Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Psihiater odgovarja stiskanje mozoljev – kako si lahko pomagam?

stiskanje mozoljev – kako si lahko pomagam?

Pozdravljeni!
O svojem problemu sem iskala informacije na tem forumu in našla sporočilo, ki ga je napisala »matka«: 07-02-02

> Imam lepo 16 letno srednješolko, priljubljeno med vrstniki in
> pridno v šoli. Z njo nimam posebnih problemov razen….. Če ima
> vsaj 5 minut časa, si stiska mozolje. To dnevno počne.
> Pravzaprav pravih mozoljev ali aken sploh nima, ampak si stiska
> lojnice, pa naj bodo še tako majhne. Stiska si jih povsod: po
> rokah, nogah, zadnjici,seveda tudi na obrazu. Pri tem si z
> nohti povzroča majhne ranice, ki se zacelijo v hrastico in
> naslednji dan najprej spraska vse včerajšnje hrastice, pa spet
> stiska nove in nove lojnice. Večkrat sem ji že rekla, da si bo
> na ta način uničila (zaenkrat) še lepo kožo, saj se ji občasno
> kakšna lojnica inficira in zagnoji, to je pa že večja ranica,
> ki pusti brazgotino. Opazila sem, da to pogosteje počne takrat,
> ko je nesrečna ali nervozna. …

Stara sem 25 let in imam popolnoma enake težave, kot jih za svojo hčerko opisuje ga. matka. Ves čas si stiskam oz. praskam mozolje, tako da imam, čeprav je puberteta že za mano, resne probleme s kožo na obrazu.
Poleg težav s kožo pa se moje početje odraža tudi v zmanjšani učinkovitosti, saj sem včasih sposobna sredi neke dejavnosti (največkrat ob učenju, branju, delu za računalnikom ipd.), ko se slučajno dotaknem kože in začutim neko nepravilnost (krastico, mozoljček) popolnoma prekiniti delo in se posvetiti le temu, da bi nepravilnost odpravila (si spraskala krasto, stisnila mozoljček). Med svojim početjem, ki lahko traja tudi pol ure, se ves čas zavedam, da bom s tem stanje kože še poslabšala, vendar si ne morem pomagati. Tako si pogosto popolnoma »razorjem« obraz.
Živim s starši, ki me na moje početje sicer ves čas opozarjajo, vendar jih ne upoštevam, ali pa se umaknem na samo oz. svoje početje skrivam.

Že večkrat sem razmišljala, da bi poiskala kakšno pomoč, vendar ne vem, kam se lahko obrnem oz. kakšno pomoč ob opisani težavi sploh lahko pričakujem. Zakaj se sploh pojavi takšno kompulzivno vedenje? Zase ne bi mogla reči, da imam kakšne večje probleme in imam sicer kar pozitiven odnos do življenja.
S kakšno terapijo največkrat zdravite takšne motnje? Če gre v glavnem za vedenjsko-kognitivni pristop, ali si morda lahko na kakšen način pomagam kar sama?
Hvala za odgovor!

Spštovana Maya,
danes sem vam odgovoril na identično vprašanje.