično potrebuje.
Pomoč v gospodinjstvu? Ne imej pomislekov. Okolica bo sikala. Poznam to. Ampak razmisli ali se te bo sin spomnil kako si brisala prah ali kako si z njim odhajala na sprehode?

Res vse dobro ti želim.
Pa še nekaj za vse tule gor. Na facebook se ne bom prijavila. Na zasebnem delu nisem prijavljena. Imam svoje razloge. Ampak včasih me neizmerno mika, da bi vas spoznala, da bi spile kavo in v živo videle iz kakšnega testa smo.

Ko si ravno v “bralni fazi”, sem se spomnila še ene zelo uporabne knjige, ki ti bo pisana na kožo:
Naslov je “Rezanje spon”.

LP