stiki
Lahko ti povem le to, da sem napisala en drobec iz življenja ubogega otroka, ki ima komaj OSEM let, pa On preživlja svojo mater! Zato, ker dobiva denar iz vseh strani, da ji pač ni potrebno v službo. Ampak tisti denar je za otroka. Prav si povedala. Le da v tem in še marsikaterem primeru žal ni tako. Dovolj ga ima zase, za en kup štek cigaret in zabojnikov pijače, otrok pa lačen, bos in strgan. Je to mati samohranilka? Je- pojem. Vendar nič drugega. Lep pozdrav, Marija.
Tudi jaz ne. Napisala sem samo resnico. Žal samo en delček, pa vendar je okoli tega toliko prahu…. V oči mi je padel stavek – Kapo dol pred materami samohranilkami. Res, tudi jaz tako pravim, vendar samo pred tistimi, ki to so. Preberite si zgodbo od Nives. Tam je napisan delček, kako MORA prava mati skrbeti za lastnega otroka. In takim ženskam jaz pravim KAPO DOL. S spoštovanjem.
Spoznam tipa. Zanosim. Je v nosečnosti kaj sprememb? Se je treba prilagajati? Neeee. Pijem lahko še vedno, kadim prav tako po nekaj škatlic na dan, se vlačim naokoli… Saj to ni nič takega. Saj ni važno, da v meni raste novo življenje, da čuti kaj se dogaja, da se že v maternici oblikuje… Devet mesecev bom malo bolj okorna, pol bo pa spet ok. Vse lepo in prav, le da devet mesecev ni bilo devet mesecev, ampak je že v šestem začelo iti po pričakovanjih obnašanja bodoče matere. Popadki, otrok priveka na svet težak malo čez kilogram, ves moder, dajo ga v inkubator, priklopijo na cevke in tam ostane skoraj mesec in pol. Mati je dobila apartma zraven, pa ji že ni dišalo biti pri otroku. Zavrnila ga je in šla novemu življenju naproti. Otrokov oče je vsaki drugi dan prevozil več kot sto km, da ga je hodil dajati na kožo in mu dajati vso potrebno ljubezen. Saj se je usedla v avto… celo v roke ga je enkrat vzela, pa se je ravno polulal in takrat se je končalo. Fuuuuuj!!!! Kaj takega!!! Kar ti ga imej, kar ti ga drži… v redu. Otroka pripeljejo domov… ostani doma, jaz ne morem, nočem… Mami ga daj… Tisoč stvari. Ubogo dete ves čas bolehno, astmo ima ravno zaradi kajenja v nosečnosti, neodporen, ker mati ni žežela dojiti zato, ker njena tudi ni nje dojila… Da bi mislila pri vsem tem na službo… kje pa! Sedaj je vsaj našla izgovor zakaj je doma. Da skrbim za otroka, je rekla. Dobro. Smešno je bilo samo to, da je oče otroka bil vedno na bolniški, vedno ga je vozil k zdravniku, ker ona NI MOGLA! Pa čeprav je bila doma. “Jst ne morm poslušat tega joka….” V redu. Živela je pri očetovih starših in kmalu jo je to začelo motiti in je od njega zahtevala, da grejo drugam. Seveda, tam so bili ljudje, ki so počasi uvidevali kaj se dogaja, kako dela z otrokom…. da ni nikoli skuhano, oprano, da oče pospravlja, ko utegne nekje med službo in ko nekako poskrbi za otroka. Brez ficka iz njene strani, saj je bila unemployee je zahtevala selitev. Ustregel ji je. Zapufan do konca je nekako dobil najemno stanovanje v petem štuku. Otrok pri dveh letih še ni hodil, pa ga je nosil gori doli gori doli… Nikoli se ni pritoževal. Kmalu ji je začelo iti vse v nos in je zahtevala, da gre otrok v vrtec. Jaz ga imam dovolj. Jaz ne morem… Bla bla bla. Oče otroka je imel dve službi in še honorarno je delal, da je preživel družino. Ker se je ob porodu zredila, je začela z bruhanjem in glej ga vraga, na hitro je postala spet “lepa”, vsi so jo občudovali od kje ji toliko volje…. A niti enkrat ni potegnila vode za sabo. NITI ENKRAT! Otrok je hodil na umazano školjko, ker se ji ni dalo potegniti vode. Neverjetno. Finančno niso zmogli in šli so na 24 kvadratov. Otrok astmatik, pa je zato pokadila kakšen čik zunaj sobe? Neeeee! Ker bi potem mogla vstati in iti ven. Kje pa. To bi bilo preveč. Raje ga je filala z Ventolini, kot pa se umaknila in pokadila zunaj. Končno je presedlo tudi otrokovemu očetu in pobral je šila in kopita. Seveda, samoumevno je bilo, da otrok ostane pri njej. Saj je ženska, saj je mati. Ha ha ha. Tu pa se začne tisto, o čemer sem že pisala. Ni bilo dneva, ko ne bi desetkrat zvonil telefon pri njemu doma, kjer je ubogi otrok prosil očeta, babico ali pa kogarkoli, ki je dvignil telefon, da mu naj prinesejo kaj za jesti, da ga tepe, da je sam…. Oče ga je hodil iskat in ga jemal k sebi in tako je otrok preživel več kot dve tretjini meseca pri njem, on pa ji je plačeval polno preživnino. Ko je ugotovila kaj je life brez obveznosti (kot, da jih je prej imela) ji je otrok postal odveč in kmalu so ga prepisali k očetu. Tako, da mu vsaj preživnine ni bilo potrebno plačevati, doklad pa ni pustila prepisati, so ji ostale za cigarete. Našla si je nekoga, ki jo je živel in v tem času je ni zanimalo niti to, če je otrok še kje živ. Ko pa je tudi tisti tip odšel, je ostala sama, brez sredstev za življenje… Pa nobenega okoli nje…Hej, kaj nimam jaz otroka? Sedaj bi bil že dober za tolažbo. Pa ga je poklicala, se mu malo “izjadala” na ramenih, kako ga ima rada itd, nikdar pa ni nikogar vprašala, če kaj potrebuje. Tistega, ki jo je financiral ni bilo več in prisiljena si je bila poiskati službo. Pa ni imela tudi šole ne, ker se ji ni dalo učit, pa je bil problem pri službi… Pa je bila čistilka, pa ni bila sposobna, pa je letela… Pa je bila trgovka, pa ni znala računati, pa je letela…pa spet kaj novega, pa je baje kradla…. Ko je ugotovila, da je ZEEEELO TEŽKO delati in se preživljati, se je odločila, da bi bilo dobro imeti otroka pri sebi. Z njim bi pritekal tudi denar. In dobila je otroka, ima zelo velik dohodek iz sociale (Veze so veze, še sodnika bi kmalu kap, ko je slišal koliko dobiva), lepo preživnino… In sedaj leži cele dneve, otrok sam tava naokoli, po nekje štirih letih kar je bil otrok pri očetu,še vedno bruha in še vedno NIKOLI ne potegne vode za sabo….To dela, kot da ni noben problem. Otrok pa školjko čisti…..Šolo ponavlja, ker ni z njim naredila nobene naloge, samo vpila je, da se mora sam naučit, če ne bo zabit…. Ko je prihajal k očetu na obiske so umirali od smrada po cigaretih, tako je revež smrdel… Torbe niso videli tričetrt leta, ker ni smel pokazati zvezkov… Pa seveda problem je bil v tem, da je rekla, da mu je kupila novo, prišel pa je s tisto, ki jo je imel že dve leti prej. Da ne govorim o oblačilih, o katerih je govorila, da ji otrokov oče ni dal nič oziroma, da je vse zmetala stran češ, da njen otrok pa ne bo tako slabo oblečen (moram napisati, da ni bil niti piko slabo oblečen?), ko je prišel na obisk, je imel ene kavbojke več kot 20 cm predolge, da bodo za dolgo in NJEN pas trikrat ovit okoli njega, ker je bilo škoda kupiti enega za njega. Kao, da ima nekaj novega. Ko pa je šel oče v šolo, je videl, da mu sin nosi vse tiste stvari, katere mu je on dal za sabo.Oblačila mislim. Za na obisk mu je oblekla edine nove hlače in eno majico, za drugam je imel vse tisto, kar je imel pri očetu. Škoda besed. Nimam jih. Ko je izvedela, da se oče zanima za sinov uspeh je ponorela in otroku grozila, da če bo šel oče še enkrat v šolo, da ga ne bo nikoli več videl ipd. Začela je izvajati vse večje pritiske nad njim. Npr: če ne boš to, ga ne vidiš nikoli več, če oče ne bo to, ga ne vidiš nikoli več…. Same grožnje. Otrok je izjokaval oči, ko ga je oče vozil nazaj k njej. Ko je bil oče zadnji šolski dan v šoli, je učiteljica samo z glavo zmajevala in rekla, da je edina ženska, ki ni prišla podpisat otrokovo spričevalo. EDINA! Kako neverjetno žalostna zgodba. Ki pa je še zdaleč ni konec. Kar na lepem je prekinila otrokove stike z očetom. Čakal je na njega ob dogovorjenih urah, otrok pa zaprt v stanovanju. NE GREŠ! Tisti k**** te ne bo več videl, ti ga ne boš več videl, naj se j***, je*** mu mater….Otrok joka, njej se očitno meša… Sosedje se zgražajo, koliko vpitja je tam doma, kako se ji sredi noči zmeša in na ves glas nabija glasbo…. (Tudi med šolo!) V glavnem – dogajajo se neverjetne stvari, CSD pa ne vidi problema. Otrok je nekako oblečen, umit, stoji na nogah…. To je dovolj! Nihče pa ne vidi oziroma, nikogar pa ne zanima otroška dušica, kako trpi, kako živi… Kakšen teror, kakšna zloraba, kakšno zapostavljanje…Saj bi lahko še kaj napisali, pa vem, da ljudje ne boste( vsaj tisti, katerim želim pokazati, da ni vse tako rožnato) razumeli, KAJ vam skušamo povedati. Škoda. Ampak kapo dol!!! Svaka ji čast, materi samohranilki!……..Ostajamo brez besed………..Brez besed!………. In to zato, ker tukaj ni kaj dodati…….. Ni opravičila…….. NI GA! Ampak še enkrat – KAPO DOL! To je mati samohranilka! Ni važno kako dela z otrokom, ONA je mati samohranilka, NJEJ se je potrebno priklonit, saj VI LJUDJE (MI) ne vemo, kako težko je biti mati samohranilka. Kapo dol.
NIVES,resnično žalostna zgodba je tvoja. Če bi jo od začetka do konca napisala tuda jaz,bi bila zelo podobna tvoji. Priznati pa moram, da sem v resnici sama nekoliko na boljšem in da se pravtaprav po mnenju Marije sploh ne bi smela pritoževati. Če bi bila ona v najini vlogi, potem bi mogoče pisala drugače.Ponosna in srečna sem, da imam to kar imam.
MARIJA in vsi ostali, ki sodelujete v moji temi s svojimi mnenji.Čeprav praviš, da sem lažnivka, ti to že dobro veš.Jaz za sebe vem, kar sem in kar prestajam v tej situaciji. Povedati vam moram, da se je včeraj zdodij čudež. Ob 21 h me je včeraj zvečer polical mož ( očitno ima občutek slabe vesti ) in me po 11 dneh vprašal za hčer, če res obiskuje vrtec.med počitnicami in odločil se je, da jo naslednji teden pazi on, ko je mamica v službi.
Kaj ni dobra novica.
Zdravo,
no, čeprav sem svojo zgodbo napisala samo zato, da vidiš, da so življenjske situacije take, da nikoli ni dobro preveč kritizirati druge in njihove reakcije. Nikoli ne veš kaj te lahko doleti, in kaj se ti lahko zgodi……
Tako da, glavo pokonci, jezo v torbo, nasmeh na lica, in življenje je naše, a ne da?
(torbo z jezo sicer lahko otreseš kdaj pri kakšni kolegici…..)
Le zakaj vsi mislite, da se je meni zgodilo kaj podobnega? Nisem ne poročena, ne ločena, tudi otrok še nimam…Ima lepo vezo z moškim, s ksterim nama ni potrebno letati pred oltar oz. podpisovati nekih listin, da bi svet vedel, da se ljubiva. Zato se pač ne morem pritoževati. Sem pa samo zunanji opazovalec marsikatere krute zgodbe, ki jih preživljajo otroci pri ti. materah samohranilkah in tukaj ja MANJŠI opis ene. Komu gre to v nos? Tistim, ki delajo podobno? In le kdo ti je (Otrok božji) rekel, da si lažnivka? Beri! Beri in več boš vedela. Je pa lepo, da se ti je bivši ponudil, da bo malo več z otrokom. Da ni morda prebral tega foruma? 🙂
Dragi Otrok!
Vesela sem zate, da je včeraj oče poklical in se pozanimal za hčerko. In da bo naslednji teden z njo. Ali je sploh važno, ali je klical zaradi slabe vesti ali iz čuta odgovornosti? Glavno je, da bosta z malo skupaj. Ker otroci rabijo tudi očeta. Zelo.
Všeč mi je, kako premišljuješ, in želim ti, da ohraniš OK komunikacijo z možem. Zdi se mi, da ti to kar gre od rok, kajne? Da se znaš pogovarjati tudi še takrat, ko bi kdo že zaloputnil vrata. Jaz sem se tega morala šele odrasla naučiti in zdaj vidim da ni tako slabo, kot sem si kdaj utvarjala, da bom s pogajanji izgubila čast in ponos. Je pa dobro se postaviti v dobro zase in dobro lastnega otroka. In ti, mislim, boš to znala.
Drži se in verjemi, da mnogi vemo da si odgovorna mama.
lenja2
Draga Marija,
če te prav razumem, si zelo prizadeta zaradi ravnanja neke mame samohranilke in njenega zlorabljanja lastnega otroka. Si pomislila na to, da si soudeležena v kaznivem dejanju, kar tako ravnanje z otrokom vsekakor je, če tega ne prijaviš policiji? Kadar je tako hudo, smo tisti, ki to vidimo, dolžni zagnati hrup in nekaj storiti.
Premisli.
lenja2
Katera resnica bi me naj bolela, Marija? Tista, ki mi jo skušaš predočiti ti iz primera, ki ti je močno segel v srce? Ali tista, ki sem jo in jo še doživljama sama? Ki jo doživlja moja sestra, ki jo doživlja moja prijatlejica? Katera je tista, ki bi me MORALA boleti? BOLI, zelo boli vsakršno zapostavljanje otrok, verjemi, da to močno občutim, najbolj pa zapostavljanje lastnega otroka. In vsaka mati, ki to čuti, zagotovo ni slaba mati in niti ni slaba samohranilka!
Zakaj ne greš do enega ustreznega organa in skušaš, samo skušaš preprečiti tako zlorabo otroka, kot jo opisuješ, če jo poznaš? Ti je “mati” zlorabljenega otroka bližja kot otrok? Zakaj potemtakem, če si tako besna in ogorčena na takim početjem in ravnanjem ti sama to dopuščaš?
Taka resnica boli, taka, da se nič in da nihče nič ne ukrene v takih in podobnih primerih! Naj ti povem nekaj: nečakinja ima 24 let in ko so pri sosedu tako mimogrede dalu triletni deklici eno po riti, je stopila k materi tega otroka in ji dejala: “Gospa, če vas samo še enkrat vidim, da ste udarili otroka, vas bom šla prijavit in bom vložilo tožbo proti vam!” Obnemeli smo vsi, ki smo bili priča temu, pa vendar – je to res tako čudno in nenavadno? Mar nima vsak otrok te pravice, da se zanj borimo in mu nudimo pravice, ki mu pripadajo? Ko sva se z nečakinjo pogovarjali o tem dogodku, mi je dejala: razumem to, da kdaj pa kdaj se to že zgodi, da mati ali oče udarita otroka po riti, vendar ne tako in na tak način, kot je to storila ta gospa, problem pa je še v tem, da tega nisem pri njej doživela prvič!
Torej – resnica res boli, a ne tista in taka, Marija, kot jo doživljam jaz. Še danes!
marija1
Marija, strinjam se s tabo, vendar žal sociala v veliko primerih ne naredi nič. Če le ni ne vem kako hudo. Saj sem že napisala. Da bi se pa na osebno raven spuščala, pa ne, ker je ta mati samohranilka enkrat že zabodla otrokovega očeta. Očitno bo treba počakati na kaj zelo hudega, da bo kdo posegel vmes.Lp, Marija.