stiki
Sem mama šestletne hčerke in živiva sami. Zaradi spleta okoliščin sem se pred dvema letoma razšla s hčerkinim očetom. Preko CSD sva dogovorila stike ( vsaki drugi vikend ). To mu je na začetku zadoščalo. Zdaj je v moje življenje prišel moški, ki ga imam rada. Mislim, da smo se kar dobro ujeli. Težave pa nam povzroča hčerkin oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da nisem več samska in da imam prijatelja. Boji se, da ga hčerka zaradi mojega prijatelja ne bo imela več rada in podobno. Zdaj nenehno kliče hčerko po telefonu in si želi več stikov ( tudi med tednom ). Seveda, samo takrat ko on tako čuti oz. ima čas zanjo. Hčerka še hodi v vrtec in kljub temu ima med tednom določene obveznosti in vedno si tudi po telefonu ne želi pogovarjati. Pogovarjati po telefonu si ne želi tudi takrat, ko sva sami doma. Jaz je prisiliti v to ne morem. Glede dodatnih stikov med tednom pa tudi nimam ničesar proti, v kolikor ne posega v naše življenje oz. ne zanemarja svojih obveznosti ( telovadba, pravljična ura,… ). Zanima me kako pogosti oz. primerni bi bili ti stiki med tednom za hčerkino starost. V jeseni gre v prvi razred devetletke in bojim se, da se bo tudi takrat njen oče vmešal v mojo organizacijo ( hčerka bo obiskovala podaljšano bivanje ). Kako pogosto naj bo klicanje po telefonu ??? Na hčerko midva s prijateljem ne vplivava in se sama odloča.
ps: Hčerkin oče je zelo navezan na svojo mamo oz. ona na njega, ter mu ni dovolila odraščati oz. si urediti življenja po svoje. Star je 45 let in je sin edinec.
Mojca,
Pravzaprav ste kar sproti že sami odgovarjali na vprašanje obsega in vrste stikov med očetom in hčerko.
Sama sem zelo vesela, kadar so ti stiki dogovorjeni in tudi tečejo tako, kot velja dogovor. Z vidika otroka je namreč to zelo pomembno. Torej to, da se ve, kdaj sem pri katerem od staršev in da ima tisti (v vašem primeru oče) takrat tudi resnično čas za ukvarjanje z otrokom.
Kot pišete se je oče »sedaj nekoliko ustrašil za svoje mesto v življenju svoje hčerke«.
Ker imam vtis, da sta se ob in po razvezi vendarle lahko dogovorila (brez nagajanja drug drugemu), kako bosta še naprej skupaj skrbela za hči, se mi zdi smiselno, da se o tem pogovorita še enkrat, pač glede na novo nastalo situacijo. Če se ne moreta nefomalno pa se pogovorita ob pomoči CSD. Sami pravite, da nimate pomislekov glede tega, da hči preživi še kak dan več z očetom. To tudi predlagajte. Pogovori po telefonu pa so po mojem manj smiselni (mlajši otroci še posebej ne vedo kaj in kako reči, kako dolgo se pogovarjati ipd.) Navadno tako ali tako govorijo le »da« ali »ne«, nato pa več ne vedo kaj naj še rečejo. Prav zato se mi zdi vaš predlog dober. Sporočite ga očetu vaše hčerke. Ob tem pa mu razložite tudi to, da se zaradi stikov naj ne spreminja njen urnik (saj je to končno tudi v njegovem interesu). Razložite mu, da deklico begajo nepričakovani stiki, da se jim na določen način upira in da to za vaše medsebojne odnose ni dobro.
Prepričana sem, da se bo oče vaše hčerke pomiril, ko bo počasi, skozi izkušnje spoznal, da ga vaš novi partner ne ogroža v njegovi očetovski vlogi.
Lep pozdrav,
Francka
Ne morem si kaj, da se oglasim še enkrat. Mogoče v prvem sporočilu nisem jasno napisala kaj me najbolj moti. Moti me ravno tisto, da so dogovorjeni samo tisti “redni” stiki ( vsaki drugi vikend ). Vse ostalo pa nima nobenega reda in to močno bega otroka in tudi mene. Nikoli ne vem na kaj lahko računam,ker se na hčerkinega očeta ne morem zanesti. On bi samo takrat, ko njemu je in nenehno govori kako si on želi in potrebuje stike, naredi pa potem bolj malo. On ne želi potrebe po dodatnih stikih dogovoriti in tudi ne zapisati,ker potem se moraš tistega tudi držati in se zaveda, da tu ni nobenega odstopanja. Zdaj dela tako, da pokliče zvečer za naslednji dan, včasih pa si dovoli, da pokliče zjutraj za isti dan. To me močno moti in verjamite, da to ni dobro za otroka. Svoje aktivnosti naj otroku predstavlja znotraj njegovih ur za stike. Bojim se, da ima hčerko zgolj zato, da se ne počuti osamljenega in z njo počne nekaj podobnega kot je njegova mati z njim ( ne dovoli ji odraščati ). Kadarkoli ga hčerka pokliče na kakršnokoli prireditev oz. zaključek je njen oče najbolj zaposlena oseba na tem svetu in najde izgovor. Kako dolgo bo še to lahko počel s hčerko ???
Mojca,
Povsem prav razmišljate, zato pa je smiselno, da se povežete s CSD in se pozanimate, kako je s temi neformalnimi klici, stiki ter jim razložite nemir in napetosti, ki ob teh stikih nastajajo v otroku in posledično tudi pri vas.
Če se nikakor ne moreta dogovoriti, sami pojdite in prosite na CSD za pomoč. Kolikor vem, v teh primerih oni sami potem povabijo na razgovor tudi drugega starša in mu (kot posredniki ali mediatorji) razložijo nastalo situacijo in šele nato povabijo oba, da se po potrebi dogovorita za nov urnik stikov. Verjamem, da očetu za ni, toda do otroka in njegovih potreb ima enake obveznosti kot vi. In zdi se, da je nujno, da stike dogovorite in zapišete. Nikar ne čakajte in ne dovoljujte nemira, ki ga povzroča vam in otroku.
Kar pa se očeta in njegovega načina življenja tiče je pač tako kot ste opisali. Tu se najbrž ne bo dalo kaj dosti narediti, prav zato ste se nekoč z njim tudi razšli. Res pa je, da bolj ko bo deklica odraščala (predvsem ob vas) bolj bo z odporom reagirala na očetove sebične potrebe. In bojim se, da bodo tega takrat krivi vsi drugi (ki mu »jemljejo« hčerko), le on sam ne.
Lep pozdrav
Francka
Spoštovani!
Tudi jaz sem prekinila vezo (2 leti nazaj) in tudi pri mojem bivšem partnerju, lahko rečem, skoraj nikoli ne vem do enega dneva nazaj, kdaj bo imel otroke.
Ampak jaz sem se na to navadila. Zahtevam pa, da vsaj en dan prej pove in pa da če obljubi otroku, da se obljube drži.
In tako tudi otrokoma predstavljam situacijo, kdaj bosta šli k očetu. Brez nerganja, brez neodobravanja ker ni točno določenega dneva in ure, pač rečem, da če bo ati zmogel, oz. da ne bo imel drugih obveznosti, da potem jih bo zelo rad videl. In lahko rečem, da moja otroka to ne bega in imata s tem še manj nevšečnosti kot jaz. Je pa res, da so stiki med vikendom in zelo zelo poredko med tednom. Razen seveda po telefonu, takrat pa se zna zgoditi, da se kateri noče niti pogovarjati z njim.
Tukaj pa se jaz sprašujem, zakaj nočeta govoriti (včasih, ne vedno) z očetom. In ali je prav, da jima jaz rečem, da ju ima ati rad, da vedno ne more poklicati, da pa takrat ko pokliče, da bi bilo lepo, če se z njim pogovarjata. Meni osebno se zdi tako prav. Ne vem pa, kako to vpliva na njiju.
it,
Razlog, da se otroci ne pogovarjajo radi po telefonu je po moje v tem, da še posebej mlajši (pod 11, 12 letom starosti) nujno potrebujejo pred seboj konkretno osebo, njen obraz, mimiko, čustvene odzive, celotno podobo druge osebe s katero se pogovarjajo.
Saj je vendar že sam pogovor (besedna izmenjava) ena sama abstrakcija: gre za to, da uporabljamo simbole za neke konkretne stvari, za pojave, pojme, občutke … Kako naj si otrok vse to konkretizira celo brez tega, da se naslanja na neverbalno komunikacijo osebe s katero je v pogovoru.
Ali sami radi razpravljate o nekih abstraktnih stvareh po telefonu – ali ni tako, da radi rečete: Počakaj, pridem k tebi, da se v miru pogovoriva.
Odrasli smo zmožni abstrakno – logičnega mišljenja in si enostavno skozi lastne izkušnje, zmožnost miselnih operacij slikamo predstave, odnose, konkretiziramo pojme itd.
Otroci na nivoju konkretno logičnega mišljenja (7 do 11 leta) pa te abstrakcije in uporabe simbolov še ne zmorejo na ta način. Prav tako ne mlajši otroci , ki seveda še niso sposobni miselne analize dogodkov – kaj ste počeli pred tem, kam ste šli potem …-, ki v mišljenju lahko naenkrat upoštevajo le eno lastnost in gledajo na svet predvsem z lastnega vidika in se še ne zmorejo vživeti ali “preklopiti na vidik drugega”)
Za tega otroka je pogovor po telefonu prej “nadloga” kot veselje ob stiku z neko osebo.
Če odrasli res želi take stike naj jih uporablja le izjemoma. Pogovor pa mora biti kratek, konkreten, prej sporočanje odraslega, brez pričakovanj, da bo otrok opisoval neke dogodke ali celo, kaj vse je počel danes.
Torej, otroku pogovori, ki jih izpeljemo preko nekih aparatov, pri čemer nas otrok ne vidi, se nas ne more dotakniti, nam ne more pogledati v oči in v njih videti odsev sebe (veselje, ponos, navdušenje …) ne pomenijo veliko.
Seveda lahko eden od staršev pozdravi ali sporoči otroku, da ga ima rad tudi po telefonu, vendar bi si osebno prej prizadevala, da otroku to povem, ko sva skupaj, ko se ga lahko dotaknem in ko mi otrok lahko verjame saj me vidi.
Za otroke je namreč bolj kot verbalna pomembna NEVRBALNA komunikacija. V njen otrok veliko prej ugleda naš odnos do njega kot v besedah. Tako kot mi, odrasli, tudi otroci uravnavajo socialne odnose glede na obe vrsti komunikacije in glede na njuno medsebojno usklajenost. Odrasli si lahko marsikaj zamislimo, otroci (predvsem mlajši ) pa še zdaleč ne.
Dolžina telefonskega pogovora je tudi odvisna od dolžine pozornega poslušanja in zbranosti (koncentracije). Mlajši kot je otrok, krajša je koncentracija. Je pa to poseben miselni napor in že preko tega lahko sklepamo, da je telefonski pogovor za otroka poseben napor. Kako naj se torej tega veseli?
Očetje naj si raje vzamejo čas in ga preživijo z otroki kot pa, da skušajo svoje potrebe po stikih urejati preko komunikacijskega kanala, ki je za otroke prej neprijeten kot prijeten.
To, da otroku vi zagotavljate, da ga ima oče rad, da ga zato pokliče, da ga želi slišati, mu čestitati k uspehu, zaželeti lahko noč … se mi zdi primerno, vzgojno in lepo. S tem otroku sporočate, da ima dobrega očeta (kar nima zveze z vajinim odnosom) in to je za otroke izjemnega pomena. A ni tudi pri nas, že odraslih tako, da radi slišimo, da so naše korenine (starši) dobre, močne, trdne, zdrave, ne glede na to, ali sta starša živela skupaj ali ne. To je namreč tudi del naše samopodobe (od kod izhajam, kdo so bili moji predniki, ali sem bil zaželen, so me imeli radi, bili name ponosni, sem na njih ponosen …)
Lep pozdrav
Francka