Imam partnerja ki ima nekatere znake narcistične motnje , manipulacije in egoizma . Pri njem ti znaki niso vedno izraženi ker je odvisno od situacije v kateri sva . Partnerja bi Rafa zapustila tudi zaradi prevare ki jo je storil . Imam pa težave ker odgovornost sprejemam zgolj nase . Recimo jaz sem za varijanto popolnega izklopa kontaktov potem pa se mi začne nekako oglašati nekakšna vest , da to ni pošteno in me bolj skrbi za njegova ćustva kot pa za moja . Partner je storil toliko nespoštljivih dejanj , da bi ga brez problema lahko zapustila čez noč in mi to nihče nebi zameril in ne vem zakaj me skrbi da bi mi zameril on . S takšnimi nihanji čustev seveda ne morem storiti tisto kar je prav . V glavnem se o tem sprašujem tudi ko gre za druge ljudi sorodnike, prijatelje , znance, sodelavce…. kljub temu da mi kdo od njih ne želi dobro še vedno dajem na tehtnico kaj bi jih manj prizadelo z moje strani . Kot da mi v glavi zveni : Tega pa res ne smeš narediti tako . Ko gledam koga drugega v podobni situaciji kot je moja , opazim da precej z lahkoto in dokaj hladno opravijo z nekaterimi ljudmi , če tudi so jih prej ljubili .Kakšen nasvet mogoče ? Namig kako se reče človeku kot sem jaz in kam spadam ?

Spoštovana,

pravite, da ste oseba, ki vso odgovornost prevzema nase. Dr M. Scott Peck v svoji knjigi “Ljubezen in duhovna rast” (str.26) poimenuje osebe, ki čutijo pretirano odgovornost kot nevrotike. Tiste, ki se izogibajo vsaki odgovornosti pa imenuje osebnostno motene. Vsi imamo na nekih področjih življenja tovrstne motnje v odgovornosti. A dobra novica za vas je, da je “zdravljenje” pri t.i. nevrotikih bistveno lažje kot pri osebnostno motenih. Pravijo, da nevrotiki onesrečijo sebe, osebnostno moteni pa druge. Ob osebnostno moteni osebi najbolj trpijo njeni bližnji. Če odraščaš ob starših, ki so osebnostno moteni in za vse tegobe življenja krivijo druge, boš nase sprejel tudi odgovornost, ki pritiče staršem. Pretirana odgovornost in skrb za druge pa je značilna tudi za otroke alkoholikov. Toliko o možnih zametkih.

Zaradi vaše skrbi za druge postavljate sebe na stranski tir. Lahko bi rekli, da gre za pomanjkanje ljubezni do sebe, saj dajete prednost dobrobiti in mnenju drugih ljudi. A dr. Peck (str.84) pravi, da požrtvovalnost do drugih ne izhaja iz ljubezni do njih, ampak iz lastne potrebe, da bi ohranili določeno podobo o samem sebi. Nedajanje ali zapustitev v pravem času je lahko sočutnejše, kot pa vztrajanje ob osebi ob nepravem času. In spodbujanje neodvisnosti je boljši dokaz ljubezni kot pa skrb za ljudi, ki lahko sami skrbijo zase. Kadar mislimo, da nekaj počnemo za nekoga drugega, na nek način zanikamo resnično lastno odgovornost. Če stoično prenašamo nespoštljiva dejanja in prevare s strani partnerja, ravnamo mazohistično. A kot piše dr. Peck, je mazohizem prikriti sadizem. Tako namreč obtožimo drugega, sebe pa predstavljamo kot žrtev. Ali vi želite biti žrtev – nekdo, ki se razdaja za druge in pozablja na sebe ali pa želite spoštovati svoje dostojanstvo, svojo osebno integriteto in zapustiti odnose, kjer ste bili poniževani? Ko smo v precepu, ali bi drugemu ustregli ali ne, preverimo da nismo z izrekom JA, sebi rekli NE. Ni smiselno, da strežemo drugim na račun sebe, saj bomo ob tem čutili le nezadovoljstvo, ker smo sebe pustili na cedilu in potem to ne bo dobro za nikogar.

Vse dobro,
Jana Metelko, dipl.soc.del.