Oprosti Marija, tega iz prejsnjega posta ni bilo razbrati.
Ne maram kar slepega obtozevanja, pa se nic nezna nisi pri tem.

Jaz sem dala podobno skozi ….grozno ‘petelinjenje’ pri dogovarjanju o stikih, obiskih, pocitnicah….
Potem pa ‘ni imel casa’…..oziroma cedalje manj….

Ti mogoce ne ves, kako je tezko gledati otroka, ki caka oceta
zaman. Ki pricakuje pocitnice z ockom, nakar ta gre pac nekam
drugam, otrok pa ostane doma….ko ocka poklice 15 minut predno
bi moral priti ponj…’Ti, danes me pa ne bo’… pa moras potolaziti otroka, ki se ga potolaziti ne da..(poleg tega da gre k vragu kr si si planirala za tistih par ur)
Kako je to hudo….

Jaz sem razbrala iz njenega pisma ravno to – stisko, kako razloziti
otrocku, da ocka ‘nima casa’….in to lepo, da otroka ne prizadanes se bolj….
In ves….otroci razumejo, ne glede kako nezno in po ovinkih jim hoces stvari olajsati – rani jim srcke in nobena, res NOBENA stvar, ki si jo poskusas izmisliti v tolazbo ne deluje, ne cirkus, ne izleti, ne kino, ne sladoled…..

Dejmo rečt takole.

Prebolevanje bivšega je ena stvar.

Dejstva, da se izogiba stikom je pa druga. Za to bo itak sam očka nagrajen, slej ko prej.

Ti lepo naredi tako kot sem ti svetoval, otroku pojasni kako in kaj, očeta naj pred teboj vpraša, uredi sestanek na CSD, naj še tam pove, tako kot tebi in bo mir.Hči pa bo pač prej ali slej morala sprejeti da je tak njen oče.

Je težko te čisto razumem, vendar življenje gre naprej. Zato probleme čim prej odpravi tako da bosta normalno zaživeli.

Še enkrat velik sreče.

Edi
Društvo SONCE

Ne vem, zakaj sta se sicer razšla, dejstvo pa je, da se je mož odselil in ga ne bo več nazaj. In tudi ne bo toliko z hčerko, kot je bil poprej, ko ste še živeli skupaj. Na to, da ne bo toliko z hčerko, kolikor bi želela, bi morali misliti še predenj so nesoglasja dosegla tisto mero, da sta se razšla. O pogostosti stikov in o preživnini sta se dogovorila, in ta dogovor mož izpolnjuje. Najbrž si užaljena, da te je mož zapustil in ljubosumna, ker si je uredil življenje, v katerem zate ni mesta.
Oče ni in ne bo dobil skrbništva deklice, in zato tudi ne bo opravljal naloge skrbnika. Kaj pričakuješ, da bo on, ko greš ti v službo prišel k vam pazit deklico?
Dejstvo, da je deklica razvajena je samo posledica da nisi našla zamenjave za moža in se opiraš na deklico in ji dopuščaš marsikaj, kar ji nebi, če imela partnerja. (mogoče deklica celo spi pri tebi). Najdi si novega partnerja, zaživi svoje življenje, Bivšemu pa omogočaj tisto, za kar sta se domenila.

Draga kolegica. Nikogar ne obtožujem na slepo, očitno znam malo bolje brati med vrsticami kot kdo drugi. Kaj drugega je to, kot blazno ljubosumje, če se ne more sprijazniti s tem, da ima njen bivši novo življenje, novo prijateljico… Da ima sedaj počitnice in jo grozno moti, da popiva nekje v senčki s prijateljico ali prijatelji. Če bi ji bilo vseeno, bi se nehala ukvarjati z njim, kje hodi, kaj dela… pra*** ima več časa za druge, kot za lastno hčer…. Halooo? Hčer ali njo? Ali je otroku kaj obljubil in ni izpolnil? Ji je mogoče direkt rekel, da jo bo vzel na morje? NE!!! To se je porodilo samo v njeni glavi, ker bi se na ta način otroka vsaj malo znebila. Kruto ha? Potem pa pljuva po njem, da je za en k****, da ne mara otroka… Jaz bi rekla, da gre v tem primeru žal za to, da se ne more sprijazniti, da je ostala sama z otrokom in da mora za to ubogo bitje skrbeti, se z njim ukvarjati… Otrok je velika odgovornost, obveznost… Kar strah me je pomisliti kaj bo, ko bo nastopila šola. Ko se ji ne bo dalo ukvarjati z njo, delati z njo naloge… Ah, škoda razmišljanja. In kako se seveda ženska razburja, ker mora ONA hoditi po lastnega otroka v vrtec!!!! Pa kaj je mislila? Da ji bo bivši še varuška ali kaj? Kaj misli, da on nima nobene druge obveznosti v življenju? Če je sprejela skrbništvo nad otrokom, potem je edino prav, da ga izvaja. Če pa ni sposobna, potem naj pa malo razmisli… Kaj mislite – veliko je mater samohranilk, ki nebi niti pomislile na kaj takega!!!! Ki jim je otrok prvi, tudi po razvezi. Potem še bolj. Ki dajo vse za njih, se trudijo, da prikrijejo izgubo enega izmed partnerjev… Tej ženski pa gre v nos že to, da ga mora iti iskat v vrtec… ŽENSKE, vsaj tiste, ki premorete nekaj poštenosti v sebi…. mar to ni res? Koliko vas (nas) je, ki bi za otroka naredile vse v življenju? Če vam otrok vsaj nekaj pomeni, potem mi boste pritrdile. In ne, mislim da nisem nič premalo nežna, ker se mi taki izmečki gnusijo. Pa kdo sem jaz? Jaz jim ne bom sodila, vsak bo dočakal svojo sodbo sam. Lahko pa povem svoje mnenje,lahko povem vsaj naglas kaj se dogaja, če že drugega v tej gnili državi ne morem storiti kjer take izmečke ščitijo. Še hvala bogu, da nisem napisala ostalih grozodejstev, za katere vem iz konkretnih primerov, ker so žal preveč boleči. Zato sem se v to debato spustila. Da bodo mogoče tudi drugi malo bolj odprli oči, ne pa si jih ob takih zadevah zatiskali. To je najlažje. In še nekaj bi dodala, ker je že o tem taka debata. Meni in ostalim podobnim, ki premorejo v sebi ljubezen do otroka, ni bilo ŠE NIKOLI težko najti odgovor na otroška vprašanja. Četudi so tako zahtevna in sprašujejo vse mogoče. Vem, da je lahko včasih tudi moreče, vendar ponavljam – Z LJUBEZNIJO se da otroku pojasniti čisto vse. In tiste ki to znate veste, kako lepo je potem taistega otroka pogledati v radovedne očke, ki so dobile odgovor in to pravi, ne pa rjovenje, vpitje in celo udarce, ker revež vpraša napačno stvar. Vse se da. Če si je ženska zafurala zakon in ji je otrok avtomatsko pripadel, ker je seveda ženska in njegova mati, potem naj se tako obnaša. Če ni sposobna, naj o tem fino razmisli in za otroka najde najboljšo rešitev. S spoštovanjem do tistih mater samohranilk, ki to RES SO!!!! Nikakor pa ne do tistih, katere OTROK preživlja in ne one njega. TO JE SVINJARIJA!!!! Pa lep pozdrav, Marija.

Berem, berem in berem. Imam svoje mnenje.
Spadam med mamice, ki bi za svojega otroka naredile vse. Želela sem si jo in jo imam. Zato mi je vsak dan prelep, ko jo pogledam in pobožam, in se zahvalim, da imam to srečo, da jo imam. Nobena stvar zanjo mi ni pretežka. Pa četudi jo ponovim 100 x . Zanjo delam z ljubeznijo.

Ne razumem pa avtorice teme, ki jo je zastavila, ko je kar nekajkrat ponovila, “moja deklica je pa razvajena”. Ja pišuka, saj sta jo vidva tako vzgojila. Vidva sta jo pripravila do tega, da je razvajena, ali pa drugim dopustila, da so to naredili iz nje.

Vsak otrok, ko se rodi je enak. Je nedolžen, neveden,…. Oblikujemo ga mi. Od prvega trenutka naprej. Če je razvajena, sta za to absolutno kriva samo vidva. Ona pa je reva, ker se ne zaveda še, kakšna razočaranja lahko zaradi tega kasneje ko bo velika doživi. Vse ima svoje meje.

A to je že druga tema.

Pozdravček,
Piki

MARIJA, zdaj šele razumem pomen skrbništva,ki ga prej nisem vedela. Tako me vsaj ti opisuješ v svojih odgovorih. Jaz prekleto dobro vem, kaj to pomeni in zase menim, da sem dobra mati svojemu otroku.Pozabljaš, da sva oba z možem še vedno starša najinemu otroku. Svojo ” sposobnost oz. nesposobnost “pa je mož priznal z svojimi dejanji že takrat, ko se je deklica rodila. Na CSD mi je socialna delavka, ki dobro pozna našo zgodbo dejala, naj v prihodnje ne pričakujem preveč od očeta najine hčerke, ker že v preteklosti ni pokazal otroku prave očetovske vloge.

Sploh nevem kaj bi rada. Druge se pritožujejo, da možje ne upoštevajo dogovorov, da jih nadlegujejo in rinejo v nekdanje žene in otroke. Potem pa se pač drugače dogovorita. Jasno pa je, da če si ločena ne bo nič več tako kot je bilo. Tudi preko otroka ne boš več dobila njegove pozornosti. Ustvari si svoje življenje in ne glej kaj on dela. Ta hujše šele pride… nova žena, njun skupni otrok…

Oh Marija. Ne vem, kaj vse si dozivela, da hranis toliko jeze in grenkobe, ampak vedi, da nikomur med nami ni bilo z rozicami postlano, pa zaradi tega ne obtozujem in ne zmerjam kar povprek.

Pa saj ne bova prisli skupaj. Eni ste taki, a v cloveku vidite najslabse, tudi ce ga sploh ne poznate. Pa kaj.
Hotela sem samo povedati, da vem kako je hudo, ko se oce po locitvi enostavno neha brigati za otroka. Saj je vendar njegov!!
Moja prijateljica v sluzbi je jokala ko dez….njen bivsi je sinu mimogrede obljubil, da ga bo peljal poleti na potapljanje…
Fant (12 let) se je tri mesece veselil….mamo teral, da sta ze aprila izbirala masko in plavutke….odsteval dneve…..bral knjige o
potapljanju, da bo ja pripravljen…
Potem je prisel julij..pocitnice…NIC.
Avgust…NIC.
Ata je peljal svojo novo familjo v Grcijo, fanta pa ni cele pocitnice
(2 mesca pa se malo) niti povohal.
Kolegica je prisla domov iz sluzbe in ga je nasla sedeti na tleh v dnevni sobi….na sebi je imel kopalke, plavutke in masko izza katere so nezadrzno tekle solze……

Mogoce se da .- kot pravis – prepricati dve, triletnika, da oceta ne potrebuje, da si ti dovolj.
Ko je pa starejsi….pa ne.

Podobno zgodbo, ki jo je opisala predhodna sobesednica, doživlja tudi najina hči. Oče ji je že pred nekaj časa obljubil, da se bosta med počitnicami peljala na izlet z vlakom, da se bosta poleti šla kopat na bazen,… Pred kratkim ji je celo rekel, da gremo skupaj na dopust.Nemogoče je mogoče.

Upam, da bo tako čimprej. Bom vsaj imela mir pred njim.
Odgovori mi, zakaj me še vedno kliče po telefonu in me sprašuje, če še kaj mislim nanj. O otroku pa nič ne vpraša.

Sama,

jest te čist razumem in Marijo tudi, Je pač v tem razgalbljanju navedla še marsikaj zanimivega življenjskega, ki se načeloma tvojega življenja niti ne tiče. Sej to vemo in to se na vseh podobnih vprašanjih dogaja.
V današnjem času, ko so ločitve nekaj normalnega, je največji problem če so tu še otroci. In vpitje čez državo ne pomaga nič, če sam z lastnim zgledom ne storiš kaj za to da se zadeve ne spremenijo. Najlažje je obsodit nekoga, pa čeprav je to država, za katero pa vseeno ne moremo reči da se ne trudi. Se po svojih zmožnostih. Je pa tako, da delavci na CSD, so različni, tako kot duhovniki po cerkvah. Ko bodo dovolj plačani, bo konkurenca že poskrbela, da bodo v večini to potem dobri delavci.
Moj predlog bi bil, da se jih dobro plača, saj marsikaj vidijo, urejajo, oločajo. Seveda pa bi morale tudi stranke, torej državljani, dati svoje mnenje o socialnem delavcu in kmalu se seme ločilo od plevela. Predlogov, idej, takih in drugačnih imam, imamo veliko in so se že začele postavljati, udejanjati. Vendar postopoma, počasi. In če koga zanima sodelovanje z nami naj mi piše mail ali pa se priklopi društvu Sonce (evo linkec pa si poglejte):

http://www.gape.org/sonce/

Pa seveda velik sonca
Edi

Bravo Piki! Se ne morem bolj strinjat!

Ha ha ha ha ha ha ha……… Kdo pred kom?

Hvala Marija.

Ljubica, da se nisi slučajno zmotila? Najprej jokaš po forumu, ki ga bere cela Slovenija, da izklaplja telefon, ker ti kličeš, sedaj pa LAŽEŠ celi Sloveniji, da ON tebe klicari. Kako si nizka. Tudi toliko možganov nimaš, da bi si zapomnila, kaj pišeš. Moti te, ker ima urejeno življenje s sedanjo spremljevalko, ker te ignorira, potem greš pa take bedarije nakladat, da kao on tebe kliče. Ha ha ha. Ne smeši se več, lepo te prosim. Ali pas še malo zabavaj s svojimi vsekakor nikakvimi lažmi. AHA, sedaj vsaj vemo, zakaj naj bi imel tvoj bivši izklopljen telefon. Ker mu ne daš mira in ga nadleguješ non stop!!!!! Nič drugače ni do njegove sedanje. Telefonske preglavice…. Le od koga? Neverjetna si! Čestitam ti, da se smešiš in nas zabavaš s svojimi lažmi! Še tako naprej!

Zdravo,

prvo naj povem svojo zgodbo, pa jo potem komentirajte, nekatere jo že poznate, pa vseeno.S partnerjem sva se razšla ko je bila punčka stara 6 mesecev, bilo je zaradi druge ženske, ampak to je samo razlog, posledica pa nerazumevanja in preveč razlik v značaju. Zavedala sem se od začetka da mi mora biti otrok vedno na prvem mestu in da se bo vse spremenilo. Pač, od začetka je hodil pogosto, kasneje sem mu povedala, da mi je preveč hudo ko ga vidim in ker sva se vsakič ko je prišel prepirala in si metala naprej vse sorta, sem predlagala, da naj mi pove kje zdaj stanuje, pa da bo punčko vzel k sebi. Pa tega ni hotel in eno celo leto ga ni bilo naokrog. Pač je “preboleval” najino razvezo po svoje, ne glede na to, da je imel drugo žensko, mi je tudi povedal, da me grozno pogreša in da imam veliko lastnosti, ki jih nova partnerica nima in da to zelo pogreša. V začetku sem si to narobe razlagala, češ sigurno se bo naveličal “ta druge” in prišel nazaj. Pa ni….
V tistem letu se je izmenjavalo pri meni obdobje ko sem ga neskončno pogrešala in ljubila, in obdobje jeze in sovraštva, ko bi ga v žlici vode….. Ostala sem brez službe, starše nisam tudi prej imela blizu ne čustveno ne fizično…bila sem brez avtomobila….. Uglavnem ko sem pozimi na snegu čakala na avtobus s bolanimi otrokom v naročju, ker s podporo od zavoda za zaposlovanje si nisem mogla privoščiti taksi, sem ga preklinjala sto na uro….

Ves ta čas, pa vpričo otroka nisem govorila grdo o očetu. Oziroma če sem že v jezi kaj kolegici po telefonu rekla, sem pa potem punčki povedala, da se mamica jezi na očita, in da ona ni nič kriva za to. Ker ga ni bilo eno celo leto sem ji govorila, da jo oči ima rad in da zdaj pač nima časa pridet. Vsak večer sva lubčka pošiljala z rokico v zrak za očita. Slike sem ji dajala da jih je božala in gledala. In to pa čisto razumem kako to zgleda ko se ti srce trga, pa ne moreš nič narediti. Vedela sem, da je to stvar, ki jo MORAM sprejeti, in delati tako in samo tako, da bo otroku prav.

Čez čas je prišel in kar mi je bilo v največjo nagrado, je bilo to, da je punčka tako stekla k njemu (3 leta je bila takrat stara, ni ga bilo od 2 do 3. leta) kot da je bil včeraj pri njej. Nič nisem komplicirala. zdaj je punca stara 6 let in oči še vedno noče povedat nič o sebi, ima zelo čuden in “neumen” odnos do hčerke. NIkoli jo nima sam, pride k nam domov in je z nami urco ali dve, in to 2 do 3 x tedensko. NIkoli jo nima za več časa, nikoli je ne vzame k sebi, nikoli za praznike, ne vikende, kaj pa šele za počitnice. Vsi pa mi svetujejo, naj za božjo voljo naredim red, pa jim vedno odgovorim: če se je on odločil da je to v redu, in če punčka tudi to sprejema in ji to paše, zakaj bi spreminjala.

pogovarjala sem se ogromnokrat z očetom, pa noče spremeniti nič, zakaj bi potem še za ta odnos prikrajšala svojo punčko, Imata se rada sicer po svoje, pa vseeno, punčka zna biti tudi nesramna do njega, pa jo vedno opozorim da se to ne sme in da more spoštovati svojega očeta, ravno tako kot mene, in da se mora obnašati tako, kot se do mene. Ker ji pač on nič ne reče, nič jo ne krega, nič ne hvali, on samo je zraven…. in ne glede na to, da sem si vseskozi to drugače predstavljala pač tako je……..

Zato draga moja, svetujem ti, poišči si pomoč in strokovni nasvet, tudi jaz sem ga, in se zavedaj, da ravnaš slabo, v škodo svojega otroka. Ni važno koliko ima oče počitnic, in moja deklica gre vsako jutro že od 3. leta že ob 6 v vrtec, pa mi na misel ni prišlo da bi zaradi tega godrnjala. Tako pač je in zadeve je treba sprejeti, žal, take kot so. Vseskozi sem bila sama in lahko rečem da po 6 letih imam vsaj v duši mir, in da je zelo dolgo trajalo, da sem to dosegla, sem pa…..

Sama sem še vedno in me to dostikrat pojezi, po drugi strani sem pa ponosna sama na se da sem to izpeljala tako, da sva obe zadovoljni.

Ne kompliciraj, in ne zahtevaj od partnerja nekaj, kar ti ne želi dati, ker se boste samo prepirali in prepirali v nedogled. Če bo pripravljen se bo odzval sam, če pa ne pa se pač ne bo. Jaz bi na tvojem mestu bila veliko bolj zadovoljna če bi imela kakšen vikend prost, pa ga nisem še v šestih letih imela nikoli, pa kaj zato, vem da je to kar on daje hčerki premalo, je pa bolje kot nič…………..

Bravo Nives!!! Končno se je oglasila ena, ki je podrobno napisala, kako je treba delati z otrokom. Ljudje, preberite si, kaj se pravi PRAVA MAMA SAMOHRANILKA!!! Kljub svojim osebnim težavam ve, ker ima v sebi dovolj ljubezni, kako je potrebno delati z otrokom. In bivšim. Sprejema, kar dobi in je za to hvaležna. Svaka ti čast Nives! Ko bi le bile vse matere take kot si ti…. Vendar na žalost…. Enim je otrok samo breme, drugim pa orodje za maščevanje do bivšega…. Nives, hvala ker si podelila svojo zgodbo z nami. Veliko sreče tebi in tvoji hčerkici. Lp, Marija.

Marija,

kaj se dogaja? Želiš koga prizadeti? Zakaj?

lenja2

Marija, pocasi se mi ze zdi, da imas ti probleme.
Ponavljam, ne vem kaj si prestala (ali kaj te matra), ampak
daj no umiri tvoje izjave, pa malo manj klicajev….

Cankar je mrtev ze lepo vrsto let, njegova mati – vecna Zrtev
– pa se kaksno leto vec.
Kaj ti je tisto – ‘sprejema kar dobi in je za to hvalezna’?
Mogoce bi bilo fajn, ko bi se v glavah ljudi nekaj obrnilo.
Namrec – prezivnine, za katere se samohranilke borijo, so za otroka.
Stiki otroka z ocetom – so za otroka.
Odnosi s starimi strsi – so za otroka.
Pocitnice z ocetom . so za otroka….

In ce se mati zato bori, jo obsojamo, kakor da to dela zase….

Upam, da se vsi razumemo, da gre tukaj za dialog z Marijo – M z velko začetnico,
prva marija na tem forumu sem bila z malo začetnico, zdaj sem se označila z marija1. Ker pa mi ni všeč, da bi lahko prišlo do nerazumevanja, bom morda celo popravila svoj nick, a vas o tem obvestim!

Tako, Marija, pa še tebi: res se da v tvojih pisanjih brati veliko jeze, ogorčenja in med vrsticami ali pa celo odkriti tudi veliko besed, ki bi jih bilo mogoče vzeti za žalitev. Naj ti povem nekaj: mama samohranilka je po zakonu vsaka mama, ki sama skrbi za otroka oz. ji je otrok dodeljen. Ne ti, ne jaz, nihče ne more obsojati mater, ki niso take, kot so v naši glavi predstave o dobri materi. Mati je mati: dobra ali slaba, mati je mati. In socialnos skrbstvo se je ob dodelitvi otroka materi samo obvezalo bdeti nad koristmi otroka, kamor sodi tudi preverjanje, ali ima otrok vse tisto, o čemer sta se partnerja ob razvezi ali zaključki nekega partnerstva odočila deliti in dajati otroku.

Tudi jaz sem bila samohranilka, tudi moj bivši mož se je obvezal vzdrževati stike s hčerjo, jo peljati enkrat letno s seboj na dopust, skrbeti zanjo tako, kot sva skrbela, ko sva bila še skupaj. Aha, je skrbel tako zanjo, seveda je: NIČ po ločitvi, kot seveda NIČ v času trajanja zakona, in s tem dogovora, jasno NI KRŠIL. Šalim se na račun resne reči, pa zdaj se lahko, vendar so bili časi, ko se na ta račun žal nisem mogla šaliti. Od dogovorjenega ni bilo nič, skrbi s strani očeta za hčer ni bilo, kot seveda niti enkrat na socialnem skrbstvu ni bilo potrebno odpreti zadeve P __________/_____, ker z nami niso imeli problema. Zadovoljn so bili, da jim je bila skrb “za naš” skupni dobrobit odvzeta. Odločila sem se iti svojo pot in v zdravem duhu in spoštovanju očeta učila živeti tudi svojo hčer. Nisem blatila njenega očeta, nisem pa tudi ne skrivala in prikrivala dejstva, da mu ni toliko mar zanjo, da bi jo prišel pogledat, jo peljal morda na pizzo, jo morda peljal na nakup kavbojk ali kaj podobnega. Dekle je odraščalo brez očeta, a tudi brez slabega spominja in slabih občutij v zvezi z njim. In ko je odraslo, je samo spoznalo vrednote, ki sem jih jih nudila s tem, ko jih ji nisem ponujala.

Sem morda zato slabša mati ali morda zato, ker sem si našla partnerja nisem bila mati samohranilka? Tega pojma si jaz ne znam čisto definirati, veš, ker, kot rečeno, po zakonu je samohranilka vsaka mati, kateri je po razvezi dodeljen otrok in za katerega prejema preživnino. A v bistvu, če vprašaš mene, pojmujem kot samohranilko tisto mater, ki v popolnosti, brez pomoči, take ali drugačne, sama skrbi za otroka, ne glede na to,da dobi preživnino. Pa o tem pojmu bi lahko razpravljala još i još, vendar: vsaka čast in materi in očetu, ki prevzameta skrb za otroka, kajti ne prevzameta le skrbi za to, da bo otrok sit, umit, čist, zadovoljen, da ob imel topel dom, prevzemeta tudi poglavitno skrb – skrb, da se otroka naredi človeka, skrb za pravo vzgojo, skrb za pomoč pri odraščanju ….. kaj bi naštevala, ker tega ni nikoli konca.

Marija, mislim, da je tvoje gledanje morda na kakšen problem res celo zelo ostro. Je res tako potrebno? Res moraš udariti nazaj? Zakaj?

marija1

Zdaj pa mi povej, draga Marija